Domala vse stranke razen SDS so šibke in nesamostojne. Na lokalni ravni jih je večina brez omembe vrednega omrežja, ne levi sredini jim že nespodobno daje navodila civilna družba in nevladniki. In temu primerni so tudi njihovi voditelji. Pravo vprašanje ob vzniku še enega mesije je, ali so tako neavtonomni zaradi vedno novih obrazov, ali pa so novi obrazi posledica šibkih strank in razpada strankarskega prizorišča levo od sredine.
Za levi politični tabor so novi obrazi novo upanje za spremembe za desnega garant statusa quo. Drugače rečeno, ni jasno, kaj je bilo preje, konceptualna kriza politične identitete znotraj bazena v katerem je črpal moč nekdanji LDS, ali škodljivo delovanje stricev in tet iz ozadja za slovenski parlamentarni strankarski sistem.
Medtem ko na desnici v novih obrazih razkrinkavajo stvarjenje iz nič, »nateg« volivcev, pokroviteljstvo botrov, orodje nevidnih regulatorjev, delo zakulisnih centrov moči iz omrežja postkomunistične globoke države, na bolj marksistični levici v njih prepoznavajo nenehne in tragične poskuse liberalne konsolidacije nekdanjega bazena LDS. Ker ni vizije zunaj kapitalizma, smo obsojeni na (neo)liberalni status quo, ki ga izvajajo tako liberalne kot konservativne stranke. Znotraj tako radikalnih razmišljanj je tudi Levica premalo skrajna, Golob kot odrešenik liberalcev pa brez programa. Ni dovolj, da ponuja le sprostitev in normalizacijo.
Nov obraz tudi tokrat na novo postavlja razmerje moči med strankami protijanševega bloka. Pravila znotraj Kula ne veljajo več, a se vsaj do takrat, dokler ne prevzamejo oblast, ne bodo sprli. Ne manjka pozivov k enotnosti. Vsi morajo dojeti, da Golob ne more brez koalicije KUL in da koalicija KUL nikakor ne more brez Goloba, svetuje v pogovoru za Večer Vlado Miheljak.
Volivci so hazarderji, migrirajo od stranke do stranke računajoč na to, da bodo enkrat že zadeli pravega. Tako izpade, kot da je vsak manj nov obraz zamenljiv s komerkoli, ki postane nov obraz in ga požegna Milan Kučan. Temu mitu o zamenljivosti in »večnem vračanju enakega« na levi sredini ustreza mit o nezamenljivosti predsednika SDS.
Janez Janša je narekoval Demosove rošade po vojni za Slovenijo, desetletje pozneje je stal za Andrejem Bajukom. Kot finančnemu ministru mu je leta 2005 iz svojega kabineta posodil državnega sekretarja Andreja Širclja, zdaj finančnega ministra, četudi je finančno ministrstvo pripadlo Novi Sloveniji. S kom vse je že Janša na volitvah igral simultanko. V mitu o nezamenljivosti predsednika SDS se zrcali mit o zamenljivosti novih obrazov.