Revija Reporter
Tiskana

Tomi Meglič, Siddharta: Nihče ne nosi zastave zmage naprej

Elvira Miše Miklavčič

23. avg. 2015 18:00 Osveženo: 10:01 / 09. 8. 2017

Deli na:

Skupina Siddharta si je v dvajsetih letih svojega delovanja ustvarila renome ene najuspešnejših slovenskih glasbenih skupin. In čeprav je bilo videti, da se je zadnja leta nekoliko umaknila z oči javnosti, ob svoji dvajsetletnici ponovno v velikem slogu opozarja nase s kar dvema novima albumoma. V pogovoru s Tomijem Megličem, pevcem in kitaristom skupine Siddharta, smo nekoliko obudili spomin na vse poti in »stranpoti«, ki jih je skupina prehodila, odkar se je pred dvajsetimi leti podala na pot v x.

Pred leti vas je bilo kar težko dobiti za intervju, menda ste imeli posebno strategijo, da intervjujev pred večjimi koncerti ali pred izidi albumov ne dajete, da se vas ne bi oboževalci prenajedli, če se tako izrazim. Kako je s tem sedaj?

Res je, da smo takrat sami naredili neke vrste medijsko blokado, ampak šlo je predvsem za to, da nismo želeli polniti časopisov, ko nismo imeli ničesar povedati. To se nam je zdelo tudi edino pošteno do ljudi, saj nismo želeli, da bi nenehno brali ali poslušali ene in iste stvari o nas. Malce duhamorno je, če se nenehno ponavljaš. V bendu se pogovorimo in presodimo, kdaj je pametno kakšno stvar povedati dvakrat, vsekakor pa ne petkrat. Nekaterim pa to ustreza in imajo radi pozornost. Tudi zato, ker ne delajo tistega, kar bi morali – glasbe. Obstajajo izvajalci, ki že deset let niso ustvarili ničesar novega, a so v medijih nenehno prisotni in videni na vsaki pasji procesiji. Mi v tovrstnih stvareh ne uživamo in ne zdijo se nam najbolj zdrave.

Ste zelo selektivni glede tega, kdaj in kje se pojavljate?

Hočeš nočeš, neko selekcijo po vsej verjetnosti vendarle imamo. Najbrž gre bolj za to, da smo se kdaj z določenimi ljudmi ali določenimi medijskimi hišami narobe razumeli glede česa, oziroma da postavljajo pogoje, na katere težko pristanemo. Takrat pride do selekcije, drugače pa ne. Nimamo vprašanj, na katera ne bi odgovarjali, nimamo nekih svojih favoritov ali karkoli. Ampak kot pri vseh stvareh je tudi pri tem tako, da z nekaterimi sodeluješ bolje, pri drugih pa vidiš, da jih ne zanima resno sodelovanje, ampak te želijo samo na neki način izrabiti, ljudje pa potem dobijo napačno predstavo o tebi. V takšnem primeru selekcija seveda obstaja, ampak tega je zelo malo.

V tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike Meglič pove, kaj si misli o izvajalcih, ki ne ustvarjajo nove glasbe, a se so v medijih nenehno prisotni; spregovori o ustvarjalnem procesu skupine; se obregne ob zanič avtorje, ki mislijo, da bodo tako hitro prišli do zaslužka; razloži, zakaj ni ljubitelj tekmovanj talentov; potoži, da veliko kvalitetne slovenske glasbe ne pride vedno do poslušalca.