Revija Reporter
Tiskana

Pravnik dr. Jurij Toplak: Slovenskim sodnikom človekove pravice niso svete

Nenad Glücks

27. okt. 2013 19:00 Osveženo: 10:00 / 09. 8. 2017

Deli na:

Po besedah dr. Jurija Toplaka, izrednega profesorja na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, bi uvedba večinskega volilnega sistema, pri katerem bi kandidate izbirali strankarski liderji, še bolj kot zdaj zožala izbiro volivcev. Ti bi se lahko odločali le med dvema kandidatoma, ki bi ju določili dva ali trije predsedniki največjih strank. Glede ustavnih sprememb se mu zdi smiselno razmisliti o podaljšanju devetletnega mandata ustavnih sodnikov, saj vrhunskih strokovnjakov zmanjkuje, zato počasi upada kvaliteta ustavnega sodišča. Kot pravi Toplak, bi morale biti pravniku človekove pravice svete, toda iz statističnih podatkov sodb Evropskega sodišča za človekove pravice se jasno vidi, da slovenskim sodnikom niso. Zavzema se za javnost ocen sodniške službe, skrivanje ocen pa meče slabo luč tudi na odlične sodnike. Svarila, da bi si zaradi več zasebne iniciative v zdravstvu zdravljenje lahko plačali le premožni, so nesmisel, opozarja Toplak.

Na nedavni seji sveta SDS so predlagali takojšnji začetek pogovorov o reformi političnega sistema z ustavnimi spremembami, ki so menda prvi pogoj za reševanje krize. Kakšne učinke bi imela uvedba večinskega volilnega sistema, za kar se zavzema SDS?

Vprašanje je, ali volilni sistem bistveno vpliva na gospodarstvo v državi. Mislim, da ne. Volivci so isti in bi tako pri večinskem kot pri proporcionalnem sistemu izvolili zelo podobno oblast.
 
Večinski volilni sistem, v katerem bi se predvidoma pri vladanju menjavali dve najmočnejši stranki, leva in desna, naj bi prinesel bolj pregledno vladanje in manj kompromisov, ki so med koalicijskimi strankami potrebni zdaj.

Oba sistema zelo dobro delujeta v razvitih državah. Nobeden ni tak, da zaradi njega države ne bi mogle razviti uspešnega gospodarstva. Poznamo zelo uspešna gospodarstva v državah z večinskih in proporcionalnim sistemom. Upravljanje države je verjetno lažje za zmagovalce ob večinskem volilnem sistemu. Toda pri večinskem sistemu je zelo pomembna okoliščina, ki je pri nas nikoli ne omenjajo: kdo bi predlagal kandidate. V Sloveniji imamo po veljavnem proporcionalnem volilnem sistemu okoli sedem ali osem parlamentarnih strank, kar pomeni, da kandidate določa sedem ali osem vodstev, pogosto so ta celo v eni osebi. Če bi uvedli večinski volilni sistem brez ustrezne ureditve predlaganja kandidatov, bi dobili sistem, po katerem bi volivci lahko izbirali le med kandidatoma, določenima s strani dveh ali treh strankarskih voditeljev. Izbira bi se še bolj zožila. Še bolj pa bi se okrepila strankokracija. Če bi uvedli večinski volilni sistem, bi torej morali določiti še to, da kandidatov ne določajo vodstva strank. Le tako bi volivci v volilni enoti res lahko izbirali med kandidati, ki so njim blizu. Ker pa vodstvom strank tak način izbire kandidatov ne ustreza, zagovarjajo le takšno obliko večinskega sistema, s katero bi svojo moč okrepila, volivcem pa možnost izbire v primerjavi s sedanjim volilnim sistemom le še zožila.
 
Kdo izbira kandidate za državne volitve na lokalni ravni v ZDA, kjer volijo po večinskem sistemu?

Tam kandidate v posameznih okrajih ne postavljajo vodstva strank. Kdo postavlja kandidate pri republikancih? Ni niti enega šefa, ampak jih ljudje na lokalni ravni izberejo med sabo po lokalnih zborih. Vsak, ki želi kandidirati, se lahko poteguje za sedež in vsi privrženci stranke, tudi nečlani, lahko sodelujejo pri izboru kandidata. Bojim se, da bi pri nas prišlo do večinskega sistema, kot ga imajo razne azijske in afriške države, kjer je postavljanje kandidatov v rokah zgolj dveh ali treh posameznikov. Pri tem sistemu je poslanec samo orodje v rokah svojega šefa, v resnici bi o glasovanju v parlamentu odločali le ta dva ali trije posamezniki. Tako kot bi šef rekel, bi glasovali vsi njegovi poslanci. V ZDA tega ni, saj se poslanec ne boji glasovati drugače, kot njegova stranka misli, saj ga bo na naslednjih volitvah za kandidata spet postavljali njegovi lokalni volivci, ne pa šef stranke. Če bi v Sloveniji uvedli večinski sistem, pri čemer vodstvo strank postavlja kandidate, bo posameznik še bolj omejen pri svoji izbiri, kot je danes.
 
Pozitivna Slovenija bi ukinila volilne okraje, ostale bi le volilne enote, znotraj katerih bi se razporedili poslanski mandati glede na število glasov za posamezno stranko. Volivec pa bi s preferenčnim glasom vplival na to, kateri kandidat njegove stranke bi bil izvoljen.

V zadnjih štirih vladnih mandati, je vedno nekdo predlagal tak sistem, toda nikoli ni bil sprejet. Taka sprememba volilnega sistema bi bila korak v pravo smer in je lažje uresničljiva kot uvedba večinskega sistema, saj ne zahteva spremembe ustave. Volivci bi imeli na ta način precej večji vpliv na izbiro posameznih kandidatov. Vodstvom strank ni do tega, saj imajo zdaj večji nadzor nad tem, kdo postane poslanec. Kandidate, ki so bližje vodstvu strank, pač postavljajo v okraje, kjer imajo glede na politično usmeritev tamkajšnjih volivcev večjo možnost biti izvoljeni.

Kako gledate na idejo, da bi dvignili volilni prag na šest ali sedem odstotkov?

Ne vem, kaj bi radi s tem dosegli.

Najbrž večje stranke ne bi bile prisiljene delati toliko kompromisov z manjšimi koalicijskimi partnericami v smeri interesov ožjih skupin.

Po eni strani bi bile vlade gotovo bolj stabilne, kot so zdaj, po drugi strani bi bilo več volivcev, ki bi glasovali za stranke, ki nato ne bi prišle v parlament. So plusi in minusi. Za stabilnost oblasti v državi bi bil to pozitivni ukrep, če je to cilj.

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE JE DR. TOPLAK KRITIČEN DO SKRIVANJA SODNIKOV PRED LJUDMI, V KATERIH IMENU SODI; O MOŽNOSTI ZA SPREMEMBO VOLILNEGA SISTEMA IN INTERNETNIH VOLITEV; O NUJNOSTI REFORM ZDRAVSTVA IN ŠOLSTVA, KI JU V NASPROTNEM PRIMERU ČAKA USODA TAMA ALI MURE.