Cestninjenje je tako postalo nov primer, v katerem se zrcali pregovorna neučinkovitost slovenske administracije, ki jo največkrat spremljalo tudi precej netransparentnosti. Skratka spet se je izkazalo, da slovenska država nima primerno dorečene strategije v prometni politiki: najprej smo to občutili v zemonskem kartelu, danes to prihaja na dan ob kronični nesposobnosti vzpostavitve reda pri plačevanja avtocest. Dars, ki bi mogel to področje urediti, pa je vse bolj zadolžen in odslej tudi brez prvega nadzornika Milana Medveda, ki je v prejšnjem tednu odstopil.

 

Sporni razpis za Dars povsem v redu!

 

Na tapeti se je tako znašel sporni razpis, ki je po mnenju številnih strokovnjakov le metanje peska v oči javnosti. Dars naj bi po njihovem mnenju zastopal interese posameznih lobistov, ne javnosti. Glavno vprašanje, ki ga je sprožil razpis, je namreč to, ali je boljši sistem mikrovalovnega cestninjenja (tipa ABC, kot ga poznamo za tovornjake) ali satelitsko cestninjenje.

 

Razpis sicer ponudnikom pušča obe izbiri, vse glasnejša pa so namigovanja, da naj bi se ob tem izrecno prednost dajali mikrovalovnemu. To naj bi bilo posebno očitno iz členov, ki predvidevajo gradnjo petnajstih nadzornih postaj (nepotrebnih za satelitsko cestninjenje). Hkrati naj bi bil v razpisu omenjan samo protokol DRSC, značilen za mikrovalovno cestninjenje, in ne GPS ali GNSS pri satelitskem cestninjenju.

 

Očitkov je še več. S strokovnega vidika je po mnenju naših sogovornikov nerazumljivo, da je v razpisu zahteva po cestninjenju le avtocestnega omrežja. Zaradi onesnaževanja in škode na infrastrukturi bi bilo po njihovem mnenju treba uvesti (samo) za tovorna vozila cestninjenje na vseh cestah: v tem primeru naj bi imelo satelitsko cestninjenje bistveno investicijsko in operativno prednost.

 

Mikrovalovno pa bi ob zahtevi po cestninjenju celotnega cestnega omrežja izpadlo iz igre, ker tega ne bi moglo izvajati (razen z izrazito podražitvijo posla). Ob tem se v razpisu kaže tudi dvoličnost. Od ponudnikov zahtevajo univerzalna rešitev z vključeno ponudbo za tovorna in osebna vozila, pri tem pa ni jasno, zakaj je ponudba za osebna vozila obvezujoča in nespremenljiva, ni pa navedeno, kdaj se bo sploh ta ponudba (za osebna vozila) uvedla.

 

Po mnenju naših sogovornikov je sporna še nesorazmernost zaračunavanja cestnine za osebna vozila v primerjavi s tovornimi vozili glede na to, da slednji povzročijo več kot desettisočkrat(!) krat več škode. »Ob takem nesorazmerju,« sklepajo naši viri, »sploh ne bi smeli zaračunavati cestnin osebnim vozilom in motorjem.«

 

Pa to še ni vse. V Sloveniji je tudi vse bolj skrb zbujajoče nesorazmerje med tovornim prometom na cestah in tistim na železnicah (k temu pripomore tudi zelo slaba železniška infrastruktura pri nas). Štiri petine tovornega prometa v Sloveniji teče po cestah, le ena petina po železnicah. K temu velja pripomniti, da je na slovenskih cestah (podatki se nanašajo na leto 2008) domačega tovornega prometa le 16 odstotkov, hkrati pa je Slovenija po istih podatkih na drugem mestu v Evropi po tovornem prometu na prebivalca.

 

VEČ V TISKANI IZDAJI