»Avtorji pisma smo popolnoma prepričani, da vlada niti predsednik vlade z dvojno kariero in spornimi aktivnostmi Klemenčiča nista seznanjena, saj drugače na tako izpostavljen položaj ne bi imenovala osebo, kot je Klemenčič, ki je kot lastnik ali nadzornik tako tesno povezana s finančnimi družbami, ki so bile neposredno povezane z več milijonov evri oškodovanja državnega premoženja zaradi interesov peščice poslovne elite po še večjem bogatenju.« Tako so med drugim zapisali podpisani »zaskrbljeni uslužbenci«, anonimi zaposleni v Sovi, v pismu Bojanu Požarju, ki ga je objavil na portalu pozareport. Napovedali so, da bodo v nadaljevanju opisali tudi Klemenčičeva sporna zaposlovanja v agenciji, kršitve zakonov pri napredovanjih in imenovanjih, nastavitvah družinskih ali poslovno povezanih oseb na vodilna mesta itd.

Odgovornost za razsulo

Nekaj let je bila Sova kar molčeča in iz nje niso curljale informacije. Od pomladi pa se jih je nabralo toliko, da bo moral predsednik vlade Miro Cerar s svojim svetovalcem za nacionalno varnost Francijem Povšetom posredovati. Odpraviti mora dvom o njeni politični in tajkunski instrumentalizaciji, saj mu je direktor Sove neposredno podrejen in mu poroča. Razgaljanje podrobnosti o kršitvah zakonov pri napredovanjih, imenovanjih, nepotističnih in poslovno motiviranih nastavitvah na vodilna mesta … je za verodostojnost obveščevalne službe, v kateri dela 250 ljudi, katastrofalno.

Po več novinarskih virih je za slabe razmere v njej odgovoren direktor Zoran Klemenčič, nekdanji direktor vojaške obveščevalne službe OVS (v času ministra iz LDS Antona Grizolda) in državni sekretar na obrambnem ministrstvu, ko je bil minister Roman Jakič.

Odpustitev in ovadbe

Glede obveščevalnega dela je neizkušen (nikoli ni delal v Sovi), bolj »filozof« pravijo nekateri. Zapletel se je v konflikt s prejšnjim direktorjem Andrejem Očkom, ki ga je Cerar imenoval kmalu po prisegi in ga moral že po slabem mesecu zamenjati. Cerarju so našli (sam in njegova stranka sta, kot vemo, glede kadrov gola in bosa) obramboslovca Klemenčiča, nekdanjega aktivnega socialističnega mladinca. Zanimivo, da je v krogih Sove ob imenovanju veljal za dobro izbiro. Očitno je sodu izbila dno prav direktorjeva nesposobnost obvladovati konflikte. Andrej Očko, ki ga je spomladi odpustil Klemenčič (poleg njega tudi vodjo operative Aleša Hohnjeca), je Klemenčiča ovadil. Razlog naj bi bile nepravilnosti, ki so jih zagrešili nekateri Klemenčičevi agenti v zadevi Balkanski bojevnik. Spopadla sta se torej človeka, ki ju je na položaj direktorja Sove nastavila ista vlada in isti predsednik.

Klemenčič: »Agencija izvaja vse z zakonom določene naloge«

Anonimka »zaskrbljenih uslužbencev« se večinoma podrobno ukvarja s postranskimi finančnimi posli Klemenčiča v povezavi z njegovo podjetno ženo Ani Klemenčič. Spisali so pravo malo (lastniško) hobotnico njunega finančnega imperija okoli kranjske Gorenjske borznoposredniške družbe. Prepričani so, da na položaju direktorja Sove ščiti ženo, proti kateri je bila, tako so zapisali, nedavno vložena pravnomočna obtožnica glede financiranja Bineta Kordeža oziroma poslov z Gorenjsko banko in Merfinom, d. o. o., pri prevzemu Merkurja.  

Navedb o odpustitvi in ovadbi, ki jih je aprila prvič objavil pozareport, nihče ni uradno potrdil in komentiral, po vladnem uradu za komuniciranje se je konec prejšnjega tedna oglasil direktor Sove in v sporočilu za javnost demantiral alarmantno stanje in kaos v agenciji. Zatrdil je, da agencija izvaja vse z zakonom določene naloge in aktivnosti na podlagi usmeritev vlade. Pisanje anonimnih pisem »zaskrbljenih uslužbencev« in obveščanje javnosti na podlagi anonimnih »notranjih« informatorjev je po besedah Klemenčiča »zelo verjetno povezano z nekaterimi drugimi interesi oziroma interesi tistih, ki bi radi imeli vpliv v agenciji, pa ga nimajo ali ga nimajo več.«

Skupna tajna služba?

Bi veljalo združiti civilno (Sovo) in vojaško obveščevalno službo pri ministrstvu za obrambo (OVS), ker se njuno delo tudi prepleta? Take zamisli so se pojavile po zamenjavi prejšnjega obrambnega ministra Janka Vebra, ki je OVS uporabil za politično koalicijski prestižni spopad glede prodaje Telekoma. Po kar dolgem omahovanju je obrambna ministrica le našla zamenjavo za kompromitiranega Gorazda Rednaka. (Novi direktor OVS Franc Trbovšek je bil v njem zaposlen 20 let. Leta 2004 je magistriral na Fakulteti za državne in evropske študije s temo Varnostni in pravni vidiki varnostnega preverjanja oseb.) Pred tem je ideja zaokrožila že na začetku druge Janševe vlade. Direktor OVS Damir Črnčec se je takrat preselil na čelo Sove.

Sovina odprta vrata

Po navedbah direktorja Sove vsi uslužbenci agencije vedo, da so vrata njegove pisarne odprta, če se želijo z njim pogovoriti o delu, izboljšavah ali odpravljanju nepravilnosti in pomanjkljivosti. Če to ni dovolj, svojo odprtost demonstrira Klemenčič, lahko o tem obvestijo predsednika vlade, kateremu je direktor agencije neposredno odgovoren, ne nazadnje tudi komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb v državnem zboru. Posredno se je dotaknil tudi očitkov o njegovih finančnih poslih in povezavah: direktor podatke o svojem premoženjskem stanju v skladu z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije sporoča Komisiji za preprečevanje korupcije.

Prav KPK naj bi po pisanju pozareporta poslali Klemenčičevi nasprotniki v agenciji prijavo zaradi suma korupcije. Očitajo mu med drugim, da je znotraj Sove na visoki funkciji general-nega obveščevalnega nadzornika zaposlil nekdanjega uslužbenca policije, čeprav je brez ustreznih kvalifikacij; zaposlil naj bi ga le zato, ker je mož odvetnice Bineta Kordeža.

Posekani vrhovi represivnih ustanov

Vlada je takoj po nastopu, še preden je prišla na dan z ukrepi za uravnoteženje javnih financ, pri priči posekala vrhove represivnih ustanov. Prvi je bil na vrsti načelnik generalštaba Dobran Božič, kmalu za njim direktor Sove Stane Štemberger, nato direktor policije Stanislav Veniger, nazadnje še šef obveščevalno-varnostne službe obrambnega ministrstva Boštjan Perne. Tri od omenjenih je imenovala druga Janševa vlada leta 2012, le direktorja Sove je Alenka Bratušek kanila zamenjati, a je Damir Črnčec že prej odstopil. Miro Cerar se je odločil pomesti z vsem, kar še spominja na zadnjo vladavino Janeza Janše.

Zamenjava direktorja Sove Štembergerja je bila takrat pričakovana. Ne pa tudi novo ime: Andrej Oček. Ta ni bil nikoli prej na vodilnem položaju v Sovi, ne nazadnje tudi zato ne, ker je diplomiral šele pred nekaj leti. Povrh vsega je za delo analitika nekajkrat, vendar ne v zadnjih dveh letih, prejel negativno oceno. Iz Sove je med novinarje pricurljalo kar precej informacij, da ne izpolnjuje predpisov o zahtevani izobrazbi v organih javne uprave in pravosodnih organov. Cerar je bil o tem obveščen pred imenovanjem, zato ni nič čudnega, če se po medijskem razkritju Očku, s katerim sta skupaj dopustovala, najprej ni odrekel. Ta je kmalu odstopil, a ostal v Sovi. Seme konflikta v agenciji je bila zasejano.

Spremljanje Jelka Kacina

Na Sovo je politika in javnost postala pozorna lani, ker je pričakovala, da bo Slovenija tudi z njeno pomočjo nekako uravnotežila pritiske, ki so jih hrvaške obveščevalne službe z blagoslovom politike izvedle, da bi kompromitirale arbitražni postopek določitve meje z južno sosedo. Sova je pri tem delovala nemočna, njeni predstavniki so le zagotavljali, da so bili diplomati ustrezno usposobljeni in opozorjeni. V času prisluškovalne afere je na zagrebškem veleposlaništvu delal prav Stane Štemberger, ki ga je za direktorja agencije leta 2013 nastavila Alenka Bratušek. Štemberger je brat žene nesojenega notranjega ministra SMC Bojana Dobovška, sodnice Mateje Dobovšek, zato tudi ni užival Cerarjevega zaupanja.

Klemenčiča je skozi velik del kariere spremljal Jelko Kacin. Tako je postal vodja kabineta pri ministru Janezu Janši (namestnik ministra Janše je bil najprej Kacin) in nato, po Depali vasi, spet pri Kacinu. Kot pišejo »zaskrbljeni uslužbenci«, Kacin, zdaj je veleposlanik pri Natu, pogosto gostuje v pisarni Klemenčiča, v sestanke z njim »pa niso nikoli vključeni eksperti za posamezna delovna področja …«. Klemenčiču očitajo, da vladi »posreduje prirejene in nepopolne informacije, zato … ne more sprejemati pravilnih in pravočasnih ukrepov pri zagotavljanju varnosti slovenskih državljanov«.

Zlovešče skovikanje

Slovenija si v času zaostrenih varnostnih razmer v spreminjajočem se mednarodnem okolju ne more privoščiti takšnih konfliktov (Klemenčič jih nekako vendarle prizna, ko omenja notranje informatorje) v obveščevalno-varnostni službi. Teroristične grožnje, ki so na primer prejšnji teden doletele našo severno sosedo Avstrijo, bi lahko segle tudi do nas. Sova bi morala ponazarjati tudi modrost.

Premier naj bi že pred dopustom s svojim svetovalcem za nacionalno varnost obiskal sedež Sove. Morda je prav podpora, ki jo je bil menda takrat deležen Klemenčič, razburila »zaskrbljene uslužbence«, da so se oglasili. Po daljšem času na hitro sklican Cerarjev svet za nacionalno varnost ne bo dovolj. Skovikanje Sove kaže, da so zadeve bolj zlovešče.

Primož Lavre