Ne bi bilo odveč začeti z dogodkom, ki se iz zgodovinske oddaljenosti vse bolj kaže kot temeljno merilo slovenskih državotvornih prizadevanj. 17. maja 1869 se je v Šentvidu pri Ljubljani (Vižmarje – kraj danes zaznamuje slovesna piramida) zbralo 30.000 ljudi. V razmerah monarhičnega dualizma (od leta 1867 je habsburška monarhija Avstro-Ogrska) so postavljali prvi narodni program obsežnejšega značaja.
Med zahtevami zborujočih so bile združitev slovenskih dežel v Zedinjeno Slovenijo, ustanovitev slovenske univerze, uvedba slovenskega jezika v urade in druge javne institucije, govorilo in glasovalo pa se je tudi o številnih gospodarskih vprašanjih naše dežele. Veličastnost tega tabora je v tem, da je privabil množico zborovalcev iz vseh slovenskih dežel (Kranjske, Primorske, Štajerske in Koroške), četudi je bil to v tistih razmerah potovalni dosežek.
Po devetih dneh od evropskih volitev se je na istem mestu proslavljala 150-letnica dogodka. Javna pozornost je ni zaznala, le redki so bili tisti, ki so razumeli, kako izgubljena je postala nacionalna ideja slovenstva v stoletju in pol od njenega najbolj vidnega utemeljevanja. Res je bil tam predsednik države: zadržal se je za čas, ki ga običajni človek potrebuje, da spije kavo. A tudi ta isti predsednik države ne sodi več v medijski mainstream politike, ker se je pač zameril ozadju. Zgodbo poznamo.
Na evropske volitve v Sloveniji je prišlo rekordno malo ljudi. Manj kot tretjina volilnih upravičencev. Predvsem je na njih umanjkal tisti del Slovenstva, ki se je – po genetični korenini – oblikoval na šentviškem taboru, leta 1990 pa s plebiscitom odločil narodovo usodo. Slovenci smo postali državotvorna nacija. Paralela, ki se nujno ponuja, je naslednja: samostojnost in vojno za Slovenijo je izboril Demosov volivec.
Milan Zver, Marjan Podobnik in Janez Janša na protimigrantskem shodu v Črnomlju.
Pri tem to besedo lahko pišemo z malo ali veliko začetnico, vselej bomo prišli do iste stvari. Demos je ljudstvo, v grški etimologiji. Demokracija pa je vladavina ljudstva. Ko si ljudstvo izbori državo, ga nič več ne more ustaviti. Vsaka politika in vsaka država pa nujno temelji na upanju. Upanje je edino, kar je človeštvu ostalo, potem ko se je odprla Pandorina skrinjica.
Stranka, ki pomeni upanje v Sloveniji, je stranka, ki je izšla iz vrednot, ki so Slovenijo vzpostavile na mednarodnem zemljevidu. Ta stranka sliši na ime Demos, z veliko ali malo začetnico. Upanje in prepričanje v dobro sta njena najmočnejša elementa. Ponazorimo ju lahko s prispodobo, kakršno je uporabil Oton Župančič, ko je ocenjeval tehtnost Franceta Prešerna za obstoj slovenske nacionalne ideje. Takole je dejal: »Spoštovati Prešerna – pesnika in Prešerna – človeka, se pravi spoštovati človeško bedo in spoznati pomen in potrebo trpljenja za idejo.
Prav pojmiti Prešerna, se pravi pojmiti sebe in vzeti svojo usodo nase, pa naj bo še tako bridka, jo preizkusiti do zadnjega grenca in jo premagovati v pokorni službi vseobčega življenja.« Demosov volivec namreč nujno implicira pričakovanje, eschaton, in potrebo trpljenja za idejo. In vsak dan bolj blodni sestavljavci liste za evropske volitve so mu ponudili prav smešno izbiro. Izbiro, ki je Demosovega volivca prizadela v njegovem jedru: se pravi, udarila je na njegov občutek poštenosti, časti in pravičnosti.
Na vrhu liste je bil človek, ki je še po razpadu SFRJ videl svojo kariero v ZK. Njen član je bil deset let, od svojega detinstva do let zrele mladosti (od 17. do 27. leta). Skupaj z Jankom Prunkom, ki je po analizah prof. ddr. Igorja Grdine, znanstvenega svetnika, velika ničla, kar se tiče znanstvene akribije (prim. analizo Igorja Grdine Prunkove knjige Slovenski narodni vzpon, v kateri je našel vsaj deset napak na stran), je Milan Zver vedril in oblačil v partiji čisto do konca. Njegovo pisanje v letu 1988 in 1989 je po zaslugi Reporterja postalo dostopno Demosovi publiki, in sicer že v januarju. Tedaj smo na portalu Reporter.si tudi objavili, zakaj nosilec liste Demosove stranke ne more biti človek, ki je večino svojega življenja (pred padcem berlinskega zidu) preživel v partiji.
Demosov volivec je najpomembnejša politična kategorija v Sloveniji. A nikoli ga ni nihče upošteval. Zato tudi smo, kjer smo.
Vnovič navajamo našo argumentacijo: »Zaradi tisočih mrtvih med državljansko vojno, za katere nosi izključno odgovornost stranka KPS; zaradi tisočih ljudi, ki jih je revolucija oropala slehernih upov in jim povzročila neskončno trpljenje; zaradi desetin tisočih njihovih svojcev, ki so postali drugorazredni državljani in je – večina od njih – tudi kot taka odšla v večnost; zaradi samostojne Slovenije, za katero Milan Zver ni mignil – v SDSS je namreč prišel v drugi polovici leta 1991, ko so žrtve vojne za Slovenijo že padle in so (smo) si vsi, ki smo v tistem prelomnem letu tvegali, oddahnili – oseba Milana Zvera ne more biti nosilec liste za Evropski parlament v stranki, ki je zadnje upanje odrinjenim državljanom RS.
Za to je vsaj sto primernejših, zvestejših ljudi. Zverov angažma v letih, ko se je Slovenija rojevala (1988–1991) je namreč preveč problematičen, da bi to ne pomenilo zaušnice vsem, ki so nekoč sanjali, da bo nekdaj drugače, in jih danes ni več. Z Jožetom Pučnikom na prvem mestu.«
A zgodilo se je še hujše: ne samo da je bil na vrh liste uvrščen človek, ki z Demosom nima nobene skupne točke: objavili smo tudi, da je po nalogu Milana Kučana Janko Prunk prišel k Jožetu Pučniku, z njim pa tudi Milan Zver – na vrhu liste se je znašel tudi človek šefa Udbe za Jugoslavijo, Silva Gorenca. Gre za Franca Bogoviča, katerega izvolitev smo v Reporterju tudi pravilno napovedali: Demosova lista ima sedaj v Evropskem parlamentu človeka, ki ga je Milan Kučan poslal k Jožetu Pučniku, da bi dosegel uničenje Demosa.
In, drugič, človeka, ki je bil najmočnejši protežiranec šefa zvezne Udbe. To je bil človek, ki je na dan, ko je v Reporterju izšla moja obsežna analiza zločinov Silva Gorenca, posnel »selfi« s svojimi vnuki, v katerem se je smejal vsebini mojega članka. Vnuke je prisilil, da so se smejali stavku, kot je na primer bil tisti, v katerem je Silvo Gorenc ravnodušno in z nasmehom izpovedal, da je eno od svojih žrtev pustil na dežju, da je voda sprala kri: šele potem jo je lahko naložil v prtljažnik novega mercedesa.
Za Silvom Gorencem sta bila Marjan Podobnik … in še nekdo. Kaj si bo Demosov volivec mislil, je pa retorično vprašanje. Njega ni nikoli nihče nič vprašal. Zato pa smo tam, kjer smo.
