Naj odgovorim s konkretno zgodbo: pogovarjala sem se z žensko, ki je že 5 let sedela v zaporu, ker je dvignila roko nad svojega partnerja. To je storila zato, ker je 20 let izkoriščal njo, spolno zlorabljal najprej njeno hčer in nato še njuno skupno hčer. Torej tri ženske. Čakala je 20 let, da ji je prekipelo. Ko sem prišla v avto, sem se tresla kot šiba na vodi. Rekla sem si, da bi ga sama ubila prvič, ko bi videla, da posiljuje hčerko; ne bi čakala 20 let. Takrat sem na lastni koži, a iz drugačnega zornega kota razumela ljudi, ki so naredili nekaj zelo slabega. Pogosto jih le obsojamo, ne iščemo pa razlogov za njihova dejanja. Najbolj so me prizadeli incesti. Zlasti če je zanje vedela mama. Ko so nekoč nekomu podelili priznanje in sem odgovornega vprašala, ali ve, kaj je ta človek počel učenkam, ko je še vozil avtobus, je bil njegov odziv: on je vendar zaslužen, da imamo kanalizacijo! Ko torej tehtamo koristi, pozabimo na zlo, ki ga nekdo prizadene šibkejšemu od sebe! O takih zgodbah bi se morali veliko več pogovarjati ravno zato, da bi znali razločiti, kaj je prav in kaj ni. Veliko zgodb je krutih zlasti zato, ker so bili ljudje tiho in so gledali stran.
Družina
Rekla sem si, da bi ga sama ubila prvič, ko bi videla, da posiljuje hčerko; ne bi čakala 20 let
Milena Miklavčič, pisateljica in publicistka