Prvi predsednik Milan Kučan je vztrajno zavračal pisanje spominov. Po dolgih letih mu je biografijo sestavil »sotovariš« iz Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije oziroma njegove zgodovinske komisije …

Kolikor je meni znano, dr. Božo Repe ni bil nikoli sotovariš Milana Kučana v CK ZKS, saj je bil tam samo SPD – strokovno-politični delavec, Kučan pa je bil funkcionar, in to visok, najvišji. V svojem življenju je pustil toliko sledov, da bi bilo prave spomine težko pisati.

»Sotovariš« z narekovaji.

Funkcionarji in zaposleni v CK so bili tovariši na papirju in za javnost. Že po partijskih pisarnah ste lahko videli strahotno hierarhijo. No, v starem kmečkem jeziku bi se reklo, nočem žaliti, da je bil »sotovariš« dejansko hlapec. In sicer nekakšen prvi po tovrstnem položaju, Gorenjci bi rekli »oberkneht«, izjemno pomemben položaj v upravljanju posestva. Zanje je veljalo, da so bili hujši kot gospodarji, oni so dejansko namesto njih vodili kmetijo. Navzgor so bili silno pokorni, gospodarjevo misel so izpolnili, preden je bila izrečena. Navzdol pa so morali za gospodarje pogosto opravljati tudi kako manj prijazno, celo umazano delo, da so »gospodarji« ostali čisti.

Po formalnem padcu komunizma se je Repe, po lastnem pripovedovanju, znašel na cesti. Tega vrhovnemu šefu ni zameril, ampak mu je ostal zvest, fantastično zvest in predan. Prava »oberknehtovska« mentaliteta. Mislim, da si takega pristaša želi vsaka politična opcija. V tem primeru ga velja celo občudovati.

V tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike Granda spregovori o značaju Boža Repeta in njegovem odnosu z Milanom Kučanom; se obregne ob oznako avtorizirana zgodovina in razloži, zakaj je nepristranskost prvi pogoj zgodovinarjevega dela; pove, kaj občuduje pri Milanu Kučanu; razmišlja, da bi tudi slovenska demokratična opcija potrebovala svojega patriarha, kot je Kučan za levico; izpostavi, zakaj Slovenci po njegovem ne znamo biti samostojni državljani.