Anton Tomažič, moj globok poklon za te vaše zaključne misli v izjemni knjigi za tiste, ki želijo izvedeti kaj več o nastanku Demosa, demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Še jaz bom k vašim besedam dodal nekaj svojih besed.
Janez Janša, poprej, ko sem te kar nekajkrat gostil na televiziji ETV, sva se vikala. Tudi ko sem s tabo v Zagorju, ko si še prestajal krivično zaporno kazen, opravil verjetno svoj najbolj odmevni intervju. Bralcem bom pojasnil, od kdaj se tikava. Malo prezgodaj sem prišel na sestanek. Lepo si me pozdravil in prvikrat tudi tikal. Pa sem te še jaz. Šlo je za sestanek, za katerega si mi po neki moji kolumni v Reporterju očital, da o njem ne bi smel javno pisati, ker da naj bi bil sestanek tajen. Tega res nisem vedel, a če bi, mene na tisti sestanek ne bi bilo. Na sestanku si zbranim novinarjem predstavil projekt novih, tvojih ali SDS-medijev: televizijo, radio in spletni portal.
Zakaj me ne bi bilo? Menim, da so minili časi tajnih sestankov. Tudi zato, ker si ti sam pogosto problematiziral, če so se novinarji oglasili na kakšen zajtrk pri predsedniku vlade ali pri kom drugem. Pa seveda ti sestanki niso bili tajni, kot je bil baje omenjeni pri tebi na Trstenjakovi, česar nisem vedel. A kakorkoli že, tajen ali javen, s tabo se novinarji smemo srečevati, pogovarjati, ti se lahko s komerkoli pogovarjaš, rokuješ, drugi se z drugimi ne smejo in ne smemo.
Koliko gnojnice si recimo zlil samo na Ljudmilo Novak, ki se je na nekem srečanju upala rokovati z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom. Tudi jaz bi se, pa čeprav ga ne cenim. Kot mnoge druge na kaviar levici ne. A glede rokovanja sem pač tako vzgojen, da se z vsakim rokujem. In tudi ti si se rokoval s Kučanom. Pogosto, ko si skupaj z njim osamosvajal Slovenijo. Kapo dol za ta del tvojega političnega delovanja.
Njej v bran sem takrat napisal, da ni nič narobe, če se politiki rokujete in pogovarjate. Še toliko bolj, če to delate tisti, ki ste z različnih političnih bregov. Mogoče boste politiki po takih pogovorih vendarle zgradili kakšen most. Žal pa iz leta v leto opažam, da jih največkrat ravno ti podiraš. Tako tiste nekoč najbolj trdne kot vse bolj majave, ki komajda še stojijo. Na tej in na oni strani političnih bregov. Še na kaviar levici se na koncu le dogovorijo, na tvoji desnici ne.
Mogoče si resnične zmage niti ne želiš, kajti le v opoziciji si lahko tisto, kar zadnje čase kažeš, da si. Nekdo, ki za sabo podira mostove.
Včasih kje preberem, kako to, da sem v zadnjem času tako kritičen do tebe, saj naj bi bil nekoč tvoj ali vsaj pod tvojim vplivom. To, da bi od kogarkoli kdaj bil, je glede na moj samosvoj značaj skorajda nemogoče. Še najbolj sem pod vplivom moje družine. Tudi zato bom klasično družino, oče, mati, otroci in stari starši, branil z vsemi demokratičnimi sredstvi. Dokler se bo dalo in se mi bo dalo.
Odgovorim jim, da sem bil že tudi poprej kdaj do tvojega političnega ravnanja kritičen. Tudi v kateri od kolumn v Demokraciji, za katero sem pisal še pred časom, ko je tednik precej samostojno urednikoval Dejan Steinbuch. Pri njem ne, kasneje pa se je zgodilo, da sem bil kakšna dva meseca »na hladnem«. A sem to razumel in nisem delal težav.
Tudi pred skoraj dvema desetletjema ne, ko me je nekaj vidnih lokalnih in en državni politik SDS povabilo na sestanek – takrat sem bil še član – in so dejali, da naj malo očrnim dr. Janeza Drnovška, o katerem sem pogosto kaj kritičnega zapisal v lokalnem časopisu Zasavc. Češ da naj bi njegov oče bil zloglasni Maček. Zgroženo sem povedal, da se takih pritlehnih in umazanih natolcevanj nikoli nisem in ne bom šel. Za nameček pa sem Drnovškovega očeta poznal – oče in sin si ne moreta biti bolj podobna, kot sta si Viktor in Janez Drnovšek. Počasi sem spoznaval, kaj je »visoka« politika in iz svoje prve, edine in zadnje stranke pred približno petnajstimi leti izstopil.
Ko sem ugotovil, Janez Janša, da se ti dogaja krivica, oziroma da so te brez pravih dokazov poslali v zapor, sem z največjim zanosom občasno prišel na shode pred vrhovno sodišče v podpori tebi, Ivanu in Tonetu. Sploh me ni motilo, ker sem bil zaradi tega označen za janšista ali drhal. Tako kot me ne moti, da sem v zadnjem letu vse pogosteje označen za kučanista, udbovca in ne vem kaj še. Iz tvojih tvitov na moj račun in na račun najboljše novinarske ekipe Reporterja pa tudi, da sem krt Gregorja Golobiča, da naj bi se napajal iz Iran NLB gate in druge neresnice.
Razmišljal sem, zakaj tako. Mogoče zato, ker je Ivan Mamić, eden izmed mojih zadnjih gostov na ETV poleti lani, v intervjuju povedal nekaj zate očitno bolečih resnic o odnosu med tabo in dr. Andrejem Bajukom. Ti si to označil za laž, po Ivanu in meni je letelo z vseh strani tvojega vse bolj osamljenega političnega brega. Nekateri, ki pa so rajši tiho, so Ivanovim besedam prikimali. Mi tudi kaj napisali, recimo o Luki Koper.
Tako kot po meni, spuščaš strupene puščice (s tviti) tudi po vseh, ki ti tako ali drugače, hote ali nehote, stopijo na žulj. Tudi po omenjenem Antonu Tomažiču. Krivično. Prijateljev očitno ne potrebuješ več, političnih sopotnikov, s katerimi bi se oblikovale za nas vse dobre ideje, očitno tudi ne. Zate so politične ideje dobre le, če so popolnoma v soglasju s tvojimi. Tako kot ne potrebuješ nobenih medijev več. Zdaj imaš svoje.
Resda si s svojo SDS zmagal na zadnjih volitvah. Očitno je bila to pirova zmaga. Da je pirova, s(m)o zdaj krivi vsi drugi, le ti ne. Mogoče si resnične zmage niti ne želiš, kajti le v opoziciji si lahko tisto, kar zadnje čase kažeš, da si. Nekdo, ki za sabo podira mostove.