Če je Donald Trump s svojimi odloki iz temeljev zamajal Združene države Amerike že prve dni svojega mandata, pa je pogovor z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim pred novinarskimi kamerami in mikrofoni, zamajal najmanj stoletje veljavne načine pogajanj med državami. Diplomacije nenadoma ni več. Ameriški Veliki brat je odvrgel bele rokavice in si nadel boksarske. »Niste v položaju, da govorite!« je stavek, ki je osupnil svetovno javnost.
Napadeni, žrtve agresij in svetovnih zarot nenadoma nimajo več besede. Še braniti se ne smejo več. Zato, ker je tako rekel šef! V pisarni Donalda Trumpa se je v živo odvijala ponovitev njegovega davnega televizijskega resničnostnega šova Vajenec, kjer je vsakega, ki mu ni bil pogodu, odslovil z besedami »Odpuščen si!«
Zadnji dan februarja je Trump odpustil Zelenskega, s tem pa tudi Evropsko unijo in vse, ki se mu mislijo zoperstaviti v prihodnosti. Na žalost je evropska pasivnost v zadnjih tridesetih letih in več pripeljala do tega, da nimamo niti lastne obrambe in da smo v popolnosti odvisni od Nata. Kaj pa je Nato? To so ZDA s priključki. Zveza, za katero ne moremo več jamčiti, da nas bo branila.
Zavedanje o tej precejšnji nemoči je tudi alarm za dogajanje v slovenski soseščini. Zahodni Balkan je že desetletja območje tihih bojev za prevlado vseh treh velesil. Kitajci so v svojih ciljih najmanj agresivni, zato pa najbolj strateški. Na Zahodnem Balkanu prodirajo ekonomsko. Veliko gradijo, zlasti infrastrukturo. Z na videz ugodnimi cenami si pridobijo posle, potem pa države vežejo nase s precej manj ugodnimi krediti in s tem povečujejo svoj vpliv.
Rusi in Američani pa so znani bolj po uveljavljanju svoje vojaške moči. Morda pa se Trump povezuje s Putinom pri Ukrajini prav zato, da bi oslabil Ši Džinpinga, ki ga smatra za največjega tekmeca Amerike.
Interesne sfere na Balkanu so bile doslej precej jasne. Evropska unija je sicer želela Zahodni Balkan pripeljati v svoje okvire, a je to delala predvsem brez prave strategije in birokratsko. Popuščala je tudi nekaterim lokalnim avtokratom in jih celo za njihovo neevropsko politiko nagrajevala ter puščala vnemar tiste, ki so se proti takim borili.
A to se je dogajalo že v zgodovini. Tipičen primer je Bosna In Hercegovina, kot največja žrtev jugoslovanske vojne iz 90-ih. Tiste vojne morda sploh ne bi bilo, če bi bila Evropa sposobna kakorkoli (diplomatsko, ekonomsko ali vojaško) ustaviti agresivno velikosrbsko in tudi hrvaško politiko. Ko pa je vojna šla h koncu, je morala spet poseči vmes Amerika, da je prišlo do Daytonskega sporazuma.
Kljub temu, da je ta sporazum prinesel Bosni in Hercegovini konec oboroženih spopadov, pa ji ni prinesel pravičnosti. Agresorji v tej vojni, tisti, ki so s hribov nad Sarajevom ubijali Sarajevčane, so dobili znotraj BIH svojo Republiko Srbsko. Bošnjaki, največje žrtve, pa živijo v drugi entiteti, skupaj s Hrvati, ki pa jim tudi niso najbolj naklonjeni. Medtem ko so Bošnjaki in Hrvati doslej videli svojo prihodnost v EU, pa so bosanski Srbi bolj naklonjeni Rusiji.
Podobno je v Srbiji. Srbski voditelji so se obračali k pravoslavnim bratom zato, ker se niso hoteli prilagoditi pravilom Zahodnega sveta. Zato so oblikovali nacionalni program Srbski svet, ki je nadaljevanje Velike Srbije, projekta Srbske akademije znanosti in umetnosti in Slobodana Miloševića. Ta projekt posega tudi v Črno goro, na Kosovo, delno pa tudi v Makedonijo.
In Evropa? Storila ni nič. Mirno to spremlja še danes, ko desetine tisoče študentov in drugih Srbov protestira po vsej Srbiji in zahteva prenehanje korupcije, poziva k vzpostavitvi pravne države, demokracije in spoštovanja človekovih pravic. So dobili podporo v Evropi? Niso. Bodo dobili podporo v Trumpovi ZDA ali v Putinovi Rusiji? Seveda ne! Vse kaže, da bo Evropa prepustila Srbijo svoji usodi. S tem pa celotni Balkan dogovoru med ZDA in Rusijo.
Ta pa zna biti na Balkanu zelo zanimiv. Doslej sta vodja bosanskih Srbov Milorad Dodik in srbski predsednik Vučić dobivala podporo izven EU le v Moskvi. Po novem lahko računata na podporo tudi iz Washingtona. Zelo zgovorna je udeležba nekdanjega newyorškega župana in Trumpovega prijatelja Rudija Giulianija na mitingu bosanskih Srbov v Banja Luki, kjer je podprl Milorada Dodika, ki je bil na sodišču BIH obsojen zaradi separatističnih zakonov, ki bi Republiki Srbski omogočili odcepitev iz BIH.
Daytonski sporazum, katerega podpisnik so tudi ZDA, tega ne dovoljuje. Pa kaj, kajne?! Saj dogovori za Trumpa ne pomenijo nič. Ameriško podporo je napovedal tudi Aleksandar Vučić v svojem govoru na državnem prazniku Sretenje v Sremski Mitrovici. Je za podporo dovolj to, da je prodal del središča Beograda Trumpovem zetu Kushnerju, ki bo tam gradil Trumpov stolp in hotele? Verjetno gre še za kaj več.
Zelo logično bi bilo, da se, podobno kot se Putin in Trump dogovarjata za delitev plena v Ukrajini, zgodi tudi, da si bosta razdelila interesne sfere na Balkanu. Evropa nima več veliko časa, da še kaj stori. V Ukrajini ne bo več mogla veliko, na Balkanu pa še lahko. Če bi v Srbiji podprla pro Evropske sile, bi s tem morda lahko vsaj zamajala koncept Srbskega sveta in se posledično okrepila na lastnem kontinentu. V nasprotnem primeru pa se bo postavila v še bolj podrejen položaj, za katerega si je kriva sama.
Predvsem pa, kaj bomo Evropejci storili z Natom, za katerega je že dolgo jasno, da deluje v izključnem interesu ZDA? Ali bomo res dovolili, da si bosta ZDA in Rusija delili naša ozemlja? Podobno, kot sta to počeli že po drugi svetovni vojni, ko so, na primer, naši partizani osvobodili Trst in dele Furlanije - Julijske krajine, zavezniki pa so vse podarili Italiji, ki je bila v vojni agresor.
Zgodovina se spet ponavlja. Manj kot farsa in vse bolj kot tragedija.
