Po skoraj četrt stoletja se v Sloveniji in Hrvaški, pa tudi v drugih državah, ki so nastale po razpadu Jugoslavije, še vedno ni obračunalo s preteklostjo. Pri tem ne mislim samo povojnih pobojev civilistov, ampak predvsem Udbo, se pravi Službo državne varnosti, ki je bila politična policija. Njeni pripadniki so še vedno živi, njihovi politični botri v tranzicijski levici, nekdaj zvezi komunistov, pa nas prepričujejo, da je bila skoraj dobrodelna organizacija.

KOVAČEVIĆ: Moj prijatelj Željko je v najini skupni knjigi Človek in njegova senca rekel, Hrvaške, in to velja tudi za Slovenijo, nimajo tisti, ki so bili zaradi nje zaprti, nimajo jo domoljubi, ki so se zanjo borili, ampak jo imajo udbovci, ki jo nikoli niso želeli, temveč so se prisesali nanjo. Jaz, nekdanji politični zapornik, zdaj 24 let po osamosvojitvi lahko rečem, da sem zelo razočaran. Doživel sem najbolj bolečo deziluzijo, kar zadeva moje mladostniške ideale. Resnica je poteptana in poražena, za resnico je razpisana tiralica. Imam občutek, da mi danes živimo v Jugohrvaški. To je nekakšna Hrvaška po jugoslovansko. Sistem vrednot se ni spremenil.

Zakaj?

KOVAČEVIĆ: Zato ker smo novo stavbo začeli graditi s starim materialom in na starih, slabih temeljih. V tej državi ni bila izvedena lustracija, ki je enaka demokraciji. Tiste države, ki so jo imele, denimo Poljska, gospodarsko in rastejo. Povedano drugače: te države napredujejo. Države, ki jo niso izvedle, kot sta Slovenija in Hrvaška, so talke starih struktur nekdanje vojaške protiobveščevalne službe in Udbe. Te ljudje samostojnih držav nikoli niso hoteli. In tukaj je največja težava.

V tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike Kovačević in Kekić spregovorita o Udbi kot o partijski službi; o črnih fondih tajne policije, ki naj bi bili še danes aktivni; o komunistih, ki ne vedo, kaj je svoboda; o Janezu Janši in Davidu Tasiću kot simbolu svobode in demokracije.