Prav zaradi dosedanje medijske prepoznavnosti je odločitev Damjana Damjanoviča, da vloži kandidaturo za župana Ljubljane pritegnila več pozornosti, kot bi jo sicer, seveda tudi ugibanja, ali lahko postane eden izmed najbolj resnih tekmecev sedanjemu županu Zoranu Jankoviću. Sam o tem sploh ne dvomi, saj se za kandidaturo ne bi odločil, če ne bi bil mnenja, da je Janković premagljiv, vsem dvomljivcem pa sporoča:»Od Jankovića ne želim biti boljši, temveč drugačen.« Prav ta drugačnost naj bi prinesla razcvet Ljubljani in ji omogočila, da postane kulturni center Evrope.

Svet čustev in svet politike

Po doslej objavljenih javnih fotografijah in zapisih v medijih bi lahko dejali, da je Damjan Damjanovič zagotovo eden izmed kandidatov, ki z mediji nima težav. Zna se jim približati z odkritimi zgodbami iz svojega zasebnega življenja, v katerega sta vstopili njegovi nekdanji ženi, prav tako glasbenici, Anita Zore in kasneje Sabina Cvilak. Svoje srce na dlani je imel priložnost pokazati tudi v resničnostnih oddajah, kjer je, kot pravi, potočil kakšno solzo, a to je vendar svet čustev, umetnosti, tako povsem drugačen od pravil, ki veljajo na političnem prizorišču, na katerem se je Damjanovič doslej že preizkusil.

Medijska priljubljenost je dvorezna. Vse od napovedi kandidature maja letos so se že začela ugibanja o tem, ali bi bil lahko tako odkritosrčen kandidat primeren za naloge, pri katerih veljajo veliko bolj neizprosna pravila igre, a Damjanovič nima posebnih pomislekov: »Vsi smo čustveni in pričakujemo neko spoštovanje. Nisem privrženec totalitarnega vodenja in egoističnega razmišljanja, ko nekdo misli, da ima vse prav. Da je tak pristop, kot ga imam, primeren, se je potrdilo tudi v enajstletnem vodenju Slovenske filharmonije, ki je tako kot vsi drugi javni zavodi namenjen v dobro ljudem, njihovi boljši kvaliteti življenja. Povsem enako mora veljati na ravni vsake občine.«

Z glavo na svojih ramenih

Nobena skrivnost ni, da je Damjanovič v preteklosti že nastopil kot kandidat za župana Mute na listi nekdanje Združene liste in da je član SDS, v kateri je aktiven na kulturnem področju. Morda je zato toliko bolj presenetljiva njegova odločitev, da na volitvah nastopi kot neodvisni kandidat: »Če želimo uveljaviti svoja načela, svoje predloge in biti koristni družbi, se moramo izpostaviti. Doslej sem bil vedno mali upornik, ki ga v večjih ali manjših presledkih nekaj ujezi in to v primerjavi s tistimi, ki so najbolj glasni le v gostilnah, sicer pa jih ni nikjer, to jasno pove. Prav to je tudi razlog, da sem se odločil za stranko SDS, vendar ne želim biti njen slepi slednik, saj to nikomur ne koristi. Svojo glavo hočem nositi na svojih ramenih.«

Ob tem je zanimivo izvedeti njegovo razmišljanje o kratenju človekovih pravic opozicijskemu prvaku Janezu Janši: »Prepričan sem, da bo Janši uspelo dokazati, da se mu je zgodila krivica. Nočem se postaviti v vlogo sodnika, sodišč in preiskovalnih organov, seveda pa nikakor ne morem razumeti, da lahko običajnega človeka obsodijo v komaj dveh mesecih, medtem ko se proces proti Janši vleče iz leta v leto, dokler ga ne obsodijo tik pred volitvami. Žal ljudje kaj radi sodijo na podlagi javnih objav. Ne zavedamo se, da smo ujetniki medijev, ki oblikujejo naš prostor že dvajset let. Ob zbiranju podpisov za svojo kandidaturo sem bil tudi jaz deležen očitkov, kako je, če si po krivici obtožen, pa sem lahko  izkusil na lastni koži. Pred leti se je v časniku pojavila novica, da spolno nadlegujem svoje zaposlene. Čez tri mesece se je razkrilo, da gre za popolne laži anonimneža.«

Damjanoviči, belokranjski rod

Na vprašanje o tem, kakšna je bila družina in okolje, kjer se je lahko kalil njegov glasbeni talent, pa tudi omenjeni uporniški duh, pri čemer smo zaradi nasprotujočih si mnenj o njegovi nacionalnosti poizvedovali po izvoru rodovnih korenin, nam je Damjan Damjanovič povedal, da so bili njegovi predniki po očetu uskoškega rodu in doma iz Bele krajine:»V vasi Drage, ki je tik pod Gorjanci, živi naš rod skupaj z rodovi Popovičev že petsto let, zato na bližnjem pokopališču, kjer smo nazadnje z grškim katoliškim obredom pokopali babico, bolj ali manj prevladujeta le ta dva priimka. Povsem enako je na spomeniku padlih borcev. V Semiču imajo že drugačne priimke, toda tudi ti so v glavnem povezani z uskoškimi koreninami. Z njimi se je med študijem na filozofski fakulteti ukvarjala sestrična, in tako ji je uspelo odkriti, da je naš rod pripadal Uskokom iz Sinja. Zaradi kasnejšega izseljevanja je naš priimek danes povsod, tudi v Kanadi, ZDA, moj stric, ki je dopolnil osemdeset let, živi v Kranju.«

Trobenta za lažji spanec

Rod Damjanovičeve mame Ivke, ki je prišla v Belo krajino skupaj z družino, da bi se zaposlila pri gradnji ceste čez Gorjance, je iz Dalmacije. Starša sta se spoznala prav v Beli krajini in se nato preselila na Muto, kjer se je Damjanovičev pokojni oče Milan, inženir in zasebni inštruktor matematike, prvotno izobraževal v tedanjem Industrijskem kovinarskem šolskem centru. V Muti je Damjan Damjanovič kot njun edinorojeni sin, spomini na mladostne dni pa so povezani s trobento, najprej s plastično, ki mu jo je na njegovo neizmerno željo kupila mama: »To je bila edina igrača, ki je nisem razbil, po maminem pripovedovanju sem z njo tudi spal. Vsekakor sem se je hotel naučiti, prve tone nanjo pa sem lahko zaigral pri osmih letih, saj poprej nisem imel vseh zob.«

V njegovem spominu ostaja Muta, od koder so lahko z maloobmejnimi prepustnicami vsak teden odhajali na nakupe v sosednjo Avstrijo,  kot kraj brezskrbnega otroštva, v katerem ga z drugimi vrstniki niso vzgajali le bližnji, temveč kar vsi meščani: »Danes tega seveda ni več, toda takrat je veljalo splošno znano pravilo,da te lahko okara vsak starejši občan in ti prisoli tudi zaušnico, če je potrebno. Kot razposajeni mulci, ki radi kršijo prepovedi starejših, smo na skrivaj zahajali v 'menzo', v katero nas je spustila šefinja, in v njej igrali biljard. Ko smo bili v kasnejših mladostnih letih veliko svobodnejši, smo seveda dobro vedeli, kaj vse je dovoljeno, kakšna je naša odgovornost, temu primerno smo se obnašali, tudi kadar je šlo za alkohol in cigarete.«

Vedno je rešitev

Slabe izkušnje iz mladostnih dni naj bi bile prej izjema kot pravilo, ena izmed njih  je povezana z igranjem trobente v pihalnem orkestru Gorenje - Muta: »Ob Titovi štafeti se nas je zbralo le kakšnih petnajst, kar je komaj zadostovalo za vse 'štime', in da smo lahko odigrali nekaj maršev, za vse druge praznike, tudi verske, nas je bilo po trideset ali še več. Nekateri veljaki so nam zato začeli očitati nošnjo uniforme in nam želeli prepovedati igranje, vendar se je na srečo našla razumna oseba, ki nam je kljub pritiskom dejala, 'fantje ne igrajte v uniformah'. Potem smo pač igrali v civilnih oblačilih. To potrjuje, da se lahko s strpnostjo, razgledanostjo velikih ljudi vedno najde rešitev.«

Da so se na njegovih življenjskih poteh našle rešitve, velja zahvala njegovemu očetu Milanu, vodniku z jasno določenimi pravili, ki so se izkazala kot pravilna, četudi se jim je Damjanovič večkrat uprl. Zagotovo je bila daleč najbolj pomembna očetova podpora za to, da Damjan nadaljuje glasbeno šolo v Mariboru: »Na našem domu se je takrat zglasil moj učitelj trobente in očetu povedal, da me je naučil, kar me je moral, zato naj me pošlje v Maribor. Tako sem se od osmega razreda naprej trikrat tedensko, ne glede na letni čas, tja vozil z avtobusom. Spraševanju o tem, v kaj se spuščam, ni bilo konca, saj sem bil nadarjen za matematiko in tehnično risanje, toda trobento sem imel rad in moje želje so bile upoštevane.«

»Forma« za opero

Čeprav mu je bila trobenta resnično položena skoraj v zibko, je moralo miniti kar precej  časa, da se ji je povsem zapisal. Ker po končanem izobraževanju ni dobil zaposlitve, je opravljal številna obrtniška dela, tudi čiščenje v avtopralnici, obenem je z narodno-zabavnim ansamblom gostoval v drugih državah, predvsem v Švici in Avstriji. Na pogrebu profesorja iz srednje glasbene šole sta se srečala z njegovim profesorjem trobente na ljubljanski Akademiji za glasbo Stankom Arnoldom, ki mu je dejal: »Damjan, v ljubljanski Operi iščejo trobentača, spravi se v formo in pojdi delat.«

Tako se je tudi zgodilo. Študij trobente je končal ob redni zaposlitvi v orkestru, v katerem je igral, dokler v operni hiši ni prevzel nalog s področja marketinga in medijev. Na poklicni poti je bil še profesor trobente, zaradi njegove posebnega pristopa, saj so njegovi učenci celo v nasprotju z željami staršev želeli vaditi celo ob praznikih, mu je uspelo vzgojiti več vrhunskih glasbenikov: »Ko sem v srednji šoli odkril talente, sem ravnatelja prepričal, naj jih sprejme kljub preseganju kvote, ob tem pa je bil postavljen pogoj, da jih tudi učim. Kandidat, ki ga sprva niso želeli sprejeti, je nato v šestih mesecih zmagal na državnem tekmovanju!«

»Direttore, gas«

Kot sindikalni zaupnik je postal prvi predsednik kulturne konference znotraj Sviza in tako pogajalec na ministrstvu za kulturo, kjer so ga povabili, naj se prijavi na takrat že četrti razpis za direktorja Slovenske filharmonije: »To je bila zgodba, ki je pustila pečat in mi korenito spremenila življenje.«

Kot direktor je spoznal mnoge zanimive in vrhunske glasbenike, med katerimi ima v njegovem spominu daleč najpomembnejše mesto italijanski dirigent Riccardo Muti, s katerim sta bila skupaj na Japonskem kot tudi v rodni Raveni: »Dan, ki sem ga preživel v družbi Riccarda  Mutija in njegove žene, je nepozaben. Ko smo se skupaj peljali v avtomobilu na pogreb avstrijskega dirigenta Carlosa Kleiberja, pokopanega na Konjšici pri Litiji, se nam je najprej zgodila prometna nesreča, nato sem ju še isti dan odpeljal domov v Italijo. Muti me je kot ljubitelj divje vožnje opomnil, da se v Italiji vozi drugače, in ko je dejal 'direttore, gas', sem njegovi želji ustregel, čeprav je bilo na cesti polno avtomobilov z nasprotnih strani. Na njunem domu v Raveni sta mi ponudila prenočišče, vendar se mi je mudilo domov zaradi obveznosti. Pred odhodom sta mi izročila košaro, polno domačih dobrot, od najboljšega vina do oljk, pridelanih na njunem posestvu.«

Čakajoč na kraljico

Zagotovo drži, da je Slovenska filharmonija prav v času, ko je njeno vodenje prevzel Damjan Damjanovič, postala veliko bolj prepoznavna, še zlasti potem, ko mu je že dobro leto po prevzemu uspelo pripeljati prvega tujega gostujočega dirigenta Georgea Pahlivaniana.  V javnosti je daleč najbolj odmevala nepozabna turneja z operno divo Ano Netrebko. Le kdo bi pozabil, da se je v filharmoniji mudila celo angleška kraljica Elizabeta II., Damjanovič pa ob tem nekoliko v šali pove, da mu je bila skoraj položena v naročje, saj so jo tik pred vhod filharmonije, kjer jo je čakal, pripeljali z avtomobilom: »Name je naredila izjemen vtis. S svojo karizmo je poskrbela za sproščenost, v kasnejših pogovorih s predstavniki protokola pa sem izvedel, da se ni nikjer smejala tako kot pri nas v filharmoniji.«

Damjan Damjanovič, zdaj kot neodvisni kandidat za župana, na volitvah noče nastopiti s svojo listo. Svoj program ponuja vsem političnim strankam: »Ideološke ovire, ki so v naši državi, nas zelo zavirajo, zato želim dokazati, da lahko gremo preko njih. Moj namen je, da bi v mestnem svetu vzpostavili veliko koalicijo, s čimer bomo lahko dosegli cilj usklajenega razvoja mesta, ki ga doslej ni bilo.«