A saj ni važno. Tokrat smo vse slišali. Poleg tega toliko lepih besed o Sloveniji, tudi od tujcev, še nisem slišala. Prav ponosna sem se počutila – predsedniki vlad sosednjih držav: Avstrijec Sebastian Kurz, Hrvat Andrej Plenković, Madžar Viktor Orban, zunanja ministra Italije Luigi Di Maio in Portugalske A. Santos Silva ter predsednik Evropskega sveta Charles Michel – res veličastno.
Ko sem šla s proslave, me je nekdo ustavil, o, ne – da si ti za Janšo? Nekoliko neumno sem ga gledala!? Kaj pa ima to s tem, da sem bila na proslavi? Aha, če si na proslavi, če spoštuješ ukrepe – si za Janšo. So stvari, ki jih je treba spoštovati ne glede na to, za koga je kdo. In to bi končno morali sprejeti tudi politiki, čeprav so na različnih straneh. Tudi Milan Kučan je bil na proslavi in prav je tako. In tudi Janez Janša mora biti na proslavi, če ne bo in ko ne bo na oblasti. Navsezadnje, če ga ni, tega ali onega, vsak svoje delo razvrednotita in nas državljane podcenjuje/ta/jo!
Kučan je prišel na proslavo z emblemom kolesarjev. Že dolgo prej bi se moral vrniti na politično prizorišče, če bi igral odprto igro, tako pa je igral od zadaj, z namigi, pogosto med vrsticami … Veliko priložnost je v preteklosti zamudil, imel je moč, imel je vpliv, da bi se dvignil nad delitve – spodbujal jih je in ni hotel ali znal iskati rešitev. Ja, najbrž je verjel, da je nekatere stvari treba ubraniti. A zdaj? Kaj brani? Kapital, ki je še ostal? Več ga je »pobrala« leva kot desna stran.
Konceptualne razlike? Da bo Janša tiste/nas, ki nismo v njegovi stranki, izločil, si kaj prilastil, sprivatiziral šolstvo, zdravstvo? Ne more, že proporcionalni volilni sistem to praviloma onemogoča in tudi v programu njegove stranke ne ukinjajo javnega šolstva in se posebej zavzemajo za javno zdravstvo. Večino vladnih zakonodajnih posegov gospodarstveniki kar pozdravljajo. Evropske tožilce in STA bodo rešili. RTV? Ta potrebuje rešitev, a gotovo je Janša že dojel, da še vedno samoupravnega, socialističnega organizacijskega koncepta in občasnega političnega aktivizma ni mogoče rešiti s pogromom, kvečjemu z modrostjo. Seveda si ne želimo političnega aktivizma potem na drugo stran, ampak profesionalno novinarstvo!
Predsednica SD Tanja Fajon, predsednik LMŠ Marjan Šarec, predsednica SAB Alenka Bratušek in koordinator Levice Luka Mesec.
Razmerja se podirajo, kapital in kadri se prerazporejajo, kar pa je za vsako družbo dobro, dobro je, če se oblast vsakih nekaj let zamenja. Kar pa je še ostalo? Partizanstvo in normalnejši odnos do preteklosti. T. Fajon je šla potem na proteste, ker borčevskih praporov ni bilo na proslavi. Da, partizani! Spoštovati jih je treba! Temu se Slovenija ne more in ne sme odreči, sicer se odreče eni od temeljnih vrednot sodobnega sveta. Revolucija, poboji – da, to je treba obsoditi, a mnogi so se uprli okupatorjem! In ni mogoče zavreči stališča zgodovinarja dr. B. Repeta: to vojno nasilje je bilo na vseh straneh, še najbolj na okupatorjevi, tudi na partizanski in protipartizanski.
Kar so storili partizani, je znano, kar pa je storila protipartizanska stran pa ne, ker je to naredila predvsem s sodelovanjem z okupatorjem – to pa je zamegljeno. In ne moremo, ker so imeli poraženci omejeno pravico do besede, zamenjati partizanske resnice z domobransko. Partizani so se uprli okupatorju, domobranci so z njim sodelovali – lahko bi se uprli, in imeli bi več odporniških gibanj. To so dejstva, tudi J. Janša bo tukaj moral najti rešitev. V Evropi in Sloveniji živi in dela!
Alenka Bratušek je bila od opozicije edina na proslavi – kolegi so ji to najbrž zamerili, a znala se je dvigniti nad vsakodnevno politikantstvo, a če bi se zmogla večkrat, bi se morda lahko odmaknila od precej medlega in predvsem nervoznega dela preostale opozicije.
Skratka, nebo je žarelo nad parlamentom in po vsem tem navdušenju – naslednji dan berem intervju s prvim človekom NLB Blažem Brodnjakom (Delo) in seveda takoj padem v slovensko realnost Kučan - Janša! Razvojni center banke NLB Brodnjak seli v Srbijo, ker smo v Sloveniji z izobraževalnim sistemom in še čim daleč zadaj, enako z davčno politiko, tudi investirali bi lahko več. Postopoma nas bo Srbija prehitela, ugotavlja Brodnjak, če se ne bo nič spremenilo.
In nato poslušam še nekega, sicer zelo uspešnega tujca, ki že desetletja živi v Sloveniji: zadnjih deset let Slovenija stoji! Zaostaja! Streznitev! Fantje, nehajte se zafrkavat! Opozicija kriči skupaj s protestniki proti vladi, namesto da bi kovala načrte, kaj bo storila, ko bo in če bo na oblasti »za naprej, ne za proti«, kot je rekel predsednik Pahor na proslavi! Po tem, kar počne, kar govori, ji je težko zaupati! Če je Janša glavni problem, pojdite domov in se lotite česa drugega.
In Janez Janša – ne zafrkavaj se z užaljenostjo, z ne dovolj premišljenimi »pristopi«, ki so vnaprej obsojeni na neuspeh, in zapri vrata za sabo, če tega ne zmoreš preskočiti! Dotlej pa – pelji Brodnjaka na kosilo in ga vsaj poslušaj! Še kakšen Brodnjak je v Sloveniji, ki mu je treba prisluhniti, in državniki to znajo ne glede na barve, znajo se dvigniti nad zamere, sovraštvo … Jih pri nas sploh imamo?
