V povezavi z Afganistanom najpogosteje lahko poslušamo negativne novice o bombnih eksplozijah, o desetinah in desetinah mrtvih, o samomorilskih napadalcih in o pravem vojnem stanju. To je žal realnost dežele, ki je bila pred vdorom Sovjetske zveze napredna in moderna država v Bližnje-vzhodni regiji. Danes se država po tridesetletnem vojnem stanju le počasi pobira. Čeprav je širša javnost nad prihodnostjo Afganistana zelo zaskrbljena in pesimistična, pa nekateri civilni delavci, ki se z Afganistanci srečujejo vsakodnevno predstavljajo za odtenek bolj optimistično sliko. Naša sogovornica Melita Šinkovec, ki je v Afganistanu že dlje časa, tako pravi, da je mlajša generacija Afganistancev pripravljena tudi na liberalnejši pristop do najpomembnejših družbenih vprašanj. Ob tem nam je tudi opisala svoje delo v Heratu in dan, ko je sama ušla bombnemu napadu in obstreljevanju afganistanskih upornikov.

Kakšna je vaša naloga tukaj v Afganistanu?

Civilni funkcionalni strokovnjaki smo priključeni skupini za civilno-vojaško sodelovanje (Civil-Military Cooperation – CIMIC), ki deluje v okviru Skupine za obnovo pokrajine „Provincial reconstruction team“ (PRT). Gre za skupino, ki se ukvarja z razvojem pokrajin tukaj v Afganistanu.PRT pokrajine Herat vodijo Italijani.VV. Naše delo zajema koordinacijo aktivnosti med civilnim in vojaškim delom, navezovanje stikov z lokalnim prebivalstvom in tudi izvajanje projektov razvoja in pomoči afganistanskim državnim ustanovam in opolnomočenja žensk, kar je v skladu s politiko delovanja PRT. Pri vsakodnevnem delu so nam v veliko pomoč lokalni prevajalci, s katerimi si pomagamo, da smo z lokalnim prebivalstvom v vsakodnevnem stiku preko telefona in interneta, pa seveda tudi osebno. Sestanke imamo večinoma v bazi, včasih pa jih obiščemo tudi v njihovih prostorih.

Vi ste torej v stiku predvsem z vodstvenimi organi afganistanske organizirane civilne družbe. Neposredno z afganistanskim prebivalstvom pa so organi, s katerimi vi sodelujete. Drži?

Pri svojem delu smo največ v stiku s predstavniki lokalne oblasti in skušamo pomagati pri izboljšanju delovanja njihove javne in državne uprave, da bi ponudila boljše javne storitve prebivalstvu. Pri svojem delu zasledujemo načelo kontinuitete, dolgoročnosti in lokalnega lastništva, kar skušamo doseči s tem, da aktivnosti izvajajo Afganistanci sami, mi nudimo asistenco, usmerjanje in svetovanje iz ozadja. Da bi bile aktivnosti olj učinkovite, jim selektovno, v manjšem obsegu zagotovimo tudi tehnično opremo kot so računalniki, opremo za pisarne in podobno. Težišče dela pa skušamo zadržati na področju izobraževanja in uposabljanja, ki se zopet izvaja s strani predstavnikov ustreznega Ministrstva v Kabulu ali ustreznih strokovnih lokalnih institucij.

Tak primer sodelovanja je bil projekt vzpostavitve mobilne veterinarske postaje ali pa usposabljanje državnih uradnikov Oddelka za veterino, namakanje in živinorejo. Pri projektu vzpostavitve dveh mobilnih veterinarskih postaj smo državnim veterinarjem zagotovili tehnično opremo, samo cepljenje drobnice pa so izvajali afganistanski veterinarji. V okviru tega projekta smo skušali povezati omenjeni državni Oddelek z Oddelkom veterine na Fakulteti za veterino. Nismo sicer uspeli, zaradi varnostnih razlogov, da bi se študentje vključili v terenski del projekta in tako opravili del praktičnega dela v okviru študija, smo pa uspeli vsaj posedeti ljudi za skupno mizo z namenom prenosa znanja in informacij.

Pri projektu usposabljanja uradnikov Oddelka pa smo mi izvedli organizacijo dogodka, usposabljanje pa so izvajali državni uradniki z Ministrstva za veterino, namakanjein živinorejo iz Kabula.. Omeniti pa želim tudi stike z mednarodnimi vladnimi in nevladnimi organizacijami, pa tudi z lokalnimi nevladnimi organizacijami, izmed katerih jih veliko vodijo ženske in tudi delujejo v interesu ženskega dela prebivalstva.

V TISKANI IZDAJI MELITA ŠINKOVEC POVE, KAKO NJO IN DRUGE ZAHODNJAKE SPREJEMAJO AFGANISTANCI; KAKŠNE IZKUŠNJE JE IMELA Z VOJNO V AFGANISTANU; SE POČUTI OGROŽENO; KAKŠEN JE POLOŽAJ AFGANISTANSKIH ŽENSK.