Slovenija je v iztekajoče se desetletje stopila z veliko gospodarsko krizo, ki jo je zaznamoval propad razvpitih tajkunov Igorja Bavčarja (Istrabenz), Boška Šrota (Pivovarna Laško) in Bineta Kordeža (Merkur). Še v prejšnjem desetletju se je trojica omenjenih razglašala za glavne branilce »nacionalnega interesa« pred bav-bav tujci, do vratu zadolžila svoja podjetja in se videla med najvplivnejšimi milijonarji.
No, kriza jih odplaknila kot prvi jesenski dež. Nesojeni milijonarji Bavčar, Šrot in Kordež so končali v bankrotu, njihove neplačane dolgove pa bomo še dolgo odplačevali davkoplačevalci. Danes vsi trije tajkuni sedijo v zaporu na Dobu in so vredni posmeha in prezira javnosti. Kljub temu nam Kordež in Bavčar iz zapora redno solita pamet.
Bavčar in Šrot sta v svojem tajkunskem pohodu na vrh Slovenije leta 2005 s pomočjo tedanje Janševe vlade s podmiznim prevzemom Mercatorja prekrižala pot Zoranu Jankoviću, ki je po odhodu iz Mercatorja postal »novi obraz« naše levice. Začelo se je s sramotnim romanjem Milana Kučana in njegove druščine »intelektualcev« na Magistrat, kjer so Jankovića ponižno prosili, naj decembra 2011 kandidira na parlamentarnih volitvah.
Vse ostalo je zgodovina: ob pumpanju levih dominantnih medijev je Janković doživel meteorski politični vzpon, zmagal z 28,5 odstotki glasov in takoj zatem v svojem neskončnem častihlepju in oblastiželjnosti sam neslavno porazil samega sebe. Janković v svojem avtokratskem slogu vodenja ni bil zmožen komunicirati s sebi enakimi, saj je od njih zahteval, da se mu brezpogojno podredijo.
Zato mu januarja 2012 kljub zmagi na volitvah ni uspelo postati premier, ker je v ihti poniževal Pahorja in ni resno jemal pogajalce Virantove liste. Janković se je uvrstil med največje luzerje desetletja, ker je porazil samega sebe in sam na stežaj odprl vrata drugi Janševi vladi! Ne glede na to se Janković še vedno obnaša, kot da je glavni frajer v Sloveniji.
Potem so prišli vstajniki, za njimi poročilo KPK o spornem izvoru premoženja Janše in Jankovića in za tem še »novi obraz« Miro Cerar, ki je na višku krize 2012/13 odigral lažno vlogo »neodvisnega strokovnjaka« in si nabiral politične točke z neskončnim moraliziranjem o poročilu KPK. Vstajnik Cerar je obljubil »moralno reformo« slovenske politike in na volitvah 2014 dosegel zgodovinski uspeh z 34,6 odstotka glasov.
Po prevzemu oblasti se je Cerarjeva vlada hitro postala še ena aferaška vlada. Cerar si je na oblasti pripisoval zasluge prejšnjih vlad, ki so nastavile in izpeljale reforme, ki jim je Cerar nasprotoval kot vstajnik. Njegova edina reforma je bila antireforma – od blokade prodaje NLB do »razšraufavanja« Zujfa. Cerarja ni mogla rešiti niti visoka gospodarska rast, ki je bila večinoma odvisna od izvoza in zunanje konjunkture.
Volivci v drugo niso nasedli niti njegovi lažni morali, s katero je znova opletal pred volitvami 2018. Cerar je danes ostal brez vsega – brez stranke, brez morale in brez podpore javnosti. Iz velikega vstajnika, moralista in zmagovalca volitev 2014 se je ob koncu desetletja spremenil v še večjega političnega luzerja! A Cerarja to ne ustavi, saj zdaj renči zaradi arbitraže in igra velikega varuha slovenskih interesov. Kot da bi prespal celo desetletje!
Pred desetimi leti je SDS absolutno zavračalo 25 odstotkov volivcev, danes pa je takih kar 69 odstotkov. Kljub temu streznitve pri Janši ni zaznati, saj se s svojim strankarsko medijskim kartelom obnaša kot nekdo, ki je na zadnjih volitvah dosegel 50 plus in mu podpora vsak dan raste.
Vstajniško gibanje, ki je v prvih letih desetletja do temeljev pretreslo državo, je naplavilo še enega velikega političnega luzerja – Luko Mesca. Levi dominantni mediji so Mesca in njegovo Levico od prvih vstajniški dni vedno in povsod predstavljali kot glavni up slovenske politike. Danes malo manjka, pa bodo medijske prispevke ali intervjuje začeli z zaklinjanjem »Mesec – partija« ali »mi smo Meščevi, Mesec je naš« ali pa »druže Mesec, mi ti se kunemo«.
Kljub temu je Levica na letošnjih evropskih volitvah totalno pogorela s samo 6,43 odstotka glasov in ni dobila niti enega samega sedeža v EU-parlamentu. Meščevi Levici gre slabo, čeprav imajo na svoji strani več kot 90 odstotkov medijev, kjer jim nekritično delajo propagando in se o tej stranki nikoli kritično niti ne izrazijo.
Katera koli druga stranka, ki bi imela takšno nekritično propagando levih dominantnih medijev, bi na vsakih volitvah dobila večino 50 plus. Mesec je v resnici še en veliki luzer iztekajočega se desetletja, v katerega levi dominantni mediji že leta in leta investirajo vse, v zameno pa dobijo vedno manj! Volivci danes Mesca nočejo, čeprav jim obljublja ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kot da bi jim iz helikopterja metal denar.
Janković, Cerar in Mesec so luzerji levice, medtem ko je pravi politični luzer na desnici Janez Janša. Prvak SDS je še na začetku desetletja pred volitvami 2011 razglašal, da je zmaga z absolutno večino glasov njegov cilj (Janša: 50+ je še vedno naš cilj, MMC RTV SLO, 8. 11. 2011). Na koncu desetletja je Janša vse bolj oddaljen od svojega ideala 50 plus. To potrjuje tudi dolgoletni trend v javnomnenjskih anketah, kjer postavljajo vprašanje »katere stranke zanesljivo ne bi volili«.
Pred desetimi leti je SDS absolutno zavračalo 25 odstotkov volivcev, danes pa je takih kar 69 odstotkov. Kljub temu streznitve pri Janši ni zaznati, saj se s svojim strankarsko medijskim kartelom obnaša kot nekdo, ki je na zadnjih volitvah dosegel 50 plus in mu podpora vsak dan raste. Janša se redno hvali, da gre iz zmage v zmago, čeprav so njegove zmage Pirove zmage, vključno z relativno zmago na lanskih volitvah, ko mu kot zmagovalcu ni uspelo zasesti premierskega stolčka. Zato je tudi Janša luzer desetletja, saj v resnici izgublja, ko zmaguje.
