Kljub tej sterilnosti pa lahko ob poročanju o številnih obiskih osnovnih šol, čestitkah ob uspehih slovenskih športnikov in junaškemu bojevanju s posledicami žleda opazimo, da je eden ključnih projektov te ekipe v resnici sprememba visokošolske zakonodaje. Projekt zanje ni le pomemben, ampak se ga lotevajo že s pravo strastjo in gorečnostjo. Glede na to, da se navzlic glasnemu jamranju v visokem šolstvu pretaka zelo veliko sredstev in upoštevaje dejstvo, da se je vrli minister pred kratkim znašel pod drobnogledom javnosti in kriminalistov, ker naj bi takratnemu ministru Igorju Lukšiču pomagal pri prijateljskemu in družinskemu ravnanju z 1.4 mio EUR (projekt Državljanska vzgoja), se vsakemu pravemu ciniku nakazuje vprašanje, ali ni nemara smotno razmisliti tudi o možnosti, da ta velikanska vnema nima opravka le z ministrovo željo po urejanju razvojno pomembnega visokošolskega področja, ampak tudi z nekoliko bolj profanimi motivi?
Minister Pikalo bi tako možnost seveda zavrnil kot zlobna natolcevanja. Češ, on se seveda z vso resnostjo in strokovnostjo junaško bori za rešitve, ki bodo pomagale k višji kakovosti v visokem šolstvu, z levo roko pa bo opravil še z vsemi težnjami po privatizaciji in komercializaciji. Pa je temu res tako?
Pravzaprav ne. Eden ključnih vidikov novega zakona je ravno urejanje financiranja v visokem šolstvu. Da, pri profanih motivih smo. Novi sistem, če lahko poenostavim, financiranje visokošolskih zavodov ne bo vezal na število vpisanih študentov. Hkrati pa bo zakon visokošolskim zavodom dovoljeval, da ob razpisanih mestih razpišejo še do 40 % plačljivih mest za redni študij. Posledice te ureditve bodo naravnost osupljive. Recimo, da minister Pikalo prihaja iz družboslovne fakultete, ki v prvi letnik vpiše 500 študentov. Po novi ureditvi bo lahko fakulteta razpisala npr. 360 rednih brezplačnih mest in ne bo za to dobila čisto nič manj javnih sredstev. Za preostalih 140 mest pa bo študentom pobrala šolnine. Ker šolnina na ministrovi fakulteti znaša 2.500 EUR na letnik študija, bo novi zakon fakulteti omogočil, da študentom prvega letnika iz žepa vzame 350.000 EUR. In ko bodo vajo ponovili petkrat (vsi letniki dodiplomskega in podiplomskega študija), bo fakulteta na račun novega zakona študentom iz žepov vsako leto pobrala več, kot je recimo znašal razvpiti Lukšičev in Pokalov projekt Državljanske vzgoje.
Najbrž je potrebno tudi poudariti, da bo zakon ministru omogočil odvzem koncesij, zaradi česar bo njegova fakulteta ostala brez konkrence, študentje pa brez izbire. In podariti je tudi potrebno, da se koncesionirani programi po večini nahajajo izven univerzitetnih središč in za številne študente pravzaprav predstavljajo edino možnost študija. Vsi pač ne morejo na študij v Ljubljano.
Novi zakon torej ne bo omejil komercializacije visokošolskega študija. Ravno nasprotno, novi zakon bo uvedel komercializacijo visokega šolstva. Če smem biti malce šaljiv, iz te perspektive se zdi, da sta – v jeziku slovenskih levičarjev – Lukšič in negov protege Pikalo prava pravcata neoliberalca. Če pa damo šalo na stran, lahko ugotovimo, da bo to prikrita komercializacija v okviru javnih univerz, ki bodo ostale brez konkurence. Zaradi tega bodo socialno šibki študentje ostali brez možnosti študija, regijska središča in gospodarstva pa bodo ostala brez partnerjev v okviru novonastalih centrov znanja.
