Adrenalinski zasvojenci, iskalci vznemirljivih doživetij pri skokih z nebotičnikov ali pečin. Vse to in še več so tako imenovani base jumperji, nenavadni športniki, ki za nekatere samo uživajo v lebdenju in skoku v prazno, za druge pa izzivajo življenje. Te dni ti športni navdušenci in njihovi znanci žalujejo za slovensko base skakalko Valentino Rotar, ki se je pri skoku smrtno ponesrečila v Švici. Tragična smrt je povzročila tudi debato o mejah v športu in odgovornosti. In o človekovi neustavljivi želji po letenju.
Neodgovorna smrt? Tudi to je bil komentar ob novici, da se je v soboto, 17. septembra 2011, pri skoku v dolini Lauterbrunnen v Švici smrtno ponesrečila Valentina Rotar iz Pivke, znana slovenska base skakalka. Najprej je skočila s pečine, potem jo je ob prostem padu zaneslo v steno. Novico o smrti je na kratko na svoji spletni strani objavil tudi Klub BASE Slovenija. Na brazilskem blogu z naslovom Un Argentino en Eslovenia pa so se o njej čustveno razpisali in z bralci obudili spomine.
Sožalja, solze, spomini
Pismo piše nekdanja sodelavka ali sodelavec, iz zapisa to ni razvidno. Valentina je bila stara 36 let, brez otrok, in kot je še objavljeno na blogu, samska. »Valentina se je strinjala s tem, da je neke vrste adrenalinska odvisnica. Živela in dihala je skupaj s padalom. Meni se je zdela tiste vrste oseba, ki je živela in čakala samo za tiste trenutke skokov. Prav veliko o tem sicer nisva govorila, ker si z njo nisem delil iste športne strasti …«
Valentina naj bi bila zelo privlačna. Mlada, svetlolasa in modrih oči. Vedno nasmejana. Piscu tega pisma je pomagala pri učenju slovenščine. Bila je tudi prava navdušenka knjig o Harryju Potterju. »Vsak pustni torek si je nadela ogromno roza afro lasuljo in je ni snela ves dan. O osebnih zadevah, tako kot je značilno za Slovence, ni govorila. Le nekajkrat se mi je odprla. Morda prav zato, ker nisem bil njen 'padalski prijatelj', s katerimi je imela posebne odnose …«
Pisec ne razmišlja o njeni smrti kot klasični tragediji avtomobilske nesreče. Pravi, da je umrla pri nečem, v čemer je uživala. Njena smrt je povezana z njenim načinom življenja, ki si ga je izbrala sama. Menda se je dobro zavedala posledic, kaj se lahko zgodi, če se padalo ne odpre. »Vsak sok je hotela izvesti sama. Valentina je bila pripravljena na srečanje s smrtjo. Mi nismo bili, zato smo zdaj vsi, ki smo jo poznali, v šoku. Hvala za vse. Iskreno sožalje svojcem in prijateljem. Težko te bo pozabiti.«
Bila je neustrašna, vedno nasmejana in dobre volje, je napisal neki njen prijatelj na forumu B. A. S. E.! A o njenem početju menda niso nič vedeli njeni starši. Na blogu Svet na dlani je zapisano: »Prav takšno sem jo spoznala na 2. odprtem prvenstvu v base skokih na Ptuju v začetku avgusta, ko je z imenom Valentina Rotar še nismo smeli imenovati, kajti straši še niso vedeli, da si je izbrala tudi ta šport, ki dejansko ne dopušča napak!
Bila je prva slovenska base jumperka, in to bo ostalo zapisano za vedno. Mogoče je bila ena sama samcata napaka ali zgolj naključje vzrok za tragično nesrečo daleč stran v švicarski dolini Lauterbrunnen, ki je zelo priljubljena med takimi iskalci adrenalina, a na žalost ima tudi precej črno statistiko, saj je Valentina Rotar 28. žrtev v tej dolini!« Objavila je tudi nekaj njenih slik, ki jih je naredila na Ptuju, med njimi tudi eno, ki jo ima Valentina na steni v svoji sobi.
VEČ V TISKANI IZDAJI