»Okrepljena strategija neoliberalnega izhoda iz krize z opuščanjem ključnih stebrov socialne države in nadaljevanje količinskega modela rasti nas dejansko pospešeno oddaljujeta od vizije države blaginje prebivalcev in ekosistemov. Zagotavljanje skladnosti kratkoročnih protikriznih ukrepov je torej treba uskladiti s cilji dolgoročnih strukturnih in medgeneracijsko zasnovanih prilagoditev viziji trajnostne, ekosocialne, nizkoogljične, materialno zmerne in pravične države.« Te na prvi pogled nedolžne besede, za katere se zdi, da so nastale po načelu »vse je bilo že povedano, vendar niso še vsi govorili«, so bile prejšnjo soboto objavljene kot del enega ključnih tekstov v Sobotni prilogi Dela. Podpisal jih je član stranke Matjaža Hanžka TRS Dušan Plut. Izbrali smo jih kot moto našega razmišljanja iz univerzalnega razloga. V njih se namreč kažeta dve lastnosti, ki jih ne moremo razvideti iz besedila samega, temveč jih razodene podrobnejši pogled v bistvo zapisa, predvsem pa v vprašanje, kaj je avtor hotel povedati. Pojmi, kot so tu napaberkovani, pomenijo ogrodje ideološke stavbe naše domovine leta 2013, točneje tistega njenega dela, ki so ga ugrabili dediči čebinskega izročila. Kot izročilo samo tudi stavki Dušana Pluta temeljijo na neresnični interpretaciji stanja v državi, s poudarki v smeri, ki dejansko niso pomembne ali sploh ne obstajajo.
Nihče namreč ne opušča »ključnih stebrov socialne države«, »nadaljevanje količinskega modela rasti« v Sloveniji sploh ni mogoče, kajti od leta 2008 ugotavljamo konstanten upad proizvodnje, zaposlovanja, dobička …, tudi zaradi tega »ekosistem« republike Slovenije pač nima nobene škode ali je nedokazljiva, in spet usklajevanje »s cilji dolgoročnih strukturnih in medgeneracijsko zasnovanih prilagoditev viziji trajnostne, ekosocialne, nizkoogljične, materialno zmerne in pravične države« je čista floskula, stavek, ki ga je nemogoče prevesti v kakršnokoli obliko materialne, pojmovne ali duhovne resničnosti slovenstva v tem ali v kateremkoli drugem času. Odpasti bi moral že pri lektorju, če bi Delo kaj dalo nase in bi gledalo na vsebino. V sklepu takšne – iz predpretekle jeseni kompostirane solate, ki se upira vsakršnemu razumnemu branju –, Dušan Plut formulira stavek, ki ga – da je članek sploh objavljen v Delu –, postavi na sam začetek. Razodene namreč, v katerem grmu tiči zajec: vsega naj bi bila kriva »Okrepljena strategija neoliberalnega izhoda iz krize«. To poved je spet nemogoče dokazati: enega samega indica namreč ni, ki bi potrjeval »Okrepljeno strategijo neoliberalnega izhoda iz krize«. Eden vidnih članov politične alternative, h kateri se prištevajo mnogi »razumniki«, tako objavlja stvari, ki so popolnoma brez zveze s kakršnokoli predmetno, pojmovno ali duhovno resničnostjo, kot smo napisali zgoraj.
V tej zvezi moramo omeniti, da nekdanji zapriseženi ekolog, ki se v temčlanku spet sklicuje na ekologijo, ni v svojo »analizo« pritegnil temeljnega dejstva, tega, da so prav države (družbe), ki po Plutovem temeljijo na »neoliberalizmu«, tiste, ki so najuspešnejše v aplikaciji zelenih tehnologij ne samo danes, temveč so to bile, še preden je Dušan Plut sploh odkril to formulo. Avstrija, Nemčija, Francija, države izvorne Evropske zveze v času hladne vojne so bile tiste, po katerih so se prva ekološka gibanja v prebujajočih se vzhodnih demokracijah sploh zgledovala. Neosvinčeni bencin, katerega uporaba je v osemdesetih letih pomenila uvedbo zelenih standardov v sleherno gospodinjstvo, je v SFRJ prišel prav iz »neoliberalnih« držav Evropske zveze. Vanje pa je našel pot iz najbolj »neoliberalne« dežele sveta, ZDA, kjer so okoljevarstveni standardi postali stalnica gospodarstva že od šestdesetih let naprej.
Ob padcu berlinskega zidu se je socializem od kapitalizma ločeval najprej po strašnem ekološkem opustošenju, ki ga je prvi pustil za seboj. Sovjetska zveza je v tej smeri bila nedvomno rekorder v svetu, od Černobila do Aralskega jezera, da o onesnaženjih, ki tam nimajo planetarne razsežnosti, sploh ne govorimo. Demokratizacija v Sloveniji (to pomeni odmikanje od socialističnih standardov) se je začela prav na področju ekologije. Ekologija je bila – poleg Cerkve – tudi edina niša, ki je totalitarnemu režimu ni uspelo v celoti obvladati. O tem priča knjiga Viktorja Blažiča Svinčena leta. Glede na logiko vsebine so jo najprej zavrnili v Delu: o tem še danes priča »recenzija« v Književnih listih.
In tu smo pri bistvu problema: Plutov članek je »originalen« zgolj v toliko, kolikor razkriva pohabo samocenzure avtorjev v današnjih medijih. Je eden najbolj kontradiktornih, ker je njegova govorica v temeljnem nasprotju s stanjem v resničnosti. Dušan Plut je hotel najprej izreči lojalnost sistemu, ki bi se pri nas moral posloviti že z osamosvojitvijo, to je socialističnemu urejanju stvari, skupnosti in posamezniku v škodo, kot se je izkazalo. Pri tem je uporabil »argumente«, ki sami sebe zanikajo, vendar je nepozornemu bralcu vseeno poslal ključno sporočilo, to pa je tudi skupni imenovalec vsega, kar po diktatu v zakulisju uveljavljajo večinski mediji. Dušan Plut je afirmiral socialistično idejo v njeni temeljni premisi, to je laži. Tako smo živeli od leta 1945 naprej in ljudje so postali deformirani (ali sploh neobčutljivi) do te stopnje, da celo takšne verige sofizmov jemljejo za suho zlato.
Tu pa se zgodba besed iz uvodnega odstavka nevarno posploši. Dušan Plut je predstavnik strank in gibanj, ki so sicer izpadla iz parlamentarne tekme (volitve 2011), vendar z mediji prihajajo do izredne pozornosti, celo do takšne, da določajo trend dogajanja v državi. Vse skupaj pa je – kot v socializmu – ena sama laž. Nekaj je vidno tačas že v Mariboru, ko sedanji župan – najuspešnejši produkt »vseslovenskih gibanj« doživlja očitke, da so za njegovim hrbtom interesi iz ozadja (LDS, Zares). Dialektika novih interpretacij socializma – in stare resnice, ki skoznje preseva –, določa sedanji utrip države. To smo enkrat že videli: v zgodovinskih učbenikih smo to obdobje opredelili kot totalitarni čas. Vrnil se nam je z bumerangom: najbolj »nedolžna« pisanja ga potrjujejo najprej, toliko smo že padli.
Berite Dušana Pluta in njegove.