Hja, počakala sem nekaj let, ampak mislim, da zdaj razume: razložila sem mu, da je to kot neka bolezen, zaradi katere si včasih preveč vesel in spet drugič pretirano žalosten, da včasih postane tako nevarno ali hudo, da je treba po pomoč v bolnišnico. Mislim, da si je kot osemletnik to razložil nekako po svoje, ker je bila njegovo prva pripomba: 'Mami, jaz sem poštekal – to vendar velja za vse ljudi, nisi nič drugačna!' Po svoje me je motilo, kadar mi kdo reče, da smo vsi malo nori in da je vsak malo bipolaren, ker to problem banalizira, ampak ko je to izjavil on, sem se smejala, ker pravzaprav drži, le da so pri nas nihanja bolj brutalna.

Celoten intervju z Jedrt Maležič lahko preberete v tiskani izdaji Reporterja