Združenje The Taxpayers Alliance (TPA) je nastalo leta 2004, ko je skupina nezadovoljnih britanskih državljanov ustanovila »zavezništvo« in objavila prvo publikacijo, Bumper Book of Government, v kateri so popisali vse vladne razsipnosti in nepotrebno trošenje: takrat je bilo za 50 milijard funtov (oziroma 60 milijard evrov), lani že za 120 milijard funtov (144 milijard evrov) zapravljenih likvidnosti. »140-odstotni prirastek v ocenah je treba pripisati izboljšanju naših sredstev pri raziskovanju, pa tudi delno povečani transparentnosti vladnih računov. Hkrati ta prirastek kaže tudi na nesposobnost naših političnih voditeljev, da se soočijo s stvarnostjo, ko gre za porabo našega denarja,« so zapisali pri TPA.

Velika Britanija zapravi 120 milijard funtov letno

Ker je postala prva publikacija leta 2004 prava uspešnica, so se člani združenja odločili, da bodo svojo »državljansko akcijo« okrepili in razširili. Matthew Eliot, eden od ustanoviteljev TPA, je pojasnil: »Vsa potratnost, ki smo jih odkrili v teh letih, kaže, da je dvom o vseh oblastnikih pri upravljanju našega denarja zelo upravičen. Povsem drži, da mora za določene stvari poskrbeti država z davkoplačevalskim denarjem, naša komisija za davke 2020 pa je ugotovila, da bi lahko kar 33 odstotkov denarja (britanskega, op. av.) porabili bolj smotrno in ekonomično.« Če vzamemo za izhodišče delovanja TPA 120 milijard funtov, tolikšna naj bi bila potratnost lani, moramo ugotoviti, da so dejavnosti TPA segle zelo široko in v številne interesne skupine. Da bi vlada čim manj zapravljala, so člani »zavezništva« začeli boj za čim večje omejevanje davčnega bremena, ki ga nalaga država, in za bolj premišljeno politiko javne porabe sredstev. TPA se lahko pohvali s številnimi uspešno izpeljanimi akcijami, ki jih bomo predstavili.

Cenejše pivo

To je bila, pa naj se sliši še tako čudno, ena od pomembnejših zmag TPA v zadnjih letih. Ni šlo le za pitje, ampak za trošarine na alkoholne pijače, ki so vseskozi rasle. Leta 2008 in še leta 2011 je angleška vladajoča koalicija govorila o tem, da bo davek na alkoholne pijače rasel za dva odstotka nad vrednostjo inflacije. V TPA so ugotovili, da je obdavčitev alkohola v Veliki Britaniji druga najvišja v Evropi in desetkrat večja kot v Nemčiji. Zaradi ukrepov naj bi rast obdavčitve alkohola vseskozi presegala rast inflacije. Združenje je tako februarja letos v javnosti sprožila akcijo MashBeerTax (pomendraj davek na pivo), šlo je predvsem za kapilarno informacijsko pobudo. Podporo je našla tudi v dnevniku Sun in pri nekaterih poslancih, ki so se strinjali z zmanjšanjem obdavčitve. Ko so akcijo sprožili, so bili učinki takoj vidni: že letos so oblasti napovedale prvo zmanjšanje »davka na pivo«, in sicer  vse od leta 1950: od 25. marca je bil splošni davek na pivo zmanjšan za dva odstotka, odslej pa bo njegova rast izenačena z rastjo inflacije. To bo po ocenah TPA pomenilo 200 milijonov funtov prihranka.

Podobne ukrepe so v TPA dosegli tudi pri trošarinah in še eni dobrini, ki jo ljudje kupujejo ne glede na ceno, ker je postala osnovni vir vsakdanjega življenja –  to je gorivo za avtomobile. Člane zavezništva je najbolj zbodlo v oči dejstvo, da gre 60 odstotkov cene goriva za davek državi – britanske trošarine na gorivo naj bi bile najvišje v Evropi. Leta 2009 je takratni finančni minister Alistar Darling razglasil, da bo cena goriva v prvem letu zrasla za dva penija na liter v prvem letu in do leta 2013 še za cent vsako leto. Kampanja, ki so jo sprožili v davkoplačevalskem zavezništvu, je imela namen zamrzniti trošarine na gorivo. Tudi v tem primeru so jim, tako kot so zapisali, ob terenskem delu na pomoč priskočili mediji. Rezultat je bila zamrznitev povišanja davka na gorivo, ki bi morala letos znašati 1,89 penija. To je potrdil zdajšnji finančni minister George Osborne.

S kampanjo, ki je zbudila precej zanimanja, naj bi dosegli večjo transparentnost v vladi. Tudi ta kampanja je imela korenine v potratnosti vlade. Združenje TPA je zahtevalo, naj bodo vladni stroški politike, financirani z davkoplačevalskim denarjem, javno objavljeni. Po daljših pritiskih so pripadniki zavezništva dosegli nekaj uspehov. Vladni organi, njihove lokalne izpostave in krajevne oblasti sedaj objavljajo vse stroške, višje od 500 funtov, hkrati tudi številne druge informacije, ki jih prej ni bilo nikjer.

Nepravično razdajanje

Interesna skupina, ki so ji pri TPA posebej stopili na prste, so javni sindikati in njihova neutemeljena poraba. Akcija se je začela leta 2010, z njo naj bi opozorili na davkoplačevalska sredstva, s katerimi so se financirali britanski sindikati. Raziskave so razkrile, da je bilo temu namenjeno 113 milijonov funtov (v letu 2011) in 85,8 milijona funtov v letih 2009 in 2010. Te podatke so predstavniki TPA predali vladi, ki se je nanje odzvala z obljubami, da bo omejila finančno podporo, pa tudi čas, ki uslužbencem pripada za delovanje v sindikalnih organizacijah. Angleški premier James Cameron je 30. novembra 2011 že dejal: »Mislim, da ni v redu, da so javni uslužbenci, ki ves svoj delovni čas posvečajo sindikalnim opravilom, v službi sindikata in ne javnosti. To je treba nekje presekati, danes je potreba po tem še toliko večja.« V TPA so še dejali, da bodo svoja prizadevanja na tem področju poskušali razširiti tudi na šolstvo, kjer je menda veliko profesorjev in učiteljev, ki se ne posvečajo pedagoški dejavnosti, ampak predvsem sindikatom. Za to uspešno izvedeno kampanjo so pri TPA oktobra 2012 prejeli posebno priznanje, ki jim ga je podelila fundacija Atlas Economic Research – »The Templeton Freedom Award« za pobude pri ozaveščanju javnosti.

V to poglavje moramo uvrstiti še eno pobudo zavezništva za davkoplačevalce, ki so jo poimenovali Ustavimo financiranje Argentine.  TPA se je zavzela, da bi bila finančna sredstva, ki jih Združeno kraljestvo namenja Svetovni banki za podporo državam v razvoju, transparentnejša. Skratka zavezništvo želi, da se vzpostavi preglednejši sistem dodeljevanja sredstev in njihove namembnosti. Blokada sredstev Argentini ima v tem kontekstu dva pomena: prvi, izrazito politični, izvira še iz falklandske vojne leta 1982 v smislu, zakaj bi morali podpirati državo, ki nam je hotela vzeti Falklandsko otočje. Drugi razlog je ekonomski in je povezan z visoko tveganostjo posojil, predvsem po izkušnjah z argentinskimi javnimi financami takoj po letu 2000.

Kampanja Ustavimo financiranje Argentine se je začela junija 2012 s peticijami, medijskimi akcijami in stiki na parlamentarni in vladni ravni, da se ta vprašanja uvrstijo na politični dnevni red. Argumente TPA je zagovarjalo 34 parlamentarcev iz štirih različnih strank, ki so skupno podpisali pobudo in jo predstavili vladi. Le osem mesecev po začetku kampanje, se hvalijo v TPA, je britanska vlada pojasnila, da bo glasovala proti vsem novim predlogom za finančno podporo argentinski vladi.

Še vedno na bojnem polju

Zavezništvo za davkoplačevalce ima še veliko želez v ognju. Rdeča nit prizadevanj je vselej zmanjševanje davčnega bremena za davkoplačevalce in bolj smotrna uporaba javnih sredstev.

TPA predlaga v tem smislu ne samo zmanjšanje davkov, ampak tudi njihovo poenostavitev: to je bistvo pobude Single Income Tax, da bi korenito reformirali davčni sistem in skušali davčne odhodke za posamezna gospodinjstva čim bolj poenostaviti in poenotiti. Po izračunih TPA naj bi vsak britanski državljan v življenju plačal povprečno 656 tisoč funtov davkov: zato morajo biti ti izdatki čim bolj transparentni in poenostavljeni. Kampanja se je začela maja lani, nadaljuje pa se v povezavi s serijo drugih kampanj, vezanih na pristojbine in davke na nepremičnine. Pristojbine, ki se plačujejo predvsem ob izdaji dokumentov in dovoljenj (imenovali bi jih lahko tudi pristojbine za birokracijo), upočasnjujejo gospodarsko dejavnost, predvsem ko gre za mala in srednja podjetja. Pa še boj za zamrznitev davkov za podjetnike in lastnike nepremičnin s trgovsko in komercialno namembnostjo.

Cilj teh kampanj je ustvarjanje prijaznejšega okolja za podjetnike. Med temi pobudami je treba poudariti boj za odpravo davka od »praznih poslovnih prostorov«. Čedalje več je poslovnih prostorov brez najemnikov: lastniki, ki svojih prostorov ne oddajajo in jih sami ne uporabljajo, so v Veliki Britaniji dodatno obdavčeni. Gre za znesek v višini ene milijarde funtov letno, davek pa onemogoča splošni poslovni razvoj. V TPA so pod drobnogled vzeli še energetske davke: davki znašajo 11 odstotkov zneska položnice za plin in 16 odstotkov položnice za elektriko. Da bi se ta davčna bremena zmanjšala, skušajo v javnosti prikazati, kako neracionalna je energetska politika in kako bi se dalo še kaj privarčevati.

Proti zapravljanju centralne in lokalnih oblasti

Ob že doseženih rezultati na področju transparentnosti ostaja med pomembnejšimi cilji gibanja omejevanje zapravljivosti centralne vlade, pa tudi lokalnih oblasti. Pri tem ima zelo pomembno vlogo publikacija, ki smo jo že omenili in ki je od leta 2004 temelj delovanja TPA. Bumper Book razkriva trošenje davkoplačevalskega denarja. Leto za letom se ta publikacija dopolnjuje, tako da je v junijski izdaji letos že za 120 milijard funtov neracionalne porabe. Kljub temu, pravijo v zavezništvu, njihovih raziskav še ni konec. Pokazale se bodo še večje luknje, pravijo. Posebej bi bilo po njihovem mnenju potrebno vzeti v pretres javno zdravstvo, kjer je možnosti za rezanje še veliko. Podobno se bodo lotili tudi krajevnih oblasti. Predvsem davkov, s katerimi se financirajo lokalne oblasti in ki po mnenju TPA pripomorejo predvsem k bogatenju krajevnih oblastnikov. A tudi pri tem je temeljna ideja enaka: država se ne sme napajati iz davkoplačevalskega denarja zato, da neracionalno in brezskrbno troši in se bohoti.

 

Matthew Sinclair, direktor TPA

Država ne sme biti tako potratna! Spremembe so možne!

Zapravljanje denarja je za politike prelahek posel, ker oni ne dobijo računa za to. Vrsta interesnih združenj, ki si želi pridobiti čim več davkoplačevalskega denarja, je zelo dolga: sindikati, nevladne organizacije, birokracija, korporativna poslovna združenja. Javni sektor je tako kompleksna zadeva, da je za davkoplačevalce težko razumeti njegovo delovanje in kako se porablja davkoplačevalski denar. Nemogoče si je zamišljati, da bi državljani sami sprožili pobude za zaustavitev potratnosti. Mnogi imajo pri tem celo fatalistični pristop in so prepričani, da ni mogoče ničesar storiti.

Posledica tega je dejstvo, da se mnogi projekti brez dodane vrednosti še naprej financirajo z davkoplačevalskim denarjem. V Veliki Britaniji bi lahko kot tak primer navedli zelo drag in neupravičen načrt za novo linijo hitrih vlakov. Problem preplačevanja je zelo pogost v javnem sektorju: od plač in pokojnin za uslužbence do zunanjih servisov, ki jih dodatno plačujemo. Naša najnovejša raziskava je pokazala, da je britanski javni sektor lani potratno porabil 120 milijard funtov.

Spremembe so možne. Obstajata dva načina. Prvič, potrebno je informirati in izobraževati javnost, kako se davkoplačevalski denar zapravlja. Drugič, treba je organizirati učinkovite kampanje, ki bodo uresničile konkretne spremembe v vladnem ravnanju.

Spremembe v politiki javne porabe lahko nagovorijo ljudi, da so spremembe le možne. MashBeerTax, pobuda za preprečitev naraščanja trošarin za alkohol nad  nivojem inflacije, je primer takega ukrepanja. Ta pobuda je zagotovila zmanjšanje davkov v višini 200 milijonov funtov.  Naša organizacija je opozorila tudi na nedorečenost programa, ki naj bi preprečeval nasilne ekstremizme. Tudi sredstva, ki so bila temu namenjena, so bila potratno zapravljena (celo v podporo ekstremistov). Zaradi tega je bil program, ki smo ga kritizirali, razveljavljen. Vse te kampanje, za katere smo se zavzemali, so dokaz učinkovitosti, ki ljudi nagovarja, naj se nam pridružijo.

Če ljudem ponujamo dejstva o davkih in javni porabi ter jim predstavljamo naše uspehe, lahko iz tega gradimo vse močnejše in vse bolj dinamične kampanje za reze v davčnih obremenitvah in odhodkih iz proračuna, ki jih Velika Britanija zelo potrebuje.

V naslednjem letu bomo sprožili nove pobude, da bi ljudi informirali o zapravljanju denarja na nekaterih specifičnih področjih: govorim o birokratskih pristojbinah, o davku na kupovanje in prodajanju nepremičnin, pa tudi o »zelenih davkih«, ki se na položnicah navadnega državljana zelo poznajo.