Bili so in bilo je toliko siromaštva in drugih podlosti koalicije. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar se po znamenitem dogodku, ko je na poroki Jezus iz vode naredil vino, še ni zgodilo. Virantova stranka je šla iz koalicije, pa ne zaradi vina. Nista minili dve minuti, nekateri pravijo, da je vendarle šlo za pol ure, ko so siromašni postali bogati, bogati siromašni, lačni siti, siti vsega pa so šli na ceste. Temu fenomenu, ki ga upravičeno lahko primerjamo s čudeži tako imenovane spontane civilne družbe, pravimo Virantovo vstajenje.
On je s svojimi šel v boj za že vemo kaj in še za dodatke z geslom Ne levo ne desno. Modro naprej. Zato je šel najprej desno z Janšo, da bi v trenutku razsvetljenja (korenine tičijo v našem elektrogospodarstvu) uvidel, da bi moral malo levo. V takšnih razmerah se seveda človek hitro zgubi, in Virant ter njegovi so šli ven, da bi prišli noter in so zdaj zunaj. Svoje geslo torej uresničujejo: modro gredo naprej, čeprav poti ni, še kolovoza ne, a verujoč v Virantova vstajenja in najmanj petdeset njegovih dosedanjih izvirnih kardeljanskih domislic, kako priti nazaj, nam vlivajo upanje.
Jaz seveda ne sodim med njegove, a ker hudič tudi muhe žre, če je lačen, nimam nič proti, če ga naši uporabimo. Jaz sem Lukšičev, še posebno odkar je spoznal, da se po letu 1945 ni zgodilo nič takega, kar se ni že v letu 1945, zdaj tam tabori s svojimi. Všeč mi je tudi geslo njegovih turistično ideoloških potovanj po Sloveniji: Smo na razpotju, kam naprej? Po šofersko povedano, v tem geslu ni logike. Ko prideš na tako razpotje – križišče ipsilon – ne moreš naravnost, ampak kvečjemu levo ali desno. In glej ga vraga, razpotje vendarle ima tretjo pot – to je nazaj. In to nam Lukšič s svojimi skuša dopovedati. Menda je zaradi nerazumevanja načela ipsilon v politiki propadla tudi prva spravna kolaboracija med SD in PS, ko sta se srečali drugokategorniki Bratuškova in Potrata časa. Bratuškova je kot formulo za projektno koalicijo ponujala znameniti geometrični teorem kolegice Maše Kociper o večjem krogu, ki ne gre v manjšega, pa bi moral. Potrata pa je kolegico skušala prepričati, da na razpotju tudi nazaj pomeni napredek. Še posebno če prej nisi nikamor prišel.
To zadrego bi mi po revolucionarnih metodah že zdavnaj odpravili! Še posebno zdaj, ko akademski um vstajnikov Vesna Vuk Godina govori, da smo na robu državljanske vojne, ona pa je njen verbalni del v zaledju. Da ne gre hitro, kot smo si zamislili, je v kriv predvsem Karl Erjavec, ki vedno nekaj kalkulira, špekulira, zavira, prihaja, odhaja, zavaja. Seveda zadnjič v naši novejši zgodovini. In tudi Žerjav ni več ljudski, kot bi mi hoteli, pri njem še njegovi ne vedo, kam pes taco moli. Tonina ne bom omenjal, ker so mi pri Reporterju to prepovedali – vedno ko ga omenim, kdo zagrozi z sicer demokratično svobodno mislijo Igorja Koršiča, da je treba takšne, kot sta Reporter in Demokracija, prepovedati. Pa sem Toninu vedno dajal samo komplimente in številko transakcijskega računa. Mogoče jih je to motilo.
Nujno pa je, da izrazim svoje velikansko ogorčenje nad superministrom Žigo Turkom in njegovo prešernovo komisijo. Glede na izbor nagrajencev, so res morali biti prešerni, poleg tega pa zavrti, nesramni, nepoznavalski, bleferji in še kaj bi se našlo. V časih vstaj in vstajenja 1945 so brezumno in grobo spregledali številne tiste, ki bi v resnici morali dobiti Prešernovo nagrado! Veno Taufer za zbirko svojih poem Prusluškovanja in slušni aparat. Igor Koršič za zbirko ubesedenih filozofskih razmišljanj pod skupnim naslovom Naj nam dajo gnar, pa bo mir.
Prof. dr. Franc Trček bi moral dobiti veliko Prešernovo s področja medicine za delo v Cankarjevem domu: Vloga slabega mehurja v naši revoluciji. Vesna Vuk Godina za gastronomsko antropološko študijo z naslovom Antropologija lupljenja krompirja v zaledju mojih vstaj. Na področju uporabnih tehničnih znanosti bi nagrado morala prejeti Spomenka Hribar za cepljenje državljanske sprave na boljševizem. Hribarjeva je odkrila, da je desnica najbolj boljševistična, tega ji sicer s poskusom v laboratoriju zaustavljanja desnice še ni uspelo poustvariti, je pa blizu.
Prešernovo nagrado za igro bi morala dobiti mariborska protestnica, ki je pred mestno hišo omedlevala na obroke. To je sicer tudi blizu nagradi za medicino, ampak ker dveh eden ne more dobiti hkrati, naj dobi nagrado za glumaštvo. Res pa je, da bi tu bila odločitev težka, ker je tudi dr. prof. Trček v avli mestne hiše odlično odigral vlogo iz drame Policaji so tepli mene, nastradala pa je moja jakna. Ampak naj človek dobi tisto za mehur in revolucijo.
P. S.: Na levici je množica pilatov – hujskajo, potem pa si umijejo roke.