Premier Šarec se je šel poklonit Kučanovemu nasledniku Janezu Škrabcu (član upravnega odpora F21) na Škrabčevo domačijo na Hrovači, medtem ko se je istega dne drugi del vladne koalicije na čelu s predsednikom parlamenta Dejanom Židanom in podpredsednikom vlade in zunanjim ministrom Mirom Cerarjem klanjal drugemu Kučanovemu nasledniku, Stojanu Petriču (član programskega sveta F21) in seveda samemu šefu F21, Kučanu. S tem so najvišji politiki v tej državi jasno pokazali, da služijo interesom Kučanovega omrežja.
Pri tem je najhuje, da tega niti ne skrivajo, temveč se s tem celo hvalijo. Še zlasti politični »klovn« v premierski vlogi. Šarec rad igra Drnovška, vendar ni in nikoli ne bo Drnovšek. Slednji se namreč ni nikoli klanjal Kučanu ali njegovemu omrežju. Ravno nasprotno. Bil je velik trn v peti Kučanovega omrežja, medtem ko se Šarec dobesedno hvali s hlapčevanjem temu omrežju. A neokusnost in primitivnost Šarčevega klečeplazenja bije naravnost v oči. Ob vseh fanfarah se zdi, da Šarec med igranjem vloge premierja vedno bolj pozablja, da gre za vlogo in se ga že loteva kompleks boga.
To smo videli iz njegovih izjav na Hrovači, kjer je denimo butnil, da ne bo vsega naredil prav, saj še bog vsem ne ustreže. Da ne govorimo o Šarčevem ponovnem enačenju z Jezusom, ki ni več smešno, temveč zveni vedno bolj bolno. Seveda je imel veliko povedati o tistem, kar je njegovega gostitelja Škrabca najbolj zanimalo – o velikih infrastrukturnih projektih, zlasti o drugem tiru, tretji razvojni osi, predoru Karavanke itd., ki razen Škrabca nadvse zanimajo tudi drugega Kučanovega naslednika, Petriča. Ob vsem tem so Šarčev kompleks boga in primitivne prispodobe, s katerimi se tako rad poigrava, zgolj pesek v oči za naivne.
Še vedno imamo pogubno sprego najvišje politike, glavnih medijev v državi in centrov ekonomske moči, ki drug drugemu držijo štango.
Enako hud problem kot premierjevo sramotno klanjanje Kučanovemu nasledniku Škrabcu je urednica Radia Prvi Darja Groznik, ki je Šarcu na pogovoru na Hrovači postavljala skrbno izbrana vprašanja o velikih infrastrukturnih projektih, v katere je neposredno vključen gostitelj večera, Škrabec.
Namesto neodvisnosti in kritičnosti do centrov oblasti in finančne moči smo od Groznikove dobili klanjanje dvema glavnima centroma moči v državi – premierju in Škrabcu, vplivnemu članu Kučanovega omrežja moči. Ta ženska je res sramota za slovensko novinarstvo, zato ni presenetljivo, da je za svoje služenje oblasti in centrom moči ustrezno nagrajena z uredniškimi funkcijami. Ker kot novinarka in urednica ne deluje v javnem interesu vseh nas, ki jo plačujemo s prisilnim RTV-prispevkom.
Druga sramotna predstava najvišjih izvoljenih predstavnikov ljudstva in medijske srenje je skoraj sočasno bila na praznovanju 60. obletnice časnika Delo, kjer so se klanjali Kučanovemu nasledniku, Petriču, še enemu velikemu gradbincu in lastniku Dela, ki ga prav tako zanimajo veliki državni infrastrukturni projekti. Zato so na tej prireditvi zgolj potrdili tisto, kar je že dolgo jasno. Da so prej politiki hodili h Kučanu na centralni komite ZKS, potem na njegove dogodke F21, danes pa hodijo na dogodke njegovega naslednika Petriča.
V propadlem socializmu je Delo služilo partiji, »revoluciji« in partijskim interesom, kot se je v slavnostnem govoru ob obletnici Dela pohvalno izrazil tudi Židan. Seveda, Delo je res blagovna znamka, vendar jo še naprej zaznamuje propaganda za politične izbrance. Delo je zagotovo pes čuvaj, vendar ne v imenu javnega interesa. Ravno nasprotno: še naprej varuje interese Kučanovega omrežja in njegovih političnih favoritov!
Vse to omogočajo zlasti uredniki, kot sta Uroš Urbas in Ali Žerdin. Za slednjega vsi vemo, da je že dolga leta propagandist Kučanovega omrežja in je za to vedno znova nagrajen z uredniško funkcijo. Ker ve, kdo vozi Forum 21, v resnici zavaja javnost in hkrati dela medijsko propagando za glavno omrežje moči v državi, tj. Kučanovo omrežje. Veliko hujši od njega je Urbas, saj je pred leti napisal številne kritične članke o Kučanu in pogubnosti njegovega omrežja, danes pa je kot odgovorni urednik Dela medijski hlapec taistega omrežja. Urbas je nekoč svaril pred tistimi, ki ne pristrižejo kril Kučanovemu omrežju, danes pa je sam tisti, ki daje krila temu omrežju.
Dogodka prejšnjega tedna sta pokazala, da Slovenija ne gre naprej, temveč se ob 60. obletnici Dela v resnici vrača daleč v preteklost. Leta 1959 je Sloveniji vladalo partijsko omrežje s političnim, ekonomskim in medijskim monopolom. Leta 2019 je omrežje nekdanjega prvega partijca Kučana še vedno glavno. Svet se spreminja, le v Sloveniji se nič ne premakne, temveč ostaja vse po starem. Še vedno imamo pogubno sprego najvišje politike, glavnih medijev v državi in centrov ekonomske moči, ki drug drugemu držijo štango. Enkrat Kučan, večno Kučan!
