Se vam je zdela predstavitev oziroma zaslišanje pred poslanci potrata časa?

Ne. Imel sem možnost povedati tisto, kar sem želel in poslancem predstaviti, kako gledam na stvari. Nekatera vprašanja so bila boljša, druga slabša, vendar tudi to sodi v demokratično proceduro. Žal mi je, da me nihče ni vprašal, kaj je v škatli, ki sem jo postavil na mizo poleg sebe.

V nastopu ste jo sicer omenili.

Samo omenil.

Pomenila naj bi znanje, ki ostaja zaprto v škatli oziroma knjigi?

Stvar je preprostejša. Če bi s tako škatlo prišel v razred osnovnošolcev, bi ti, preden bi me vprašali kaj drugega, vprašali, kaj je v njej. To bi jim narekovala njihova elementarna radovednost. Potem bi ugibali – zbudila bi se domišljija – ali je notri kaj lepega, zanimivega. Odrasli tega niso vprašali. Izobraževalni sistem in kasneje družba te prirojene in pozitivne lastnosti ubijata. To moramo popraviti.

Mene trenutno najbolj zanima druga »škatla«, v kateri ste zdaj sicer šele dva tedna.

Jo še odkrivam. No, ni ravno škatla, je uradniški aparat. Nekaj, kar je za državo zelo koristno, če dobro deluje. Na račun kvalitetnega državnega aparata lahko stare demokracije oziroma urejene države zdržijo mesece ali več kot leto brez vlade. Za to moramo delati sistematično vsi, ne le posamezno ministrstvo. Vsak minister bi naredil že veliko, če bi za seboj pustil kakovostno in dobro organizirano uradništvo. Tako tukaj kot tudi drugod v državnem aparatu srečujem ljudi, ki odlično delajo in seveda tudi take, ki zgolj hodijo v službo.

 
Že delujete z vsemi močmi ali se še organizirate oziroma reorganizirate?

Delamo z vsemi močmi in še čez. Prevzemamo ministrstvo, razmišljamo, kje in kako bomo varčevali, vodimo reorganizacijo, ki jo prinaša združitev treh ministrstev, in reorganizacijo, ki je pot do racionalizacije. Vse te štiri naloge peljemo vzporedno. Se kar dogaja.

Vsakdo od ministrov ima proste roke pri postavljanju svoje najožje ekipe. Drži?

Da. Dobro je, če si človek sam izbira sodelavce.

Ni še tako dolgo, ko smo se pritoževali zaradi strankarske fevdalizacije resorjev.

Ne oziram se kaj dosti na to, ali in kdo od sodelavcev je v kateri od strank. Zanima me predvsem, ali se ujemamo v ciljih, ki jih želimo doseči, in poteh, ki jih bomo pri tem ubrali. Pomembno je temeljno strinjanje o zapisanem v koalicijski pogodbi. Ni več tako, da ima minister ene stranke, državnega sekretarja iz kake druge vladne stranke. Nov način izbora državnih sekretarjev se mi zdi boljši. Pomembno je, da gre za kvalitetne sodelavce.

Pa vendar, vaša državna sekretarja Mojca Škrinjar in Aleksander Zorn sta člana vaše stranke.

Predvsem sta to dva odlična, izkušena strokovnjaka, gospa Škrinjarjeva ne področju šolstva in gospod Zorn v kulturi. Z obema sem v preteklosti že zelo dobro sodeloval. Gospod Zorn me je pred leti povabil v svet za kulturo, izobraževanje in znanost, zdaj sem ga jaz v ministrstvo s podobnim imenom, le še šport je zraven.

Kolikokrat ste se pri »skeniranju« razmer v ministrstvu že prijeli za glavo?

Nekaj smo že »poskenirali«, gremo pa vedno bolj v globino. Sicer nisem človek, ki bi se grabil za glavo, ampak glavo raje uporabim za reševanje problemov. Tudi tistih, ki jih je prejšnja vlada odložila. Skušamo počistiti zadeve, ki so se jim prejšnji ministri izogibali.

Denarja za učiteljske plače bo oktobra zmanjkalo, je dejal pred dnevi predsednik vlade. Ga bo res?

Glede datuma bi lahko z različnimi izračuni prišli do različnih zneskov. Pri hitrem finančnem pregledu združenega ministrstva sem ugotovil, da je pričakovana poraba za nekaj čez 130 milijonov evrov višja od veljavnega proračuna. Pri dveh milijardah, kolikor znaša proračunski delež našega ministrstva, si lahko sami izračunate, kdaj bi nam zmanjkalo denarja, če se ne bi lotili racionalizacije. Ker bomo to postorili, ne bomo ostali brez plač, le delati je treba pri tem. Največji del vseh stroškov ministrstva se nanaša na plače. Nekaj statistike: tako čez palec ima ministrstvo v sestavi vladi deleže osem oziroma deset odstotkov ministrov in državnih sekretarjev, naš delež v proračunu je dvajsetodstotni, k nam pa spada štirideset odstotkov javnih uslužbencev. Šolstvo, znanost in kultura – to je kar 40 odstotkov vseh javnih uslužbencev.

 
Bo dovolj denarja za izvajanje druge bolonjske stopnje?

Univerze so financirane v kosu in ta bi lahko zadostoval tudi za drugo bolonjsko stopnjo, če se bodo univerze in fakultete ustrezno reorganizirale. Saj ne prejemajo denar za posameznega profesorja ali študenta ali za opravljeno uro predavanj.

Ali so se rektorji zaradi tega že kaj obrnili na vas?

Z rektorji sem se srečal tretji dan ministrovanja na Brdu, na nacionalnem posvetu o visokem šolstvu. Sicer pa se želim najprej pogovoriti z uporabniki tega resorja, to je starši, študenti, gospodarstvom, potem pa tudi z vsemi njegovi déležniki.
 
So vam v zadnjem trenutku odhajajoči ministri oziroma ministrica »nastavili« več svojih ljudi?

Bilo je kar precej zaposlovanja v zadnjem trenutku, kot ste dejali. Ker na ministrstvu zaradi združevanja izvajamo temeljito reorganizacijo in pripravljamo novo sistematizacijo, bo mogoče vse napake, ki so se ob tem morda pojavile, popraviti.

Tudi vi na ministrstvu srečujete zaposlene, ki ne znajo povedati, kaj delajo? Taka je izkušnja vašega kolega ministra Vinka Gorenaka.

V duhu šal o policistih bi dejal, da je to vendarle ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in da so ti ljudje vendarle sposobni povedati, kaj počno, čeprav bi brez njihovega dela država lahko shajala. Analizirali smo razmerja med stroški za samo uradništvo in denarjem, ki ga vlagamo dalje v javni sektor. Zanimalo me bo, koliko od teh jih v javnem sektorju res uči in raziskuje, in koliko jih uraduje. Razlike med področji so kar precejšnje. Ugotavljamo, da celotno šolstvo s proračunskim deležem okoli milijarde tristo milijonov evrov obvladuje le nekaj več uradnikov kot pa področje kulture, katerega delež v proračunu je sedemkrat manjši.

Ali je kulturno uradništvo preveliko?

Želim si, da evre za kulturo v čim večji meri namenjamo kulturnim, ne uradniškim dejavnostim. Da poenostavimo postopke, da več časa namenimo večjim zneskom.

Je združevanje zdaj že nekdanjih ministrstev eksperiment?

Ne. Ena od poti do vitke vlade.

Naj pojasnim. Dejali ste, da boste videli, kako bo z združevanjem.

To sem izjavil v kontekstu protestov proti združevanju in vnaprejšnjih očitkov, ne da bi vedeli, kakšne učinke bo prineslo združevanje. Če bo po enem letu jasno, da stvar ne deluje, se bomo gotovo iz tega nekaj naučili. Odkrivamo številne možnosti sinergij in sodelovanje prek meja nekdanjih ministrstev. Tudi strukture navzdol, torej direktorati, ostajajo organizirani podobno, kot so že bili. Treba pa bo narediti preskok pri tistih, ki so trdno prepričani, da lahko nekaj opravijo le z ministrom, ki želijo srečati prav ministra, povabiti prav njega. Ministrov na teh področjih je 66 odstotkov manj, uradništva bo čez čas morda za šest odstotkov manj. Funkcije ostajajo, poskušali bom zmanjšati vse tisto, o čemer ste vi dejali, da ljudje ne vedo dobro povedati, kaj delajo. Jaz bi raje dejal, da je tisto, kar počno, nepotrebno.

VEČ V TISKANI IZDAJI