Kajti referendum SDS se je sprevrgel v ocenjevanje »izrojene umetnosti«, odgovor največje vladne stranke pa je bil apel svojim volivcem, naj ga bojkotirajo. Težko je reči, kdo se bolj norčuje iz volivcev. Konkurenca je kar huda. Janševci zlorabljajo institut referenduma za obračun s peščico »levičarskih umetnikov«, ki jim gredo na jetra, svobodnjaki pa državljane pozivajo, naj se odrečejo pravici do neposredne demokracije in raje ostanejo doma.

Izvirni greh seveda nima zveze z SDS ali Gibanjem Svoboda, pač pa s slovenskim konceptom državne kulture, ki tradicionalno subvencionira oportuniste, alkoholike, podpovprečneže – v najboljšem primeru povprečneže – medtem ko morajo malce bolj umetniško talentirani sami poskrbeti zase na trgu. Verjetno je tako zaradi občutka krivde, ker država v prejšnjih stoletjih ni subvencionirala Prešerna, Ketteja, Cankarja in drugih velikanov slovenske kulture, ki so zato tolkli pomanjkanje in pogosto niti za alkohol niso imeli.

Večno bo zato odzvanjala v ušesih misel bivše ministrice za kulturo, izrečene režiserju Mitji Okornu, ko na nekem razpisu ni uspel. Nekako takole: »Mitja, ti res ne potrebuješ državnega denarja, saj si sposoben, nadarjen in se boš sam znašel. Veš, država mora financirati tiste, ki niso tako sposobni kot ti in potrebujejo našo pomoč.« Okorn je potem uspel v tujini in posnel nekaj odmevnih filmov, o katerih lahko subvencionirani slovenski režiserji samo sanjajo.

Sicer pa verjetno veste, kako se snemajo slovenski filmi za odrasle (otroške in mladinske velja pohvaliti, ker so precej kvalitetnejši) in zakaj se v njih tako pogosto pojavi prizor z morjem, najpogosteje Jadranom? Zato, ker je treba imeti izgovor, da se gre za nekaj dni snemat v Dalmacijo in uživat na polno. Tisti kader se potem pojavi v filmu nekaj sekund, klasika slovenskega filma, ki je neprekosljiva: prizor brez glasbe, skoraj nem. Prizor, ki se vleče kot ponedeljek in v katerem slišimo le zvok morja, vetra ali strojnice trajekta, glavni junak pa sloni na palubi, zamišljeno zre nekam v daljavo s cigareto v ustih. Po možnosti Sebastian Cavazza, pa smo zmagali.

Slovenski film, ki ga subvencioniramo davkoplačevalci z nekaj milijoni evrov letno, pravzaprav najbolj plastično ilustrira mediokriteto slovenske kulture. Tiste kulture, ki se ni sposobna sama ohranjati pri življenju, ker na prostem trgu ne bi preživela. Kulturno ministrstvo je dolžno financirati nesposobneže, lenuhe, boeme in kruhoborce, ki so celotno življenje prisesani na proračun. Teh ni malo. Zaslužijo si aplavz. Človek mora biti res iznajdljiv, da se preživlja s prodajo peska in megle. Že zaradi tega bi morali ministrstvo za kulturo ukiniti in ga preoblikovati v državni urad za kulturo, ki bi dobil natanko polovico denarja iz proračuna, drugo bi si ga kulturniki morali zaslužiti na trgu ali dobiti od zasebnih donatorjev.

Takšne »kulturne revolucije« seveda ne bomo dočakali, razen če nas okupira tuja sila in ukine vse nepotrebne državne organe. Da bi sami ukinili kulturno ministrstvo, pa je čista utopija. Podkupovanje kulturnikov je pač del politike, ni ga junaka, ki bi dregnil v to. Še komisijo za preprečevanje korupcije, ki se je specializirala za politične farse, bodo prej likvidirali. KPK je namreč organ, za katerega večina ljudi niti ne ve dobro, s čim se ukvarja, na drugi strani pa za protikorupcijsko komisijo ni noben lobi, ceh ali interesna skupina. Pravzaprav je KPK slepo črevo kvazipravosodnega sistema, ki nima nobene dejanske moči, zato lahko, če malce zbanaliziramo, izreka le vrednostne sodbe, moralizira in v najhujšem primeru kaznuje z globo. 

KPK bi bila v nekem drugem sistemu, paralelnem vesolju, kjer so etični standardi v politiki tako visoki, da premierja odnese že zastonj kosilo, smrtno resna institucija, strah in trepet politikov in javnih funkcionarjev. V takšnem sistemu bi na čelu protikorupcijske komisije sedel ugleden človek z visoko osebno integriteto, ki bi vzbujal strahospoštovanje, predvsem pa nihče – še najmanj nosilci javnih funkcij – ne bi niti za trenutek podvomili o njegovi avtoriteti. Kogar bi ujeli s prsti v marmeladi, bi ga pokopali. Relativiziranje odgovornosti enostavno ne bi bilo možno.

Robert Balen

A ker ne živimo v vzporednem vesolju, kjer veljajo idealna pravila, ampak smo v vseh pogledih balkanska Švica, o takšni komisiji za preganjanje korupcije lahko samo sanjamo. Za politike vseh barv in okusov je seveda idealno, da papirnati tiger z imenom KPK nikogar dejansko ne ogroža. Brez medijske podpore zagotovo ne. Šele ob njihovih medijih dobi KPK vpliv na javno mnenje in v zadnjih 15 letih je ta komisija zgolj in samo zaradi medijev »sestrelila« dva visoka državna funkcionarja, ki nista znala pojasniti povečanja svojega premoženja, Janeza Janšo in Zorana Jankovića. Prvemu je posledično razpadla vlada, drugemu so prevzeli stranko.

Vprašanje, ali bo Robert Golob tretji, ki ga bo KPK »odstavila« zaradi primera »vikend v Karigadorju«, je deplasirano vprašanje, vendar gre za enako dilemo kot pri Janši in Jankoviću leta 2012: politik, ki ga KPK »obsodi«, nima možnosti pritožbe. Dejansko ostane brez sodnega varstva. Golobu se teoretično lahko zgodi, da bo žrtev organa, ki ni ne pravosodni ne sodni, vendar pa ima dejansko moč, da zamaje vlado, sproži njen padec in celo predčasne volitve. KPK je organ za preganjanje politikov, ki se jih pravosodni sistem zaradi pomanjkanja dokazov ne more lotiti. Poudarek ni na besedni zvezi »ne more«, temveč na »pomanjkanje dokazov«.