Sodnica Vesna Žalik pred 22 leti: Grubeliča je oprostila, višje sodišče sodbo razveljavilo

Pred dobrima dvema desetletjema se je zdelo, da se bo sodstvo demokratiziralo in spoznalo, da je zavezano izključno pravičnosti in pravu. Sodniki se niso skrivali pred novinarji. Lahko si jih fotografiral na hodnikih sodišča. Pisanje o njih se nikomur ni zdelo sporno, nihče ni menil, da se krni avtoriteta. Opisi ljudi v črnih haljah med sojenjem so bili pogosti. Takole so Slovenske novice jeseni 1992 med zagovorom  goljufa Sandija Grubeliča opisale takrat mlado sodnico Vesno Žalik, danes vrhovno sodnico poročevalko v zadevi Patria: »Predsednica senata Vesna Žalik, oblečena v črn kostim z belo bluzo in prav tako veliko mašno pod brado, pa si je medtem samo čistila nohte, ki so bili pobarvani kričeče roza.« Žalikova je Grubeliča oprostila, višje sodišče je sodbo razveljavilo, novi senat je obtoženega spoznal za krivega.

Potem se je marsikaj spremenilo, pravosodje je postalo občutljivo za vsako kritiko, danes proteste pred vrhovnim sodiščem dojema kot napad na pravno državo. Vse to je posledica dejstva, da takoj po osamosvojitvi ni bila izvedena lustracija, tudi med sodniki. Kakšen sodniški kader je na prelomu osemdesetih v devetdeseta prešel v parlamentarno demokracijo? Raziskava iz tistega časa kaže, da je bilo dve tretjini sodnikov članov ZKS (na vrhovnem sodišču vsi), v interni anketi pa je več kot polovica sodnikov odgovorila, pozor, da se pri odločanju »vedno opirajo na (…) moralna načela socializma«, pri čemer je »v ospredju avantgardna vloga Zveze komunistov«. Če kakšna razsodba ZKS ni bila všeč, so iz centralnega komiteja poklicali predsednika pritožbenega sodišča ali pa mu naložili, naj se skupaj s sodnikom oglasi v CK ZKS. In taki sodniki imajo (še danes) trajni mandat.