Jasno, da ne gre za dejanske načrte slovenske levice, temveč za manipulacijo, ki jo je prejšnji teden na tviterju sprožil eden od vidnejših aktivistov SDS in ob tem pozval sledilce, naj na te zlovešče načrte levičarjev opozarjajo volivce, ki bi sicer morda nasedli leporečnim predvolilnim obljubam Koalicije ustavnega loka. Nekaj sledilcev mu je pritrjevalo v tvitih, nekaj jih je njegovo objavo delilo, še več jih je njegov tvit všečkalo.
Zdaj se lahko vprašamo, koliko jih je dejansko verjelo, da je KUL v svoji neizmerni levičarski zlobi in želji izničiti vse, kar je naredila vlada Janeza Janše, res tako zaslepljena, da bo ubrala tako popularne poteze, kot so višanje davkov, nižanje plač in pokojnin, nacionalizacija, izterjava subvencij in pomoči. Da so vse všečne predvolilne obljube KUL le krinka povampirjenih levičarjev, ki si želijo prizadeti poštene Slovence.
Kdor take laži širi, je ali zblojen ali pa zloben. Verjetno jih je nekaj, ki v to resnično verjamejo – priljubljenost najbolj premaknjenih teorij zarote priča, da nekateri nasedejo vsemu. A večina všečkov je prišla od strankarskih aktivistov, ki jim ni pod častjo deliti očitne laži in manipulacije.
Kdor take laži širi, je ali zblojen ali pa zloben. Verjetno jih je nekaj, ki v to resnično verjamejo – priljubljenost najbolj premaknjenih teorij zarote priča, da nekateri nasedejo vsemu.
Z bližanjem volitev se bo volumen fake news in drugih laži še okrepil. Primarno na družbenih omrežjih, a tudi v medijih. En tak primer je pismo domnevnega upokojenca »Rudolfa Horvata« šefom strank KUL, v katerem je opisal zakulisne rabote na levici, ki naj bi ji strici iz ozadja vsilili Roberta Goloba kot novi obraz.
Mediji iz sfere SDS so pismo dvomljivega izvora objavljali kot glavno novico in ga dva dni skupaj rolali, ko pa od Fajonove, Šarca, Mesca ali Bratuškove ni bilo nobenega odziva, so se začeli spraševati, zakaj četverček KUL še ni odgovoril Horvatu. Zakaj molčijo? Jim je kdo to ukazal? Se bojijo spregovoriti in potrditi navedbe pisma? Ali pa se jim preprosto ne zdi vredno oglašati na še eno očitno manipulacijo in komunicirati z osebo, ki v resnici sploh ne obstaja?
Pismo navsezadnje ni bilo namenjeno njim, temveč potencialnim tisočem volivcem desnice. Vsebuje vse največje uspešnice; strice iz ozadja z zlobnim palčkom iz Murgel na čelu; skrivne sestanke običajnih osumljencev (Milan, Spomenka, Zoran …), peklenski načrt, kako spet »zj….i« Janšo in iskanje novega obraza. Spreobrnilo ne bo nobenega omahljivega volivca, bo pa še dodatno utrjevalo zvestobo že prepričanih, ki jim možgane perejo z novimi lažmi.
V poplavi lažnih novic se včasih zgodi, da so si kake kontradiktorne, recimo tista, da naj bi prišlo na levici do pretresa, da Golob ni več glavni in da vajeti prevzema Jože P. Damijan, ki se je politično reaktiviral. Tak scenarij je dan po »Horvatovem« pismu ponudil razvpiti mnenjski voditelj in aktivist SDS, gre pa za tako neverjetno napletanje, da bi bilo resno medijsko osebnost sram širiti take neumnosti. A če nekdo ne pozna sramu, jo bo brez obotavljanja širil.
Pa čeprav lahko le zblojeni ljudje verjamejo, da naj bi zviti strici po tistem, ko so se nekaj mesecev trudili ustvariti novi obraz Roberta Goloba, nenadoma odločili, da tega stornirajo in namesto njega raje stavijo na Jožeta P. Damijana. Spomnimo, slednji je bil jeseni 2020 pobudnik KUL, ki se ni niti trudil skrivati, kako zoprna mu je ideja postati mandatar in morda celo predsednik vlade. Nenadoma naj bi bil prvi adut levice Damijan, ki si te vloge zelo očitno ne želi, ne pa Golob, ki si zelo želi postati mandatar in premier. Stricem se običajno pripisuje diabolična prekanjenost, ne pa farsična nesposobnost.
A vsaka laž, pa še tako prozorna, je za nekaj dobra. Gre le za različne variacije preverjenih motivov: strici, ozadja, zakulisne manipulacije z javnim mnenjem, ustoličevanje novih obrazov – vse pa so namenjene utrjevanju volilne baze.
Slovenska desnica razloge za svoje neuspehe vse preveč rada išče v teorijah zarote, ki napihujejo tako moč tranzicijske levice kakor tudi vpliv večinsko levo usmerjenih vodilnih medijev.
Slovenska desnica razloge za svoje neuspehe vse preveč rada išče v teorijah zarote, ki napihujejo tako moč tranzicijske levice kakor tudi vpliv večinsko levo usmerjenih vodilnih medijev. Teorije zarote so tolažba za razočarane – pravijo jim, da živijo v svetu, kjer jim nekdo nepošteno ves čas meče polena pod noge, da so za njihove neuspehe vselej krive zlovešče sile iz ozadja. In ker je ravno čas volitev, so te zle sile pripravile cele skladovnice. V njih naj bi bile tudi manipulacije z volilnimi rezultati.
Vodilne slovenske stranke doslej nikoli niso resnično problematizirale volilnih izidov, vsaj ko je šlo za štetje glasov. Za poraze je bilo krivo marsikaj, ne pa lokalne volilne komisije, prav tako ne državna volilna komisija. Letos so zadeve drugačne in na direktorja DVK Dušana Vučka, sicer nekdanjega poslanca LDS, že nekaj mesecev letijo opazke o njegovi domnevni pristranskosti.
Z uporabo izmišljenega Stalinovega citata »Ni pomembno, kdo voli, temveč kdo šteje glasove«, ga poskušajo diskreditirati in pripravljajo teren za potencialni kaos po volitvah. Ozrite se v ZDA in poglejte, kaj tam počne Donald Trump, ki ne bo očitno nikoli priznal volilnega poraza. Slovenija ni Amerika, a ni nemogoče, da bo nekdo sledil Trumpovemu zgledu.