Povsem drugače v Sloveniji. Ob menjavi režima uničijo okoli 85% arhivov SDV, ne da bi kdorkoli za to kaznivo početje odgovarjal; ne pred javnostjo, medijev to ne zanima, kaj šele pred organi pregona. V Nemčiji Gauck ni deležen očitkov, najmanj s strani krščanskih demokratov, češ, kaj bi se ukvarjali s stasijevsko preteklostjo v času, ko imajo ljudje druge skrbi, ko jih tarejo velike naravne nesreče kot je žled. Narobe, Nemcem različnih političnih barv je bistvena kvalifikacija Gaucka za najvišji predsedniški položaj prav dejstvo, da je dobro vodil Stasijev arhiv, da je resnica o Stasiju razkrivana in ne vnaprej zaklenjena v strašljivem političnem podzemlju.

Gauck je kasneje, v l.2008 v družbi drugih najuglednejših politično-moralnih avtoritet (Vaclav Havel, Vytautas Landsbergis) med pobudniki in pisci Praške deklaracije in v l.2010 še Izjave o zločinih komunizma. Iz prve izhaja evropsko prevzeto praznovanje dneva spomina na žrtve totalitarizmov 23. avgusta, ki ga je v Sloveniji prva skromno obeležila Janševa vlada. In namesto složne pietete je v politični in medijski sceni ta poteza deležna viharjev neodobravanja in zgražanja z levice, s strani Viranta in Žerjava pa kisle mantre, češ, ne bomo, ne smemo odpirati ideoloških tem.

Zadeva, ki ne le v Nemčiji, ampak širom Evrope pomeni zaslužen poklon žrtvam, pieteto, dostojnost, ustvarjanje v demokraciji normalnega stanja politične higiene in vrednotenja, tako v Sloveniji doživi grobo zavračanje. Še več; ko državljane še naprej neredko posiljujejo s totalitarno mitologijo kot da se prelomno leto Evrope 1990 na naših tleh nikoli ni realno odvrtelo, ko naj bi državnost in osamosvojitveno zmago proslavljali ob prisotnosti simbolov agresorske armade, postanejo problem užaljene žrtve tega posiljevanja, ne storilci. Ideološko naj bi po tej perverzni (ne)logiki delili tisti, ki te totalitarne ideologije ne želijo več občutit na sebi, ne tisti, ki jo še naprej uprizarjajo, pa naj bo to motivirano z duhovno potrebo ali z oblastniško računico.

Medtem, ko samoumevno ne bi bil tiho noben nemški demokrat, naj bo krščanski ali liberalni ali socialni, če bi njim danes vsiljevali proslavljanje simbolov NDR in komunizma, pri nas nek ljudski Žerjav žanje vrhove politične popularnosti v vztrajanju, da se on o »ideoloških« temah za nič na svetu ne bo izrekal in je užaljen, če nekdo iz vlade javno  izreče kakšno jedko na račun komunizma. Ko ga doleti referendum o družinskem zakoniku tako on, konzervativni strankarski prvak, noče povedati, kako bo glasoval, ali bo podprl  stališče, naj bo družina še naprej zveza moža, žene in otrok ali pa bo po novem karkoli poljubnega. No in Slovenija očitno vsaj v javnem mnenju nagrajuje takšno politično pozicijo, ki bi bila v vseh demokracijah s tradicijo prepoznana kot malone ubrisana.

Tu nekje bi se dalo videti tudi smer, ki jo zadnje čase ubira trenutno vodstvo N.Si, stranke, ki se samodeklarira kot krščanska demokracija. Nekateri, ko smo imeli nekaj opraviti s tem pojmom v prelomnih časih, ko se je postavljalo na noge tako demokracijo kot neodvisno državo, pa nas je potem odvrnilo neprepoznavno sopotništvo v vladi premočne LDS, se ob taki krščanski demokraciji  težko odzivamo drugače kot z nejevero in nelagodjem.  Poteze, ki so se najprej zazdele kot nepremišljeni osamljeni spodrsljaji, zdaj kažejo druge razsežnosti. Glasovanju v prid priviligirane zakonske odmere pokojnine predsedniku Kučanu, vsemogočnemu partijskemu šefu, česar ne bo deležen sedanji predsednik Pahor, je sledil velik miš-maš pri zagovarjanju te obskurne odločitve podpredsednika Tonina. Pred tedni  doživimo nov korak v isti smeri z napovedjo podpore kandidaturi nadutega in izključevalnega Danila Turka za generalnega sekretarja UN, v kateri je bil najbolj ekspliciten vodja parlamentarne komisije Horvat. A velja v N.Si popolna amnezija za Turkovo nedostojno okrcanje Karitas, za sramoten odziv na odkritje Hude jame, za lekcije ambasadorju Mussomeliju, za nagajanje ministru Ruplu itd., kjer se je Turk vedno dokazoval kot bolj kučanovski od Kučana? No in zdaj še dogajanje okoli arhivov Udbe, kjer bi nov vladni zakon, ki ga N.Si podpira, v pravicah izenačeval žrtve in rablje te zločinske ustanove, predvsem pa tehnično onemogočil učinkovito raziskovanje ostanka nekdanjih arhivov. Nerazumljiva poteza. Vsekakor si spodrsljaji sledijo v meri, ki kaže prej na novo usmeritev trenutnega vodstva, vključno s predsednico Novakovo. Težje je oceniti, ali gre za njen skrbno utemeljen avtonomen premislek, ali pa se predvsem odziva in sledi pobudam, ki jih sugerira krog mladcev okoli nje, mladcev, katerih talent in razsodnost verjetno ne gresta povsem v štric z očitno velikimi ambicijami.

Novakova je nekajkrat izrecno javno poudarjala, kako je njen politični zgled kanclerka Angela Merkel, stranka CDU/CSU in urejenost nemških razmer. Če je to njeno bistveno ponotranjeno prepričanje, tedaj bi z izrazito rezervo doživljala zdajšnji naval podpore in sončenja v javnosti, ki ji ga nudijo prav tisti mediji, tista uredništva, ki bi izpričano skozi dolga leta vse, kar je konzervativnega, bognedaj zraven še katoliškega, najraje utopili v kavni žlički, če bi mogli.  Potem bi bila zelo previdna do pobud, ki izhajajo iz posebnih simpatij do podjetnikov iz Kučanovih gospodarskih lož, Lukašenkovih prijateljev ipd. Nemški povojni ali tudi zdajšnji gospodarski čudež prvenstveno temelji na kvalitetah in vrhunski tehnologiji, ki svobodno tekmuje na najbolj odprtih svetovnih trgih, ne na posebnih odnosih in dogovorih z avtokrati, ki izpričano dišijo premnogim našim politikom in podjetnikom- torej z Gadafijem, Sadamom, Lukašenkom, Janukovičem…

Praske, nestrinjanja, osebni konflikti znotraj pomladnega tabora samo po sebi niso nek strašen problem. Se dogaja tudi v boljših familijah – večkrat izpričano v parlamentarni zahodni praksi. Problematično se prej zdi, če nekdo, neka opcija ni v sebi dovolj čvrsta, da ji te stvari ne zmešajo političnega kompasa, je ne obračajo v poljubne smeri, ki jih celo določajo drugi. Je problem, da je N.Si za krščansko demokracijo premalo desno pozicionirana? Verjetno ne. Cele strani bi lahko polnili z uglednimi krščanskimi demokrati iz preteklosti, ki bi jim prisodili prej pozicijo levo kot desno od centra, začenši recimo z Raiffeisnom, pa preko Kreka, Gosarja, recimo v času Kohlove ere sekretarja Geisslerja, ministra Bluma, pa recimo v Italiji pogojno Prodija, vse do pravkar odstopljenega premiera Lette. Za stranko, ki jo mnogi povezujejo z domobranstvom, ki sama deklarira supply-side ekonomijo, torej stališče, da znižanje davkov povečuje proračunske prilive  ( ki konzervativcem stare šole, kaj šele krščanskim demokratom prej kot slej dviguje lase), bi bilo res težko verodstojno oceniti, da je njen profil premalo desen za uveljavljene standarde krščanske demokracije, kot je ljudskost, socialno-tržna usmeritev, načela solidarnosti in subsidiarnosti, privrženost evropski spravi in združevanju.

Ena stvar je pa res nepredstavljiva za katerokoli resno krščansko demokracijo svobodnega sveta. Namreč, da bi odklanjala izrekanje o totalitarizmih 20.stoletja, da ne bi imela jasnega, odločno negativnega odnosa do prakse vseh totalitarizmov, do totalitarne mitologije in simbolike- torej tudi do komunizma in njegovih simbolov, do komunistične partije in njene politične policije in do marksizma kot zaukazane ideološke osnove tega režima. Povsod, kjer je marksizem postal režimska ideologija, je prej ali slej sledila streznitev ob gospodarskem kolapsu in splošnem osiromašenju. Povsod tam se je izvajalo pranje možganov, represija proti vsaki svobodoljubni osebi, grobo omejevanje človekovih pravic. Gulag in Goli otok v okolju marksističnih režimov nista stranpot, ampak najbolj logična izpeljava sistema.

Slovenija je danes država blago rečeno precej čudaške politične higiene. Lani koncem aprila smo npr. lahko spremljali, kako predsedniki, vsi živeči bivši in aktualni v polni dvorani vstajajo ob intoniranju Komunistične internacionale, kako premierka navdušeno prepeva Bandiero Rosso, vsi skupaj pa se medijo, ko zaslišijo ono, naj »mašinca zagodi« ( mašinca je tu sovjetska brzostrelka, seveda). Absurdni rituali ob zgodbah kot je dražgoška, ki bi namesto da navdušuje, morala spravljati v jok ali vsaj empatijo do nič krivih hribovskih vaščanov, so obiskani kot še nikoli doslej. Družboslovne fakultete in medije, vključno z nacionalno RTV hišo nam vse bolj preplavljajo agresivni ljudje, ki  svoje levičarstvo, pogosto skrajno, često anarhistično ali neomarksistično očitno doživljajo kot poklicanost in pravico do manipulacije z javnostjo. Poteptana so spet in celo bolj kot v zadnjem obdobju komunizma  vsa pozitivistična, nemarksistična načela, kot so objektivnost poročanja, pluralnost, nepristranskost, uravnoteženost itd., na katerih temeljijo stoletja profesionalnega žurnalizma, kot jih je razvijala zahodna demokracija. Vrednotenja so skrajna in čudaška. Iz kulturnega uredništva nacionalne TV nam npr. sporočajo domnevno umetniško superiornost sovjetskega filma v času Stalinovega režima nad sočasnimi izdelki Zahoda. Isti v nekrologu raztrgajo velikega nemškega literarnega kritika Reicha Ranickega (in z njim njegovega najljubšega pisca Thomasa Manna), pa čeprav sami sumarno v vsej svoji najbrž dosmrtni televizijski karijeri  ( kot je dosmrtna karijera kakšnega Marcela Štefančiča Jr., važno da je prave barve) ne bojo dosegli gledanosti ene same oddaje Literarni kvartet tega bravuroznega misleca in razpravljalca.

Tu je dilema N.Si, na katero je želel pisec članka opozoriti. Ali bojo res krščanska demokracija, kot jo pozna Evropa, ali pa bojo plavali s slovenskim zatohlim tokom, po možnosti držeč štango našim levičarjem, med drugim težkim kalibrom komunizma in Udbe, čakajoč na drobtinice ( vpliva, denarja) z bogatinove mize? Ali bodo Novakova, njeni sodelavci ali vsak njen morebitni naslednik tulili z volkovi v Mladini in podobnih forumih prepoznavnih hotenj, ali pa se bo trudila stati na svojih nogah in igrati, kot je napovedala, vsaj nek približek slovenske Angele Merkel. Poznam nekoga, ki ne prenese karaok, a bi o takih karaokah odobravajoče zaploskal.