Pred desetimi dnevi ste v okviru Društva Evropska Slovenija oblikovali Iniciativo za svobodo govora, ki jo tudi vodite. Kaj vas je spodbudilo k tej iniciativi, je svoboda govora v Sloveniji ogrožena?

Vsi, ki smo se zbrali, imamo občutek, da gre naša država v smer krčenja pravice do svobode govora, namesto v smer utrjevanja te pravice. Zato smo se zbrali z željo po ozaveščanju in da bi ljudem povedali, da si te pravice ne smejo pustiti odvzeti.

Novinarje pri nas preganja tožilstvo na predlog funkcionarjev zaradi domnevnih razžalitev, izdaje tajnih podatkov in celo zaradi fotografije čestitke na prenosnem telefonu nekdanje premierke Alenke Bratušek. Za zadnje je bil fotoreporter Jani Božič obsojen na pet mesecev pogojne zaporne kazni.

Ne gre zgolj za občutek, da imamo dve vrsti državljanov, ampak imamo tudi zakonsko potrjeno takšno ureditev. Eno so javni funkcionarji, za katere dela državno tožilstvo, drugo sva vi in jaz in nama podobni, ki moramo morebitne take postopke začeti sami. Pomeni tudi nositi stroške sodnih taks, odvetnikov, če izgubiš postopek, tudi stroške nasprotne stranke. Ti stroški so zelo visoki in si jih ljudje skoraj ne morejo več privoščiti. Težko, da bi vam danes kdo upal vnaprej zagotoviti rešitev neke zadeve na sodišču, morda zgolj odvetnik začetnik. Javni funkcionarji na primer za pregon zaradi razžalitve ne plačajo ničesar, zanje dela državno tožilstvo, ki ga plačujemo mi. Nič ne tvegajo, ne denarja ne časa, ampak lahko le pridobijo. Vaš kolega Igor Kršinar je stvari pravilno zastavil v smeri sprememb zakonodaje. Sodni postopki pomenijo zastraševanje, a ko je ljudi strah, ni več svobode. Svobodo izražanja imamo lepo napisano v ustavi, toda bila je zapisana tudi v ustavi SFRJ, pa je ni bilo.

V tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike Šikovec Ušajeva spregovori o izkušnjah s sodišči; o absurdih, ki pridejo iz sodniških ust; kdo bi stranki danes upal vnaprej zagotoviti rešitev neke zadeve na sodišču; o strahu sodnikov pred ocenjevanjem.