dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

veronika ročeva Svet24.si

"Otroci so umrli tu"; Rusinja z razgaljenimi ...

krebuljica Petisvet.si

Za skromnostjo rastline se skriva velikanska moč

Rovan Svet24.si

»To ni smola, to je nepripravljenost na razmere«

Maja Djukanović Svet24.si

V Srbiji veliko zanimanja za učenje slovenščine

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Kolumnisti

Pomanjkanje duha

Deli na:
Pomanjkanje duha

Foto: Primož Lavre

Od vseh stricev sem imel najrajši strica Mirka, ki je bil znan po svojem ravnateljevanju Narodne in univerzitetne knjižnice (1946-1963), po svojih literarnozgodovinskih študijah in knjigah o Janezu Vajkardu Valvasorju, Primožu Trubarju in Josipu Jurčiču, predvsem pa po svojih Jezikovnih pogovorih, ki jih je ljubljanski radio - po začetku leta 1946 - predvajal petnajst let.

21. aprila 1962 mi je stric Mirko podaril avtorski izvod pravkar natisnjenega Slovenskega pravopisa, pri katerem je sodeloval skupaj z Antonom Bajcem, Rudolfom Kolaričem, Linom Legišo, Jankom Modrom, Antonom Sovretom, Matejem Šmalcem, Jakobom Šolarjem in Francetom Tomšičem. To knjigo imam na svoji pisalni mizi in mi še danes odlično služi. Manj znana je stričeva komediografska literarna dejavnost.

Mirko Rupel je namreč Goldonijevo komedijo Le baruffe chiozzotte (1762) “prestavil”  v slovenski primorski jezik in jo prenaslovil v Primorske zdrahe (1950). Podobno je naredil z igro dubrovniškega avtorja Marina Držića Dundo Maroje (1551), ki je pri njem postal Boter Andraž (1955). Tidve igri sta zabavali Slovence v neveselih časih. Stric Mirko je bil duhovit človek. Nekoč mu je - kot avtorju Jezikovnih pogovorov - pisateljica Mimi Malenšek zastavila jezikavo vprašanje: “Ali se pravilno reče rumpelkamra ali rupelkamra?” Stric ji je odgovoril: “Jaz imam rupelkamro, ti pa rumpelkamdro.”

S svojo duhovitostjo je navduševal - predvsem študente, tudi pisca teh vrstic - profesor primerjalne književnosti Dušan Pirjevec. Njegov čas je bil čas neprijetnih ideoloških spopadov, večkrat pa se je Pirjevca, ki so ga odrivali, vendar na srečo nikoli odrinili, lotil poeta laureatus (režimski pesnik) Matej Bor. Na neki relativno hudoben epigram je Pirjevec v Sodobnosti odgovoril:

Sem mislil, da si Bor,

zdaj vidim, da si le pribor.

Mojster duhovitih epigramov je tudi Niko Grafenauer. Brez avtorjevega dovoljenja si ne upam navesti nekaterih najboljših, ki se seveda norčujejo iz imenitnih sodobnikov, dva pa sta povezana s “slovensko pomladjo” in menda že večkrat objavljena:

Ko je bila slovenska država samo privid,

smo zanjo kar naprej rinili z glavo v zid.

Zdaj ko jo imamo, ne umišljeno, ampak pravo,

se pa iz dneva v dan bolj držimo za glavo.

Za Pleterskega je zgodovina

oblastniška pletenina.

Po potrebi mojster Janko

z njo zalaga svojo stranko.

Literarna duhovitost se ni začela s Pirjevcem ali Grafenauerjem, ampak s Prešernom, Levstikom in Cankarjem. Prvi je napisal polno zabavnih (in zabavljivih) pesmi, drugi je avtor očarljive povesti Martin Krpan, tretji pa najmanj dveh klasičnih satiričnih del: Za narodov blagor in Pohujšanje v Dolini Šentflorijanski. Redkeje se je šalil Edvard Kocbek, čeprav nas lahko precej rafinirano zabava njegova pesem o lipicancih:

…Drugi so častili svete krave in zmaje,

tisočletne želve in leve s perutmi,

samoroge, dvoglave orle in fenikse,

mi pa smo si izbrali najlepšo žival,

izkazala se je na bojiščih in v cirkusih.

prepeljevala je kraljične in zlato monštranco,

zato so dunajski cesarji govorili

francosko s spretnimi diplomati,

italijansko z zalimi igralkami.

špansko z neskončnim Bogom

in nemško z nešolanimi hlapci,

s konji pa so se pogovarjali slovensko…

Izginotje duhovitosti

Pred petdesetimi leti ali morda še prej smo se ob določenih dneh in ob določenih urah, npr. ob sobotnih večerih ali v nedeljo ob osmih zjutraj zbirali ob radijskih sprejemnikih, da bi poslušali Veseli večer ali zabavne (otroške) radijske igre in nadaljevanke kot npr. Žogica Nogica (1954), Medvedek Pu (1957) ali Pika Nogavička (1958). Kdor je pozabil ali zamudil čas predvajanja, je bil (morda za vedno) prikrajšan za uro zabave in veselja. Potem so začele založbe proizvajati kasete, pozneje pa še plošče (CD, DVD) z zanimivimi posnetki (filmov, opernih in dramskih predstav, koncertov…).

Danes lahko s pomočjo računalnika ali s pomočjo televizijskih paketov sežemo v najbolj oddaljene zbirke in skladišča, od koder lahko prikličemo na svoj ekran zaželeno predstavo, film ali oddajo ne glede na prvo predvajanje oz. datum izdelave. Na televizijskem meniju izbirate akcije, dokumentarne oddaje, drame, družinske filme, grozljivke, komedije, kriminalke, nadaljevanke, pustolovščine, romantične filme, vesterne in npr. znanstveno fantastiko. Izbira je neizmerna, nepristranska sodba o njej pa bi morala temeljiti na poglobljeni raziskavi, ki bi vsebovala mnenja kritikov, gledalcev, podatke o gledanosti itn.

Pisec teh vrstic, ki je sicer ljubitelj avdiovizualnih umetnosti (filma, gledališča, glasbe…), pa ima vendar vtis, da se ponudba elektronskih medijev - ob skokovitem količinskem naraščanju proizvodnje in distribucije - vendar poslabšuje in da mora zahtevnejši poslušalec ali gledalec za svoje glasbeno, teatrsko ali filmsko zadovoljstvo poskrbeti sam, npr. tako, da si posnetke naroča v internetni trgovini Amazon.

Medtem ko televizijske hiše razmeroma vzorno skrbijo za dokumentarne programe, so njihove romantične in družinske zgodbe večinoma zaostale in ovenele; pri kriminalkah in grozljivkah pa pretiravajo. Za večino ponujenih policijskih filmov oz. nadaljevank je nasilje tako rekoč naraven pojav in merilo normalnosti; svet je pandemonij grabežljivosti, surovih telesnih in duševnih obračunov, vsakovrstnih mučenj, pretepov, krvavih pokolov in umorov, vratolomnih in uničevalnih voženj z avtomobili in motocikli, stereotipne erotike…

In kakšne so komedije? Predvsem si ne zaslužijo uvrstitve v plemeniti žanr, sicer večinoma ponujajo zakladnico slabega okusa in za lase privlečenih zapletov. Skupna značilnost teh (resda večinoma ameriških) proizvodov je pomanjkanje humorja, pravzaprav pomanjkanje duha. Obseg tega pomanjkanja, tj. neduhovitosti, ki smo ji izpostavljeni v javnem in seveda medijskem prostoru, je gorostasno velikanski. Seveda nikjer ni videti in ni mogoče videti priznanja tega pomanjkanja, tj. sodobnega izginotja duhovitosti. Takšno priznanje bi bilo pojav duhovitosti, ki je ni praktično nikjer več.

Moj zadnji poskus s humorjem

Pri nas doma je glede humorja vladala velika previdnost, najbrž tudi zaradi razmer, v katerih smo živeli. Ujca Marka Turka so nekoč, ko je bil v službi na ljubljanskem radiu, zaradi neke politične šale zaprli, vendar smisla za humor ni izgubil. Zato sem z velikim veseljem spremljal mater, kadar je šla na obisk k njemu domov ali v “kevder”, kjer je - potem, ko je zapustil službo na radiu - imel svoj Elektroakustični laboratorij. Markova delavnica je bila v Šukljetovi hiši, kjer je stanovala znamenita Rapa; kamor sta se naselila uredništvo Komunista in Marksistični center, danes pa je tam sedež stranke Mira Cerarja. Markove mikrofone sem leta 1990 odkril v mnogih sejnih dvoranah in sobah slovenske vlade, ki se je v Markovem času imenovala izvršni svet.

Bil je mojster besednih iger, predvsem pa je nepozabno posnemal svoje stranke in naročnike. Pri njem doma sta se nekoč oglasila kupca iz Bosne in Hercegovine, ki sta najprej vprašala: Jesi li ti Marko Turko? Zabavna sta bila tudi stric (ne ujec) Marko in stric Milenko Doberlet, ki je nekoč kupoval modrček za svojo soprogo tako, da je kar z rokama ponazoril velikost njenih prsi in ki je sorodniški publiki plastično opisoval pripravljalna dejanja za rojstvo bratranca: nocoj mu bova delala obrvi! Stric Milenko, ki je bil zastopnik nemške tvrdke Schaub Lorenz in je imel v svojem črnem mercedesu telefon, je za meningitisom umrl v petdesetih letih.

Čeprav se (meni pa še komu) zdi politična kariera Marjana Šarca precej nenavadna, saj med njegovimi humorističnimi nastopi in vzponom na oblast ni minilo veliko časa, moram vendar biti tudi prizanesljiv. V gimnazijskih letih sem v skupini s Pavletom Jakopičem, Markom Simčičem in Matijo Milčinskim (ki se je imenovala “67/4”) nastopal v radijskih zabavnih oddajah, o čemer poroča Jakopičev uradni življenjepis (na straneh MMC RTV Slovenija): “V Skupini 67 četrtin je skupaj s sedanjima kulturnikoma Markom Simčičem, Matijo Milčinskim in politikom Dimitrijem Ruplom igral in prepeval v radijskih Veselih večerih”. Ime skupine je izhajalo iz seštevka starosti štirih članov skupine - 67. Leta 1963 smo bili stari po 17 let.

Takrat sem bil tudi član gimnazijskega dramskega krožka, ki je na odru Mestnega gledališča nastopil s komedijo Slawomira Mrožka Policaji. Veselo življenje sva z Matijo Milčinskim nadaljevala na ljubljanski televiziji v okviru znamenite oddaje »Mladinski TV klub«. Predstavitev Matije Milčinskega na MMC pravi, da je “z Dimitrijem Ruplom uprizarjal nenavadne satirične igrokaze, skeče in posebnosti”. Če se prav spominjam, sva z Matijo Milčinskim dosegla največji uspeh s skečem, v katerem sva nastopala kot osebnosti iz sodobne (1961-1966) ameriške zdravniške serije Dr. Kildare, v kateri je - v originalu - igral glavno vlogo Richard Chamberlain.

Spominjam se nekega božičnega ali velikonočnega pogovora s stricem Giorgiom. Italijanski oz. bolonjski del družine je prihajal v Slovenijo ob praznikih in takrat sem imel priložnost prakticirati svojo italijanščino. Stricu sem rekel, da bom nehal nastopati na televiziji, ker sem zdaj (moralo je biti leta 1964 ali 1965) študent in imam pred sabo akademsko kariero.Stric Giorgio je bil začuden.  Rekel je: “Spravljati ljudi v dobro voljo je plemenito poslanstvo.” Moj zadnji poskus s humorjem (morda je bolj prav, če rečem s satiro) je iz leta 1984, ko so v Mestnem gledališču igrali mojo komedijo Kar je res, je res. Od takrat je minilo 34 let.

Duh bolj od politike ljubi kulturo

Kadar govorimo o zgodovinskih premikih in političnih prelomih, govorimo pravzaprav o velikih duhovih. Veliki duhovi so bili gotovo britanski prvi minister Winston Churchill, ameriški predsednik F. D. Roosevelt in pobudnika Evropske unije Robert Schuman in Jean Monnet. Poleg navedenih slovenskih literarnih duhov je bil nemara največji, vendar dolgo nepriznani slovenski duh Jože Pučnik. Duhoviti so bili  zunanji ministri Avstralije Gareth Evans, Danske Uffe Ellemann-Jensen in seveda italijanski Gianni de Michelis.

Posebej sem občudoval ruskega Andreja Kozireva in nemškega Hansa Dietricha Genscherja. Prvi je spravil v strah in veselje vse evropske zunanje ministre v Stockholmu decembra 1992, ko je najprej govoril v jeziku hladne vojne in napovedal podporo Miloševiću, nato pa prebral nasprotni govor, v katerem je razložil, da bi se lahko Rusija v primeru Jelcinovega neuspeha sprevrgla v sovražno državo iz prvega govora. Genscher je bil neizčrpna zakladnica političnih šal in anekdot, s katerimi je zabaval slovenske gostitelje na Brdu februarja 1992. S svojo duhovitostjo me je nekoč razjezil Javier Solana, ki je svoje naročilo, naj nemudoma spravim iz slovenskega zapora kosovskega voditelja Hašima Thaçija, in moj ugovor, da nimam takšnih pristojnosti, pospremil z nasvetom: Bodi ustvarjalen!   

Tukajšnje apologije duha in duhovitosti - in žalostinke glede njunega pomanjkanja - sem se pravzaprav lotil zaradi obupnih televizijskih in filmskih programov, ki se kopičijo na mojem ekranu, v slovenskem medijskem oz. kulturnem prostoru. To, kar nam predvajajo, tlači slovenskega in evropskega duha. Ob tem nam tlačitelji skušajo dopovedati, da demokracija pomeni enakopravnost vseh mogočih vrednot, tudi negativnih, neduhovitih, mračnjaških, sovražnih… (V primeru, da bi kdo tlačiteljem oporekal njihove hudobije, bi to seveda imenovali sovražni govor!) Enakopravnost vseh teh vrednot je lahko samo posledica neskončne malomarnosti in brezbrižnosti, ki se jima praktično nihče več ne upira. Izjema so nemara krščanske ustanove s papežem na čelu, ki imajo zaradi svojega specifičnega, morda arhaičnega, če ne celo anahronističnega sloga omejen domet.

Ko gledam nepopisno gnečo slabega okusa, se sprašujem, od kod so svojo duhovitost vzeli filmski veliki duhovi kot Luis Buñuel (Diskretni čar buržoazije - 1974, Mračni predmet poželenja - 1977),Charlie Chaplin (Moderni časi - 1936, Veliki diktator - 1940), Charles Crichton (Riba po imenu Vanda - 1988), Federico Fellini (8½ - 1963, Amarcord - 1974, Alfred Hitchcock (Ujeti tatu - 1955, Mož, ki je preveč vedel - 1956, Sever-severozahod - 1959),Danny Kay (Tajno življenje Walterja Mittyja - 1947, Jaz in polkovnik - 1957), Gene Kelly (Pojmo v dežju - 1952), Claude Lelouch (Srečno novo leto - 1973), Lawrence Olivier (Princ in plesalka - 1957), Jack Nicholson (Ljubezen je luštna stvar - 2003), Roman Polanski (Kitajska četrt - 1974), Francois Truffaut (Fahrenheit 451 - 1966, Ameriška noč - 1973), Billy Wilder (Nekateri so za vroče - 1959), navsezadnje tudi Woody Allen (Annie Hall - 1977, Manhattan - 1979, Hana in njene sestre - 1986)? Navsezadnje tudi Russell Crowe (v Čudovitem letu - 2006). Navsezadnje František Čap (Vesna - 1953, Ne čakaj na maj - 1957)… Od kod duhovitost scenaristom, režiserjem in igralcem (John Cleese, Nigel Hawthorne) britanskih serij Fawlty Towers (1975), Seveda, minister (1980) ali Seveda, predsednik vlade (1986)?

Na Slovenskem so se nekoč z duhovitostjo najbolj odlikovali pesniki in pisatelji. Do neke mere je k temu prispevala cenzura, zaradi katere so se izogibali preprostemu in neposrednemu jeziku. Po drugi strani so bili postavljeni v središče in ospredje ustvarjanja narodne istovetnosti, kar jih je - razen v trenutkih malodušja - moralo navdajati z veseljem in navdušenjem. Konservativno zagovarjanje veljavnih razmer in pravil ni ravno zabaven posel. 

Duh se je izvijal iz steklenice v času graditeljske, vendar skrbno nadzorovane evforije po drugi svetovni vojni; duhovita, sproščena in zabavna pa so bila tudi šestdeseta leta z gospodarsko reformo, z odstavitvijo Rankovića in kratkotrajno krizo Udbe. V osemdesetih letih se je duh v slovenski politiki udomačil, zdržal pa je nemara deset, dvajset let. Najbolj duhovit dogodek slovenske zgodovine je bila ustanovitev samostojne države po koncu hladne vojne.

Ob teh ugovitvah (domnevah?) se postavlja še neko vprašanje: ali si kulturna in politična duhovitost konkurirata? Se izključujeta? Odgovor na to in druga podobna vprašanja bi bil mogoč po mnogo obsežnejšem pregledu dejstev. Na neki način - in po definiciji - duh bolj od politike ljubi kulturo. To je povezano tudi z načinom oblikovanja kulturnega in političnega sistema. Medtem ko so merila kulturne kakovosti nekako uveljavljena, tega ni mogoče reči za slovensko uradništvo in za aktualno slovensko politiko. (Ali nemara obstaja politični ekvivalent Slovenske akademije znanosti in kulture?)

Da nekdo zasede visok politični ali državni položaj, ni potreben nikakršen izpit in nikakršen resen preskus, kot je v navadi v deželah, kjer vlada demokracija skupaj z meritokracijo. Meritokracija pomeni izbor in napredovanje v skladu z dosežki.

ESEJ OZIROMA POGLAVJE JE DEL AVTORJEVE DALJŠE RAZPRAVE SLOVENSKA FENOMENOLOGIJA. MEDNASLOVI SO UREDNIŠKI

Loading...