Med reformnim programom Cerarjeve vlade in levičarskimi fundamentalističnimi blodnjami, ki se bodo tokrat nadaljevale vse do 9. maja, so številne vzporednice, kar vidimo v vsakdanjih razpravah o gospodarstvu in politiki. V takem okolju se najbolj nazadnjaške sile predstavljajo kot najbolj napredne, zmagovalke in rešiteljice, na tem valu pa jaha tudi sedanja Cerarjeva vlada, ki ni še ničesar naredila, vendar kljub temu slavi triumfe in ukradene reforme prodaja kot lastno zgodbo o uspehu.
To velja zlasti za nedavne izjave finančnega ministra Dušana Mramorja, da je Slovenija v zadnjem času spet zgodba o uspehu. Dominantni mediji so hiteli povzemati njegove izjave, da smo danes država z gospodarsko rastjo, kjer se znižuje brezposelnost. Mramor se je hvalil: »Izpeljali smo pokojninsko reformo, reformo trga dela, dokapitalizirali smo banke, ustanovili slabo banko in Slovenski državni holding. Strukturnih sprememb je Slovenija naredila celo vrsto, tako da so ti rezultati posledica teh sprememb.« A smo dobro slišali?! O katerih »mi« v zvezi z izvedbo reform govori Mramor? Mramor nikakor ne spada med »mi«. Izvedel ni nobene od navedenih reform, ampak jim je vseskozi nasprotoval in jih na vse kriplje skušal blokirati. Podpiral je svojega favorita Zorana Jankovića, ki je leta 2012 v času Janševe vlade rohnel proti varčevanju, da gre za »rezanje počez in uničevanje«, zdaj pa je to za Mramorja nenadoma zgodba o uspehu.
Ker Mramor očitno misli, da imamo vsi tako kratko pamet in še krajši spomin, navedimo tiste, ki so res izvedli strukturne reforme, ki si jih danes prilašča Mramor. Za pokojninsko reformo in reformo trga dela je bil glavni pogajalec Andrej Vizjak (SDS), obe reformi pa sta bili sprejeti v času druge Janševe vlade (2012/2013). Slaba banka, SDH in ukrepi proračunskega varčevanja (ZUJF), ki jih želi danes Mramor iz kratkoročnih spremeniti v dolgoročne ukrepe, so bili sprejeti pod taktirko Janeza Šušteršiča (DL) prav tako v času Janševe vlade 2012. Tudi zlato fiskalno pravilo, ki si ga prav tako prisvajata Mramor in Cerarjeva vlada, je bilo zasnovano med drugo Janševo vlado. Zaradi vseh teh strukturnih reform smo danes po Mramorjevih besedah postali zgodba o uspehu, vendar Mramor z njimi nima čisto nič. Mramor je v letih 2012/2013 nastopal kot del antireformne falange, sestavljene iz mencingerjanske »stroke«, dominantnih medijev, sindikatov, vstajnikov in mnenjskih voditeljev, ki so z ulico rušili reforme in varčevalne ukrepe. Mramor se je proti reformam redno boril zlasti v fundamentalistični Mladini z razlago: »Še zlasti moteče je bilo, da je čisto vsak ukrep Janševe vlade v sebi nosil ideološki podton in cilj.« To je pravi Mramorjev »reformni« obraz: pod edino zveličavnim, levičarskim ideološkim podtonom boriti se proti reformam, zrušiti Janševo vlado, ukrasti njene reforme in se na koncu z ukradenim celo hvaliti kot z zgodbo o uspehu. Za Mramorja so danes reforme Janševe vlade tako super, da jih je ukradel, medtem ko Žiga Turk te iste reforme daje v nič, in to tisti Turk, ki je bil v Janševi reformistični vladi reformno povsem sterilen minister. Raje bi se od sramu pogreznil v zemljo!
Antireformatorska drža velja tudi za Cerarja, ki si tudi prisvaja zgodbo o uspehu. V resnici se je v letih 2012/2013 tako silovito boril proti ukrepom Janševe vlade, da sta ga takrat dve vstajniški stranki v nastajanju, Solidarnost in Iniciativa za demokratični socializem, povabili za predsednika stranke.
Še hujši je njegov svetovalec in podpredsednik SMC, Aleksandar Kešeljević. Ta se je celo vse do lanskih volitev predvsem v Dnevniku, Mladini in kot redni gost Studia City vseskozi krčevito boril proti reformam in varčevanju, saj je celo dolg razglasil za vrednoto. Da bi potrdil svojo antireformno držo, je bil pogost član mencingerjanske ekipe, ki je bruhala ogenj po strukturnih reformah Janševe vlade. Kešeljević je na višku razprav o slabi banki in SDH oktobra 2012 sedel na sestanku Kučanovega Foruma 21, kjer je rušil reforme in zahteval drugačno gospodarsko politiko v Sloveniji. Poleg Kešeljevića in Kučana so se na Forumu 21 proti reformam tedaj borili še Maks Tajnikar, Velimir Bole, Franček Drenovec, Jože Mencinger, Tine Stanovnik in Marjan Senjur. Danes Mramor, Cerar in Kešeljević prodajajo svoj reformni program 2015/2016, za katerega je izvršna direktorica GZS dejala: »Ta dokument si ne zasluži naslova reformni program.« Seveda ne, ker ga niso mogli nikomur ukrasti, ampak so ga sami napackali!
Cerarjeva vlada deluje v skladu s preverjeno levičarsko doktrino, ki jo uporabljajo že od konca druge svetovne vojne. Po letu 1945 so krajo tujega premoženja ali idej izvajali z nacionalizacijo, pregonom, likvidacijo ali zastraševanjem vseh drugače mislečih, po letu 1990 pa so uporabljali intrige, neskončen medijski pogrom nad ideološkimi nasprotniki in na koncu še rušenje reformne vlade z vstajniško revolucijo. Ker so naši levičarji intelektualno impotentni in idejno sterilni, ideološke nasprotnike najprej likvidirajo, nakar jim ukradejo premoženje ali ideje in vse to na koncu vsem v posmeh predstavijo kot svojo zgodbo o uspehu.