Ali se zaveda vsega, kar bi bilo treba postoriti za državo?

Se, bolj kot drugi. Ratsiraka je bil megaloman. Ravalomanana je sanjal o tem, da bi spremenil Madagaskar, vendar brez truda. Brez spoštovanja do ljudi. Vsega si je želel nagrabiti. Z veliko sleparije in lepih besed o transparentnosti, demokraciji, človekovih pravicah …, medtem pa je delal ravno nasprotno. Ne moreš si predstavljati, kako zelo je imel rad laskanje. Nekoč je naročil na tisoče majic s svojo podobo, nedvomno v ZDA, kjer je imel veliko prijateljev: izbral je najboljšo kakovost, da se njegov portret ne bi sčasoma spral! Sploh ne vem, kaj naj rečem. In vendar je ta človek name sprva naredil dober vtis, ki pa je ob izvrševanju oblasti zbledel. Ko je ugotovil, da ne potrebuje več naše podpore, se ni več kaj prida menil za nas.

Vladajoči razred pa mu je jedel z roke.

Da. Bogati želijo vladati temu ljudstvu, ki ga v resnici ne marajo. Prepad med obema stranema je ogromen in se samo še poglablja. Rad bi jim povedal to, kar je nekoč rekel neki nemški veleposlanik: »Pijte šampanjec, če vam je do tega, toda dajte svojemu ljudstvu vsaj vodo!«

Vrniva se za trenutek k tej neverjetni maši … Odlično je bila zrežirana.

To, čemur praviš režija, je odsev triindvajsetletnega dela. Jaz sem jim samo rekel, da sta potrebna red in ubranost. To je trenutek milosti, meditacije, bratstva, veselja.

Kaj misliš, kaj bi danes rekel abbé Pierre ob pogledu na škofovske mitre? Bi jih še vedno primerjal z oslovskimi kapami?

Na kaj namiguješ? To so pač sledi preteklosti, vtkane v religijo. Nekaterim ljudem je to všeč. Potrebujejo zunanja znamenja. Kot v srednjem veku, ko je bilo potrebnega veliko pompa! Vendar nikar ne sodimo, vsi smo sinovi Cerkve.

To ti pa sploh ni podobno, tebi, ki si »doktoriral« iz revščine!

To si rekel ti, ne jaz. Glasbenik ima dar, da iz not izvabi najlepšo glasbo. Meni je Bog dal moč, da izvabljam glasbo iz src, glasbo dobrodelnosti. Ne potrebujem dolgih anket. Takoj dojamem, kaj se dogaja v srcu sočloveka. Pogledam mu v oči in imam srečo, da vanj prodrem po bližnjici. Revežu navadno postavljamo preveč vprašanj. Ko tak človek pride sem, mu najprej damo jesti, da se bo dobro počutil. Vse drugo pride pozneje. Ne moreš zasliševati reveža s praznim želodcem. Čutiti mora, da ga spoštuješ. Če ga takoj zasuješ z vprašanji, si bo rekel: »Tu ni moje mesto.« Vsega tega se ne moreš naučiti v šoli, niti ti tega ne prinesejo diplome; potrebna je ljubezen. Tukaj so ljudje zelo zadržani, ne sprostijo se zlahka. Nekateri spregovorijo šele po treh, štirih ali sedmih letih! Potrebnega je veliko potrpljenja. Izogibati se je treba banalnim vprašanjem, kot so: »Kaj bi rad napravil iz svojega življenja?« To je tako, kot bi vdrl v njegovo zasebnost. Kdo je ta človek, ki ga sploh ne poznam, pa kljub temu hoče vedeti, kaj mi leži na duši, kaj si želim in zakaj trpim? Morda se zdi kot plašnost, vendar gre predvsem za obzirnost. Konec koncev revež nima ničesar, zato je povsem normalno, da želi zavarovati svojo zasebnost. Vsaj ta mu pripada! Reveži, ki jih tu sprejemamo, so tik pred popolnim zlomom. Za golo preživetje so morali včasih lagati in krasti – kot divje mačke so! Zlorabljali so me, torej bom zdaj jaz zlorabljal druge! Temu pravimo umetnost preživetja. Od vsega začetka sem jim jasno povedal, da sem prav tako reven kot oni, zato me nima smisla izsiljevati!

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O TEM, KAKO JE OPEKA "DOBIL" ŽUPNIJO REVNIH BREZ ZEMELJSKIH OMEJITEV; O NEVARNEM ŽIVLJENJU V AKAMASOI; KAKŠNO POMOČ NAJBOLJ POTREBUJE; KAJ POTREBUJE MADAGASKAR, DA BI SE POSTAVIL NA NOGE.