Dogodki po volitvah so znova potrdili tisto, kar smo že dolgo vedeli. Na volitvah je relativno zmagala Janševa SDS, dejansko pa je zmagal Milan Kučan s svojim omrežjem. O tem pričajo številna dejstva. Vzporedno z Janšo je koalicijo takoj po volitvah začel sestavljati Marjan Šarec, za katerega je zdaj povsem jasno, da je še en Kučanov pajac.
Šarec je pred lanskimi predsedniškimi in letošnjimi parlamentarnimi volitvami zavajal volivce, da nima nič s Kučanom in s tem na limanice ulovil številne neodločene volivce. Svoj višek zavajanja je dosegel, ko je na predvolilnem kongresu razglasil »ne Kučan ne Janša«, dejansko pa od volitev naprej sestavlja koalicijo po okusu Kučana in njegovega omrežja z motom »samo da ni Janša«.
Da Šarec zelo dela za Kučana, pričajo številne Kučanove javne izjave, pa tudi delovanje njegovih preizkušenih vojakov. Od pisma Spomenke Hribar do dopisnega lobističnega omrežja pod šifro »intelektualci«, ki z vsemi sredstvi pritiskajo, da se ni treba ozirati na volilni izid pri podelitvi mandata za sestavo vlade. Saj bodo oni v Kučanovem imenu določili, kdo je lahko mandatar in kakšna naj bo sestava vlada. Pri tem pa se bodo vsi po vrsti – od Kučana do njegovih lobistov – sklicevali na demokracijo in voljo ljudstva. Nič novega pod soncem. Kot že tolikokrat doslej smo izvedeli, da izid volitev ni pomemben, saj nam usodo še vedno krojijo strici in tete iz ozadja.
Kljub tem v oči bijočim dejstvom se Kučan v intervjujih še naprej kot po navadi pretvarja, češ da on nič ne ve in da se mu pripisuje prevelik vpliv. Ko pa ga kdo razkrinka, je nekdanji trdorokec nadvse užaljen, in to trdi koži navkljub! Še preden Kučan skoči, vsi rečejo »hop«. Tako je Kučan pred letošnjimi volitvami ponavljal, da za Šarca sploh ne ve, ali bi bil dober premier.
Takoj po volitvah pa se je o Šarcu zelo poznavalsko izrazil: »Poteze, ki jih vleče Šarec, ne kažejo na to, da je neizkušen politik.« V istem intervjuju za Svet24 je poudaril, da nove volitve ne bi ničesar rešile – in glej ga zlomka, takisto lahko preberemo v nedavnem pismu »intelektualcev«, sestavljenem iz kučanistov (npr. Svetlana Slapšak, Niko Toš, Božo Repe), propadlih eldeesovcev in zaresovcev (npr. Darko Štrajn, Boris Vezjak, Milica Antić Gaber) in drugih zapriseženih antijanšistov.
Kamorkoli se zazremo, najdemo Kučanove prstne odtise. V intervjuju za Dnevnikov Objektiv konec maja je Kučan jasno nakazal, da si ne želi tretje Janševe vlade. Tako kot »intelektualci« ne. Govoril je o nevarnosti orbanizacije, avtokratske vladavine in izpostavljal točke, ki se prav tako povsem ujemajo z nedavnim pismom »intelektualcev«. Kot da bi jim pismo narekoval Kučan v kakšni kavarni ali gostilni. Podobno velja tudi za lansko pismo »intelektualcev«.
Po Kučanu in njegovemu omrežju mora namreč levica zmagati, tudi ko ne zmaga, in vladati, tudi ko je v opoziciji.
Glavne točke ujemanja bomo ugotovili, če preberemo Kučanov intervju za Mladino z naslovom Borut Pahor se je izpraznil in profaniral funkcijo predsednika republike (20. 10. 2017). Skupni imenovalec obeh pisem je, da sta obe pismi za Šarca, le da je prvo pismo usmerjeno proti Pahorju, drugo pa je namenjeno Pahorju. Ti »intelektualci« očitno niso niti najmanj inteligentni, sicer ne bi svojih zahtev pošiljali nekomu, na katerega so se še nedavno javno podelali.
Gostilniško in lobistično dojemanje politike najbolj uteleša Kučanova dolgoletna zaupnica Spomenka Hribar. Ta se pojavi zgolj v prelomnih trenutkih za Kučana, in tudi letos je bilo tako. Povsem na liniji s Kučanom, pismom »intelektualcev« in vztrajnim pumpanjem Mladine je Hribarjeva v biltenu Foruma 21, v Petričevem Delu, objavila javno pismo, v katerem je jasno dala vedeti, da je edini pravi mandatar zgolj Kučanov mandatar, pardon, pajac.
No, podobno kot »intelektualcem« tudi Hribarjevi »klikerji« ne delajo preveč dobro, sicer ne bi pisala Pahorju, proti kateremu je rovarila na volitvah 2012 v korist Kučanovega favorita Danila Türka in se na soočenju celo sama razglasila za teto iz ozadja. Toda pri gostilniški demokraciji je očitno vse dovoljeno: Kučan, Hribarjeva in drugi člani Kučanovega najožjega kroga pijejo, plačujemo pa državljani, čeprav se našega glasu ne upošteva.
Po gostilniško je Hribarjeva prispevala tudi k nastavitvi Kučanove marionete Alenke Bratušek leta 2013, ko je v parlament šla obiskat Gregorja Viranta, domnevno kot »zaskrbljena državljanka«. Virant je Hribarjevo takoj postavil na laž, da je prišla novačit glasove njegove Državljanske liste za vlado Bratuškove. Rečeno, storjeno. Takrat je Virant pomagal strmoglaviti Janšo in ustoličiti Kučanovo marioneto Bratuškovo. In glej ga zlomka, v zahvalo za pretekle zasluge je na dan objave nedavnega pisma Hribarjeve v Delu izšel tudi intervju z Virantom za Dnevnikov Objektiv, kjer je povedal tisto, za kar si prizadeva tudi Kučan: da je prihodnost Janševe SDS klavrna, če ji ne uspe sestaviti koalicije.
Po Kučanu in njegovemu omrežju mora namreč levica zmagati, tudi ko ne zmaga, in vladati, tudi ko je v opoziciji. To je Kučan že velikokrat pokazal. Tako je med drugo Janševo vlado zahteval, da mora ta vlada račune polagati opoziciji, tj. levici. Ko je bila na oblasti vlada Bratuškove ali Cerarja, je seveda zagovarjal nasprotno. Kakorkoli obrneš, Kučan in njegova levica morata vedno vladati, ne glede na izid volitev, pa če je levica na oblasti ali v opoziciji. Za uveljavitev svoje volje mimo volilnega izida si vedno najdejo kakšnega novega prevaranta in pajaca, ki tokrat sliši na ime Marjan Šarec.