Kot Viranta ga najdemo med nekdanjimi Janševimi ministri, ki so se distancirali od Janše. Turk je tudi tehnični frik, o vsakem svojem fizičnem premiku, preblisku, novi tehnični napravici ali programu tvita in ustvarja videz, da je moderen in za spremembe. Vedno je zraven pri trendovskih gibanjih: nekoč je bil z Virantom resetator (2011), vendar je potem ostal z SDS, Virant pa je ustanovil svojo stranko. Letos je bil Turk med glavnimi v gibanju Za privatizacijo, ki je kljub začetnemu uspehu propadlo in potonilo v pozabo, ker je pri aferi Banka Slovenije del tega gibanja na vrat na nos podprl finančnega špekulanta Tadeja Kotnika, ta afera pa je v resnici še bolj okrepila nasprotnike privatizacije.
Turkov osnovni problem je težnja, da je vedno zraven, trendovski in všečen, da se le ne bi komu zameril, kar je vnaprejšnja kombinacija za politični polom. Mićo Mrkaić je bil prvi, ki je Turka razkrinkal kot prisklednika v svoji knjigi To so bile svete krave (2007): »Janša mi je posredoval sporočilo, ker je poizvedoval o Turku in njegovem morebitnem članstvu v strateškem svetu. Turk je pozneje postal šef nadzornega odbora Telekoma in minister, očitno mu je osladno lobiranje pri Janši pomagalo do položajev. Meni pa se je to lobiranje zdelo tako ostudno, da sem, pa čeprav komajda, preprečil, da bi Turk postal član strateškega sveta.« Na straneh 217 in 218 je Mrkaić objavil korespondenco, v kateri Turk med drugim lobira celo za svojo nekdanjo ženo, češ da »preverka ne bi pokazala, da je kaka goreča desničarka«.
Turk v javnih nastopih poziva k profesionalizaciji politike, vendar z lastnim zgledom profesionalnosti v politiki doslej ni pokazal. Med drugim tudi zato ne, ker v politiki ni nikoli šel na vse ali nič, ampak ga je kakor Viranta po polomu politične kariere vedno čakala varna, lepa služba na fakulteti, saj ima Turk celo dosmrtni naziv rednega profesorja. No, med Virantom in Turkom je vendarle velika razlika: Turk danes igra velikega zagovornika reform pod geslom »čas je za reforme«, čeprav kot dvakratni minister ni izvedel niti ene. V nasprotju s Turkom je Virant kljub številnim slabostim, zaradi katerih je politično propadel, izvedel eno najpomembnejših strukturnih reform, reformo referenduma, s čimer je onemogočil zlasti sindikate, ki so z referendumi rušili eno vlado za drugo, tudi obe vladi, v katerih je sodeloval Turk.
Danes se Turkova všečnost in kvazitrendovstvo kaže v njegovem nedavnem zapisu Čas je za reforme, v katerem je zapisal: »Gospodarski odboj se je zgodil šele pozno lani, ne da bi si kakšna vlada lahko za to pripisovala kakšne posebne zasluge.« Pri tem je najhuje, da Turk s tem zanika reformne zasluge celo dvema najbolj reformatorskima vladama, v katerih je bil tudi sam minister: prva Janševa vlada je izvedla vsem znano davčno reformo, druga pa pokojninsko reformo, reformo trga dela, strukturno reformirala državni proračun (ZUJF) in pripravila reformno podlago za slabo banko, SDH in fiskalno pravilo. Vse to so javno znane strukturne reforme, za katere Turk nima nobenih zaslug! Kot povsem nesposoben na področju reform se je »izkazal« v drugi Janševi vladi. Štruklju ni bilo treba dvigniti niti glasu, da je Turk umaknil vse reformne predloge, celo tako nedolžnega, kot je reforma šolskega koledarja. Turkovo današnjo amnezijo lahko vidimo tudi v zavzemanju za privatizacijo in izstop politike iz gospodarstva, čeprav je bil v prvi Janševi vladi tudi član in kasneje predsednik nadzornega sveta Telekoma, vendar takrat Telekom kljub bistveno višji ceni kot danes ni bil prodan.
Svojo gorečo težnjo, da bi bil trendovski, je pokazal tudi pri razpravah o svobodi govora po pokolu v uredništvu pariškega Charlieja Hebdoja. Pri tem je človeka lahko zgolj zmrazilo, da lahko univerzitetni profesor, ki se predstavlja celo za liberalca, zagovarja kazenski pregon prvostopenjsko obsojenih kolega kolumnista Boštjana Turka in fotografa Janija Božiča, češ da gre pri teh tožbah za pravno državo, ne za sporni pritisk na svobodo govora. Kot da bi živel na Marsu in ne v Sloveniji, kjer bi mu moralo biti jasno, o katerih politikih se lahko kritično izraža in o katerih ne. Res je, da Turkova svoboda govora še ni ogrožena, saj se ne izraža kritično o levo usmerjenih posameznikih na visokih političnih položajih ali njihovih prisklednikih.
Kakor Virant, ki je takoj podprl Cerarja kot kandidata za mandatarja v začetku 2013, si tudi Turk nabira politične točke v dominantnih medijih, ko se spogleduje z njihovim favoritom, premierjem Cerarjem. Pred kongresom SMC je tej stranki dal idejo za spremembo imena v Stranko modernega centra. Brezidejni Cerar je Turkovo idejo takoj sprejel. Čeprav Cerar sploh ni moderen niti usmerjen v spremembe. V prvem letu vladanja, ko se sprejemajo ključne nevšečne reforme, nismo od Cerarjeve vlade dobili niti ene reformne spremembe. Dobili smo kvečjemu kopico afer in Cerarjev stalni lov za novimi ministri. Zato Cerarju predlagam, naj reformno nesposobnega Turka povabi za ministra. Cerar in Turk bi se odlično ujela. Oba sta rada na stolčkih, imata polna usta predlogov za druge, ko pa sta na položaju, od obeh ni nič.