Matej Šurc je novinar nacionalnega radia, sporni nagrajenec slovenske RTV za knjigo o orožju, soavtor razvpite novinarske peticije 571, »profesionalec«, ki je kot dopisnik nacionalnega radia iz ZDA Janeza Janšo imenoval bebec. Dopisnik RTVS iz Washingtona Matej Šurc je namreč pred leti v oddaji Studio City z opazko, da je ameriški politik Tom DeLay približno tak bebec kot v Sloveniji Janez Janša, storil novinarsko »etično in korajžno dejanje«. O tem ni nobenega dvoma. Pred dnevi je prejel hišno novinarsko nagrado mimo pravilnika, da je res »junaški« novinar, pa je še enkrat dokazal v oddaji Labirinti sveta. Morebiti ga prihodnje leto za blatenje sedanjega predsednika vlade čaka celo legalna nagrada RTV.

Človek ima prav poseben slog za radijskega novinarja, zlasti če je treba v takšnem ali drugačnem kontekstu omeniti Janeza Janšo. Ko je prejšnji teden za soavtorstvo knjige o orožju prejel hišno priznanje RTV, ki ga po pravilih ne bi smel dobiti, je hitro zaokrožilo njegovo najnovejše radijsko remek delo oziroma besedilo in tonska podlaga, ki ju je uporabil v redni tedenski oddaji Labirinti sveta. Pa poglejmo, kaj nam je pod vodstvom direktorja radia Mihe Lamprehta serviral in imel povedati njegov novinar Matej Šurc.

Začetek oddaje Labirinti sveta 27. 1. 2012 – na začetku tonski posnetek frenetičnega kričanja Adolfa Hitlerja, potem pa naslednje besedilo: »Zakaj se nekateri samodržci  s tako lahkoto na krilih navdušenja ljudskih množic povzpnejo na oblast, potem pa v zmagoviti moči do oblasti naredijo veliko sramoto, uničijo generacije, državo pa za dolga desetletja spravijo na kolena. Takšni so bili Adolf Hitler, Josif  Visarionovič, George Bush mlajši, pa romunski Ceausescu, srbski Milošević, Gadafi, Mubarak, Asad, Bašir. V nedogled bi lahko naštevali takšne in podobne izrodke. Če pa je ob tem kdo pomislil na državo na sončni strani Alp, naj si pogleda posnetke Zemlje iz  vesolja – prepričal se bo, da se na tem mestu v tem tednu ni zgodilo popolnoma nič.«

Pozornejši bralec je seveda ugotovil, da Šurc med samodržci in izrodki ni navedel na primer Josipa Broza, ampak to je njegova pravica do drugačnega mnenja.  Sicer pa je zgodovina Broza že umestila tja, kamor sodi – med krvave diktatorje. Toda ali ima novinar nacionalnega radia pravico do takega konca zaključka oddaje – v 11. minuti in 36 sekundah, spet ob kričanju Hitlerja, prebere to besedilo: »Za konec se vrnimo na začetek labrinta. Ali se v nekem mestu v tem tednu res ni zgodilo popolnoma nič? Koga na svetu pa še briga, da se je v neki luknji nekdo priplazil na oblast, čeprav ni dobil zaupanja večine, hkrati je še pravnomočno obtožen zaradi suma korupcije. Kako nečasten beg pred odgovornostjo in kako strahopetno dejanje.« In za konec besede v nemščini: Es spricht der Führer! Govoril vam je firer.

Kaj o tem meni direktor Radia Slovenija Miha Lampreht, ki je po zakonu tudi odgovoren za radijske vsebine, celo za oglase? Poslali smo mu nekaj vprašanj, poglejmo odgovore. Lampreht osebno meni, da je avtor v finalnem delu oddaje v svojih prispodobah šel korak predaleč. »Enačenja (med Hitlerjem in Janšo; op. p.) ne more biti in končni sklep je neadekvaten.« Na vprašanje, ali je zaradi hujskaškega in sovražnega govora zoper njihovega novinarja mogoče pričakovati kakršnekoli konsekvence, pa pravi, da osebno zagovarja »polno avtorsko svobodo, vendar v okviru zakonskih in statutarnih določil in v mejah dobrega okusa, predvsem pa naj temelji na dejstvih«. Če pa kdo meni, pravi Lampreht, da je avtor z objavo storil kaznivo dejanje, naj svojo zahtevo zoper njega uveljavi na sodišču. Dodaja, da kot direktor Radia Slovenija, ne podpisuje soavtorstva te oddaje, čeprav po statutu RTV Slovenija nadzoruje, spremlja in usmerja delo urednikov in drugih programskih delavcev.

Direktor radia Lampreht se seveda neznansko spreneveda! Po eni strani trdi, da je njegov novinar v prispodobah šel predaleč, po drugi pa dodaja, da naj morebitni prizadeti avtorja pač toži, če mu ni kaj všeč. Direktor Lampreht direktor tako mirno zataji svoje pristojnosti in dolžnosti. Šurc je namreč v tej oddaji kršil vsa etična in profesionalna novinarska merila in notranje, posebne hišne kriterije, ki veljajo za javni radio in televizijo. Torej bi Lampreht moral ukrepati, pa seveda ne bo, ker zagovarja polno avtorsko svobodo blatenja, sovražnega govora in laži. Tako zdaj ni več dvoma, da sta direktor radia in tudi generalni direktor RTV Marko Filli tista, ki bi zaradi dostojanstva novinarskega poklica in ugleda nacionalne RTV morala ukrepati. Po funkciji sta kot programska direktorja seveda soavtorja Šurčeve oddaje.

Sicer pa dobro obveščeni na RTV zdaj čakajo samo še na to, da bo Matej Šurc za nacionalno televizijo pripravil oddajo Dosje o orožju.