Akademik Janko Kos je na Pučnikovih dnevih pred dvema letoma govoril o prvi republiki kot o zgodovinskem kompromisu med staro komunistično in novo garnituro – dogovorili sta se za skupno izvajanje oblasti. Ugotavljal je, da ta kompromis ni več mogoč in da naj bi se po novi družbeni pogodbi stare sile umaknile. Toda dogajajo se drugačni umiki. Med mnogimi ste tudi vi izstopili iz PEN. Ste se oziroma so vas, partijsko rečeno, nekako »diferencirali«?

Ah, izstopil sem kar sam. »Argumentacija« častnega razsodišča je tako splošna in ohlapna, pa tudi tako arbitrarna, da jo je mogoče obrniti skoraj proti komurkoli. Nekdo je rekel, da se ti, ki smo izstopil, sprenevedamo. Toda ali avtor takšne izjave res ne vidi, kaj se dogaja v družbi: ali res ne vidi zgodovine, tega, kaj se je zgodilo, pa se na noben način ne bi smelo, in kaj se ni, pa bi se na vsak način moralo zgoditi: namreč pomorov, nasilja in molka, ki je skrotovičil javni um? Kakšne vrste slepota je, da ne vidiš nevarne rasti iracionalizma: dobesedno satanizacije Janeza Janše, vsega primitivizma in laganja v zvezi katoličani, osamosvojitvijo, SFRJ?

Izključitev je »utemeljena« s tem, da Janša – pa tudi stranka, ki jo vodi in jo voli precejšen del slovenske populacije in je navsezadnje polnopravna članica najmočnejše stranke Evropskem parlamentu –, ogroža mirni obstoj države. Razsodišče celo izrecno pravi, da je zanj bolj od argumentov pomembno zaupanje v tiste, ki so predlagali izključitev. To pomeni, da se neka skupina okliče za dobre, zaupanja vredne ljudi in si vzame pravico v imenu tega zaupanja drugim ljudem brez argumentov prisoditi karkoli. Čeprav so bile v protestniškem valu nekajkrat prekoračene meje zgolj verbalnega nasilja, denimo z obiski mariborskih svetnikov na domovih, to ni vzdramilo tenke vesti članov PEN. To je v bistvenem nasprotju z njegovimi vrednotami in evropsko demokratično družbo, na katere branike se sicer v tej isti razsodbi sklicuje. To pa je bilo zame le malo preveč sprenevedavo. Če že nočemo ustaviti lajajočega diskurza, se mu vsaj ne vdajajmo.

Ste(še) član pisateljskega društva?

Ne, nikoli nisem bil. Najprej zato, ker sem bolj individualist, še zlasti v pesniških zadevah; pogled od zunaj in pripovedi kolegov, ki so člani, o tem, kako je tam, pa me tudi niso ogreli. Ne bi bilo pošteno, da bi od zunaj komentiral delo te institucije. Zdi pa se mi, da bi v zadnjem času s poskusom neideološkega razumevanja stvari tam lahko bolj malo opravil.

Bi sedli še enkrat za mizo in se pogovorili s kolegi, ki so ostali v PEN in si pogledali v oči?

Vedno se je treba pogovarjati. Pokojni hrvaški pesnik in politik Vlado Gotovac je dejal: »Živeti ne treba, a pregovariti treba.« (Živeti ni nujno, pogovarjati pa se je nujno). Brez dialoga ni preživetja in ni kulture.

In če boste prejeli vabilo na pogovor?

Odvisno bi bilo od tega, kakšno bi bilo vabilo in o čem bi se pogovarjali. PEN, pisateljsko društvo in vplivnejše in večje ustanove v državi, bi morale spodbujati razmislek o tem, zakaj sploh imamo državo, zakaj se, kot sem že dejal, »gremo« Slovence. Pri tem bi morali odpasti mnogi tabuji glede naše zgodovine, sodobnega mišljenje in vrednot.

Denimo?

Smiselno bi bilo, da bi se zares spraševali o tem, kako je s sodobno literaturo in umetnostjo, v čem je njen pravi pomen in njena moč. Prav bi bilo, da bi po tako prelomnih dogodkih, kot so se Slovencem zgodili v 20. stoletju, skušali tudi mi prispevati kamenček v mozaik refleksije – in če je ni, jo na hermenevtično in etično pošten način sprožiti.

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O OČIŠČENJU, KI GA ZAGOVARJAJO SLEDILCI KIDRIČA IN KARDELJA; O SCENARIJU, KI BI PRIVEDEL DO IZSTOPA SLOVENIJE IZ EU; O SLAVOJU ŽIŽKU KOT SIMPTOMU STANJA ZAHODNE KULTURE; O MOŽU, KI ŽALI ZDRAVO PAMET DRUGIH IN SE Z IZJAVAMI NORČUJE IZ SAMEGA SEBE.