Za Milana Kučana pravi, da je legenda, z njegovimi mislimi se napaja. Na zadnjih parlamentarnih volitvah je volil »stranko z najboljšim gospodarskim programom« Novo Slovenijo. »Če bi Kučan imel stranko, bi jo volil. Zdaj sem volil Ljudmilo Novak, ki je kandidirala v Ribnici, in program njene stranke,« je izjavil za murskosoboško TV Idea.
Občuduje »pronicljiv intelekt« Gregorja Golobiča, navdihuje ga »kultiviranost« Jožefa Školča, njegov vzor pri poslovanju je udbovsko inženirsko podjetje Smelt, navdušila sta ga Jože Žagar in Peter Rigl. To je Janez Škrabec iz Hrovače pri Ribnici, direktor in solastnik Rika, ki je pretekli teden po izboru upravnega odbora Združenja Manager postal menedžer leta 2017.
V združenju so v obrazložitvi nagrade, dobitniki so v preteklosti po prejemu bodisi odšli s funkcije (Andrej Božič iz Steklarne Hrastnik se danes v steklarni posveča strateškemu razvoju), bodisi končali v zaporu (Bine Kordež iz Merkurja), zapisali, da Škrabec v Riku »v središče svojega delovanja postavlja povezovanje podjetij, s katerimi ustvarjajo odmevne zgodbe z visoko dodano vrednostjo, hkrati pa nadpovprečno vlagajo v družbeno odgovorne projekte«. Škrabec pravi, da je vesel nagrade in je ne bi zamenjal za deset tisoč evrov ali mesec dni prostega časa. Kakopak, človeku, za katerega je nekaj tisočakov drobiž, poslovno sodelovanje z državnimi organi pa način življenja, lahko verjamemo, da je pomembnejša nagrada.
Pravzaprav je postal že pravi zbiratelj: od nagrade »ribniški pušeljc« in priznanja za najboljše oblečenega poslovneža, ruskega odlikovanja orden prijateljstva in naziva mecen leta do zadnje, ki mu je manjkala – menedžer leta. Čeprav se zdi, da o predsedniku združenj (ne moremo jih prešteti na prste obeh rok), ki je rad v soju žarometov, vse vemo, ostaja v njegovi karieri nekaj skrivnosti.
Vsak milijonar se rad pohvali, kako je zaslužil prvi milijon. Janez Škrabec tega nikoli ni zadovoljivo pojasnil.
Ne da bi mu bilo treba, ampak njegovo delovanje v devetdesetih letih, ko je prevzemal posle od očeta Stanislava, je precej etično sporno: od prisvojitve podjetja Transtrade in poslovanja z rusko družbo Avtoavaz (proizvajalec avtomobilov znamke Lada), s katero je navidezno izvažal avtomobile, do izmišljenih ruskih dolgov.
Nekako takrat je s hrvaškim poslovnežem Jozo Draganom ustanovil inženirsko podjetje Riko, ki ima sedež v stavbi na Bizjanovi 2 v Ljubljani. To hišo je Škrabec kupil od Andreja Lovšina, nekdanjega šefa vojaških obveščevalcev in kasneje prvega človeka Intereurope. S slednjim je bil kasneje vpleten v afero gradnje terminala Čehov pri Moskvi.
Pravzaprav je bil skoraj vsak njegov posel afera zase. Od projekta gradnje hidroelektrarne Sv. Petka v Makedoniji, kjer se je projekt podražil z 43 milijonov na 90 milijonov evrov, do gradnje akumulacijskega jezera za hidroelektrarno (HE) Brežice, kjer mu je konkurenca očitala pomanjkanje referenc.
Danes je med glavnimi kandidati za posel desetletja – gradnjo 2. tira. A na ta vprašanja odgovarja: »No, imamo pa še kakšen drug izziv, ne le sodelovanje pri drugem tiru. Kot pa sem že poudaril, se zanj močno zanimamo. Več kot to za zdaj nimam povedati.« Čeprav je jasno, da skupaj z ruskim podjetjem RZD, s katerim že sodeluje, na veliko lobira.
Poznavalci pravijo, da je Škrabec vedno posloval »iz ozadja« in da je z napol legalnimi posli tudi obogatel. Zato tudi najraje posluje z državami nekdanjega socialističnega bloka, kjer je najbolj pomembno, koga poznaš. »Kdor ne žaluje za socializmom, nima srca,« je dejal pred leti.
Zaradi odličnih zvez v politiki (je tesen prijatelj ministra Karla Erjavca) velja za nedotakljivega. To potrjuje tudi lansko imenovanje Škrabca za častnega konzula Belorusije v Sloveniji, čeprav bi moral Borut Pahor podpis eksekvature zavrniti. Najbrž je bila tudi lanska kriminalistična preiskava na sedežu Rika bolj predstava za javnost. Povsem v skladu z njegovo izjavo, kdo mu je vzornik. »Zmagovati pa se učim od Zorana Jankovića,« je dejal pred desetletjem. Še enim izmed tistih, ki so pod zaščito »globoke države«.
