Ivan Puc
Vojaški vikar Jože Plut: Ne želim, da mi kdo ukazuje, za koga lahko mašujem
Vodja Vojaškega vikariata dr. Jože Plut v pogovoru zagotavlja, da niso hoteli, da bi kdo spominski dan oziroma slovesnost v Rovtah izrabil za obsojanje kogarkoli, žrtev s katerikoli strani, da bi opravičeval tiste, ki jih je povzročil sam, ampak da se dejansko priklonimo človekovemu dostojanstvu in molimo za vse (neposredne in posredne) žrtve totalitarizmov. Vsak človek, poudarja Plut, ima dostojanstvo, njegovo življenje je sveto, ima pravico do groba in do dobrega spomina. Dostojanstva si ne more pridobiti ali ga zapraviti s svojimi odločitvami, celo napakami, ampak ga ima, ker je človek. Z vojaškim vikarjem smo se pogovarjali tudi o verski in duhovni oskrbi v Slovenski vojski.
Primož Lavre
Kmalu boste začeli misijo?
Da, že v petek odpotujem na Kosovo. Če je le mogoče, obiščem medtem vsak naš kontingent.
Koliko časa boste tam?
Le tri oziroma štiri dni. Saj veste, država varčuje. Obisk vojakov navadno povežemo s podelitvijo katerega od zakramentov, če so se za to pripravili. Obiščemo tudi pripadnike drugih vojska, če je mogoče tudi krajevne verske voditelje.
Boste koga krstili?
Ne, bo pa nekaj pripadnikov prejelo zakrament birme. Francoski kontingent pripravlja slovesnost in tudi zanje bomo imeli sveto mašo, saj trenutno njihova enota nima katoliškega duhovnika. Srečal se bom s poveljnikom sil KFOR in njegovim namestnikom, brigadirjem Bojanom Pograjcem.
Ostanite obveščeni
Pripadnost vojski vpliva na pripadnost verski skupnosti oziroma Cerkvi?
Človek je tudi duhovno (religiozno) bitje. V nekem trenutku in v različnih okoliščinah tudi vojak začuti v sebi pomanjkanje duhovne ali celo religiozne razsežnosti in se odloči za sprejem zakramenta. In pravico ima obrniti se na duhovnika. Nekateri fantje želijo, da bi se prav v času misije, ko je z njimi vojaški kaplan ali pastoralni asistent, bolj intenzivno pripravljali na sprejem zakramenta. Na mnoge misija in delo znotraj tujega okolja tako vplivata, da še bolj cenijo narodno, kulturno in versko okolje, iz katerega izhajajo. V tujini se bolj identificirajo z lastnim narodom, državo, kulturo in ne nazadnje z lastno duhovnostjo in religioznostjo.
Misija v tujini je svojevrsten misijon.
Obe besedi izhajata iz latinskega missio – biti poslan. Tudi vojak je poslan, da vzpostavlja mir in da bo, kolikor je mogoče, znotraj njegovih nalog pripomogel k temu, da bo lahko lokalno prebivalstvo živelo v miru in pravični družbi. Ta naloga je blizu krščanstvu: iz ljubezni do bližnjih pomagati drugim ljudem. Zakaj ne bi tega, kar imamo, privoščili tudi drugim. Ne gre za to, da bi jim vsiljevali naše vrednote ali vero. Naše poslanstvo je pomagati, da bi lokalno prebivalstvo znotraj svojega kulturnega in vrednostnega sistema živelo čim bolj mirno, pravično in človeka vredno življenje; da bodo njegovi otroci hodili v šole in da bosta, denimo, promet in trgovina potekala normalno.
V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE PLUT POVE, KOMU JE ODGOVOREN; ZAKAJ SLOVENIJA ŠE VEDNO NIMA VOJAŠKEGA ORDINARIATA; JE KDO V VOJAŠKEM VIKARIATU RES KRŠIL PREDPISE; KAJ JE SPORNEGA NA UDELEŽBI NA SLOVESNOSTI V ROVTAH.
Ključne besede