Težko se je odzivati na navedbe nekdanje poslanke Mojce Šetinc Pašek ob dejstvu, da gre za osebo, ki ob serijskem menjavanju političnih gospodarjev svoje trditve in izjave spreminja iz meseca v mesec. Sploh, ker se, kot je razvidno iz njenih prejšnjih izjav, v letih po izključitvi iz stranke Gibanje Svoboda očitno niti sama s sabo ni sposobna zediniti o tem, kakšno vlogo naj bi jaz imela v stranki. V intervjuju za Dnevnik me je označila za "glavni motor dogajanja" v stranki, nekaj mesecev pozneje pa je v oddaji Tarča to zanikala kar sama.

Tri leta se nisem odzivala na njene lažne obtožbe, konstrukte in podtikanja. Pred lokalnimi volitvami, pred katerimi je Mojca Šetinc Pašek vstopila v novo, že tretjo stranko v treh letih, pa z njene strani poslušamo očitke o domnevnih političnih pritiskih, ki naj bi jih doživljala v času njenega vodenja parlamentarne preiskovalne komisije. 

Nad Mojco Šetinc Pašek nisem izvajala pritiskov glede vodenja ali dela komisije in nisem poskušala vzpostaviti nadzora nad njenim delovanjem. Prav tako nisem zahtevala ali poskušala pridobiti tajnih podatkov oziroma drugih podatkov komisije, do katerih ne bi bila upravičena. Zanikam navedbo, da mi je morala Mojca Šetinc Pašek preprečiti takšen dostop. 

Nikoli nisem želela "nadzorovati dogajanja v preiskovalni komisiji", kot trdi Mojca Šetinc Pašek, ali na kakršenkoli način priti do podatkov iz njene pristojnosti. 

Če se navedba o poskusih pridobivanja podatkov po drugih poteh nanaša name, jo prav tako zanikam. Podatkov nisem poskušala pridobiti niti neposredno niti prek drugih oseb.

Edino dejstvo je, da je Mojca Šetinc Pašek tista oseba, ki je svoj položaj predsednice komisije želela izkoristiti za osebno obračunavanje, med drugim s partnerico tedanjega predsednika vlade, kar ni bil javno objavljen predmet dela preiskovalne komisije. O tem je celo sama javno govorila novembra 2023. 

Tudi sicer Mojca Šetinc Pašek govori hitreje, kot misli. Po lastnih besedah iz marca 2024 je državnim organom kot predsednica komisije sama pošiljala pomanjkljive in površne zahteve za gradiva, še nekaj mesecev prej pa to uporabljala kot "argument", da v njeni komisiji prihaja do zlorab. Tudi to svojo zmoto je javno priznala sama.

Iz tega sledi, da so njeno kratkotrajno vodenje parlamentarne komisije, informacije, ki jih je tam pridobila, in insinuacije, ki jih širi, očitno edina tržna niša, ki jih vsakokratnemu političnemu gostitelju p(r)odaja na unikaten način. Vedno, ko se začnejo pojavljati vprašanja o njenem delu, začne Mojca Šetinc Pašek sprevračati pozornost. Enkrat pravi, da ne ve ničesar, drugič sprevrača pozornost s tem, ko se postavlja v vlogo junaka, ki se je upiral pritiskom (ki jih sicer nikoli ni bilo), tretjič širi lažne obtožbe.  

Vse o Mojci Šetinc Pašek pove tudi to, da zdaj v svoje konstrukte vleče tudi Urško Klakočar Zupančič, ki se je takrat iskreno borila za človekove pravice in ustavnost delovanja parlamentarnih preiskovalnih komisij.

SIOL