Vas je strah za prihodnost Slovenije?

Zdaj pa me je res strah. Pred dvajsetimi leti smo Slovenijo postavili na prvo mesto. V ključnih trenutkih smo se poenotili in uspeli. Potem pa so ideološka polarizacija in razne igre zasenčile nacionalni interes. Na demonstracijah poslušamo revolucionarne pozive, politična kultura upada. Govorica postaja trda, sovražna in vse bolj zavajajoča. Ob tem strošek neodgovorne politike raste, račun pa izdajajo ljudem. Hodimo sami po sebi, svet pa se nam čudi.

Božo Repe je v Dražgošah sporočil, da nam bodo »zombiji ukradeno državo pridobili nazaj – tako kot so banditi postali osvobodilna in zmagovita vojska«. Tudi vi ste po izobrazbi zgodovinar. Diplome niste prepisali, ampak ste jo napisali tako, da ste zanjo prejeli Prešernovo nagrado. So banditi res postali osvobodilna in zmagovita vojska?

Jaz ne bi nikogar imenoval zombi, tudi bandit ne. Takšne oznake samo prilivajo olja na ogenj. Bistvo vprašanja je, kdo je res ukradel državo. Ukradli so jo tisti, ki so njeno skupno premoženje upravljali na škodljiv in korupten način ter so državo podredili svojim interesom. S tem mislim najprej na politično bančništvo, ki nam je izdalo zasoljen račun. Moje vprašanje torej je, kje so milijarde in kdo je odgovoren za njihovo izginotje. Če ne bi države tako izčrpali po državnih podjetjih, danes ne bi bili v tako hudi krizi.

Vsekakor pa je zanimivo, da so se zdaj v prvih komentatorskih vrstah pojavili zgodovinarji, Repe in Pirjevec. Verjetno zaradi vtisa objektivnosti – kot v pravljici o znanstvenem socializmu. Ljudstvo potrebuje razlago in malo podpihovanja. Dražgoški mit je bil to pot izrabljen za obračun z vlado. Hkrati je bila definirana smer nazaj proti letu 1941.

V revolucionarne recepte ne verjamem, ker so slovenski narod že enkrat razdelili in njihove posledice še danes čutimo. Kar se pa

osvoboditve in zmage tiče, se mi pa zdi takole: močna zmaga in malo svobode. V tem duhu se je pred letom in pol izjavilo tudi ustavno sodišče, ko je jasno povedalo, da Tito ne more biti simbol demokratičnih časov.

Ob zmagi zombijev bi bilo še najbolje, če ostanete kar v Bruslju, v emigraciji.

Absolutno ne. Bruselj je po naši volji del naše širše domovine, jaz sem tam po volji slovenskih volivk in volivcev in kar delam tam, delam vedno z mislijo na Slovenijo. Tam sem zato, ker verjamem v slovensko in evropsko zgodbo. Zame ni ene brez druge. Predvsem pa je v Bruslju veliko pozitivne, v boljšo Evropo usmerjene energije.

»Iz politike smo naredili umetnost nemogočega,« ste dejali v pogovoru z Rosvito Pesek o osamosvojitveni vladi. Je kaj takega mogoče tudi v tem trenutku?

Fronta za Slovenijo mora biti močnejša od fronte proti Janši, Jankoviću ali komurkoli in močnejša od interesov različnih ozadij. Če imamo vizijo, voljo in za prave stvari stopimo skupaj, je mogoče prav vse. Nekoč so nam tujci govorili, da osamosvojitev ni mogoča. Danes nam o nemogočem govorijo domači ljudje. Ampak mora biti mogoče, sicer ne bomo preživeli. Mladim govorim, naj sanjajo, če hočejo uresničiti mogoče.

V TISKANI IZDAJI PETERLE POJASNI, KAJ SI MISLI O ODSTOPU KOT STANDARDU DEMOKRACIJE; KAJ BI ODHOD JANŠE IZ POLITIKE POMENIL ZA DESNO SREDINO; KAJ MENI O ODZIVU NOVE SLOVENIJE NA TONINOVO PODPORO PRIVILEGIJEM MILANA KUČANA.