Kučanovo kolo na Pahorjevem političnem grobu

Dolomitski prvoborec Janez Stanovnik pa je samo megla, s katero skušajo botri, tete in strici Jankovića zgodovinsko opravičiti ta politični škandal. Lahko pa da gre pri vsem skupaj za kaj nadnaravnega.

Na primer, nadnaravno bi lahko bilo, če Borut Pahor v najbolj razburljivih časih zanj in ”njegovo” SD kar naenkrat zboli in se hospitalizira. Teoretiki zarot pri tem takoj omenjajo enega od preteklih kandidatov za predsednika države, ki je čez noč postal zastrupljen, da je potem v predvolilnem boju omagal zaradi bruhanja in driske; spet drugi omenjajo dobrega človeka iz Negove, Pahorja pa samo uho boli. Ne sliši dobro. Ne sliši, kaj počenjajo z njim njegovi najtesnejši strankarski tovariši, s katerimi so druževali, prijateljevali, hodili na družinske počitnice in se sploh fino imeli. Recimo, večna komunistična ikona na slovenskem nebu Miran Potrč, ki se je pred dvema tednoma upokojil, da lahko zdaj teka k Jankoviću lepo prositi, če jih vzame v koalicijo. To, da je Pahorju mladi forum SD zabil nož v hrbet je seveda popolnoma logično, saj je podmladek dedičev komunistov hujši od njihovih zgledov iz preteklosti. Oni imajo o vsem pravo mnenje, oni o vsem vse vedo, oni so na ravni genijev, oni bodo svet spremenili pa naj stane kar hoče.

In tako ima Borut Pahor na bolniški postelji čas razmišljati o nečem, v kar ni nikdar preveč verjel – da revolucija res žre svoje lastne otroke, da je neusmiljena in da se ravna po stalinistični metodi, da cilj opravičuje uporabljena sredstva. Politično je Pahor bolan od naivnosti.

Verjetno je vsaj malo razočaran na kakšen način si ”njegov” minister Igor Lukšić utira pot v strankarsko ozvezdje oziroma na njegov prestol! Tako rekoč sošolca, se je hvalil Lukšič, ko so 2008 šli skupaj na oblast in ki je bil v SD največji Pahorjev apologet. Zdaj svojemu še vedno premierju oporeka nekaj, kar bi socialdemokratom in njemu, ki se uvršča celo med intelektualce, moralo vendarle biti sveto že zaradi preteklih krvavih izkušenj: to je pravica svobodno povedati, kar si misli. Ko je Pahor ”svojim” napisal pismo, v katerih jih opozarja (kar argumentirano) pred koalicijo z Jankovićem, ga je njegov minister javno napadel ter mu oporekel pravico do javnega diskurza o Jankoviću. Tako rekoč samokandidat za predsednika SD uvaja verbalni delikt celo proti svojemu predsedniku! 

Ta Lukšičev izpad je zatorej najboljše znamenje, kaj se nam obeta z novo koalicijo, ki je nenaravna in ki je prevara že zato, ker je nastala na udbovskem izročilu, na srednjeveških komunističnih vrednotah in na tržiškem volilnem molku. Zato je Janković seveda kontinuiteta dosedanjih vladajočih plenilskih elit. Vsaj simbolično Janković torej ne bo nadomestil Pahorja, ampak ultraliberalno logiko LDS Katarine Kresal in Zaresa Gregorja Golobiča. Pahor to ve, a je brez moči – ne zaradi ušesa in sluha, ampak zato, ker mu nihče med ”njegovimi” noče prisluhniti. Vsi so Miloševići. A Pahor je bil gluh in slep tudi tri leta svoje koalicije in celo že v času, ko ga je že spodkopaval partijski mentor Kučan. Če se mu torej dogaja lastno strankarsko ”ljudstvo” in jogurt revolucija,  bo pač to moral pripisati tudi sebi.

Zato je izdajalsko, ni pa nenavadno, da sta v pogajalski skupini, ki teka za Jankovićem, tudi Patrick Vlačič in Dušan Kumer. Prvi sodi med mlado-elito SD, menda zaradi pubertetniškega obnašanja: disko klubi, disko bejbe, prestižne jahte, prestižne bejbe in podobno. Vlačič zdaj išče prostor pod Zoranovim soncem, ker je kot prometni minister blestel v svojih pojavljanjih, manj v svojih miselnih akrobacijah in že skoraj nič kot minister. Edino, kar mu je v mandatu uspelo, je bilo obvarovanje avtocestne direktorice Mateje Duhovnik, ki bi jo v korist države, proračuna in ljudstva lahko tudi predčasno častno upokojili. Tu si je Vlačič zagotovo prislužil nekaj pozitivnih točk pozitivnega Jankovića, ker Duhovnikova izhaja iz njegovega kadrovskega gnezda. Bila je njegova direktorica tržnice in javnih parkirišč. Od parkirišča do avtoceste pa ni velik korak, samo milijarde evrov se razlikujejo.

 Drugi, Dušan Kumer, pa sodi med izkušene staro-boljševike, ki je na teh volitvah pogorel in zdaj je njegova edina rešitev pač Janković. Kaj vse je imel povedati, ko so mladokomunistke in nekaj starih kot podgane zapustili SD, zdaj se pa tega ne spomni več.  Ljubiteljski marksist po bradi se tako poslavlja od svojega ”mladinca” Pahorja, kajti boljševiška pragmatika pač ne stavi na večno tovarištvo in ljubezen. Še njegov Tito je svoje ljubimke in celo žene izdal in kakšno dal zakopati.

Za Boruta Pahorja je ta hip vseeno, ali dobro, ali slabo sliši! Moral bi biti tudi slep in gluh, mu pripovedujejo ”njegovi”, ker je veliki boter s svojim ozadjem tako ukazal.

In tako je Pahor edini socialdemokrat v deželi, ki je preživel predčasne volitve. Vsi ostali so bili bleferji in bodo zdaj pri novem gospodarju izdajali Pahorja in žal tudi vse nas.