Slovenski podporniki Putina, ki nasedajo ruski propagandi, pljuvajo v lastno skledo

Mednarodnopravna načela, ki so v mednarodne odnose vnašala tudi prepotrebno stabilnost, se čedalje bolj kršijo. To se trenutno najbolje vidi ob vojnah na vzhodu Evrope in na Bližnjem vzhodu. Nova ureditev, za katero se zavzemajo nasprotniki obstoječe, bi bila, sodeč po obrisih, očitno manj trdna in brez kakšne podlage v omenjenih vrednotah. Naloga članic EU in drugih demokratičnih držav je, da se ob določenih posodobitvah skuša ohraniti osnovna liberalno-demokratična načela.

Kot glavni razgrajevalec, pravzaprav razbijač obstoječe mednarodne ureditve se pojavlja Rusija. Z agresijo na sosednjo slovansko državo Ukrajino je poteptala vrsto osnovnih načel mednarodnega prava, začenši z načelom o prepovedi grožnje ali uporabe sile, vsebovano v Ustanovni listini OZN (čl. 2 (4)). Meddržavno sodišče je (v zadevi Ukrajina proti Rusiji) marca 2022 izdalo začasne ukrepe in Rusiji naložilo, naj takoj ustavi vojaške operacije. Neizvrševanje ukaza pomeni nadaljnjo kršitev.

Še pred tem se je Ukrajina obrnila na Varnostni svet OZN kot osnovni organ mednarodne skupnosti, zadolžen za ohranjanje miru v svetu. Zaradi veta Rusije, njegove stalne članice, pa Varnostni svet ni mogel opraviti svoje naloge oziroma ukrepati. Ruska okupacija in priključitev ukrajinskega ozemlja s silo nadalje pomenita kršitev ozemeljske celovitosti, kar prav tako izhaja tako iz Ustanovne listine OZN kot iz sodobnega običajnega mednarodnega prava.

Problematične so tudi pogoste grožnje ruskega predsednika Vladimirja Putina in Dmitrija Medvedeva, namestnika predsedujočega Varnostnega sveta Ruske federacije, z uporabo jedrskega orožja bodisi zoper Ukrajino ali katero drugo evropsko državo. V skladu s svetovalnim mnenjem Meddržavnega sodišča iz leta 1996 so tovrstne grožnje nezakonite.

Pri vodenju vojaških operacij in ravnanju na okupiranih ozemljih Rusija ni upoštevala prava oboroženih spopadov in prava okupacije oziroma določb Haaških pravil iz leta 1907 in Ženevskih konvencij iz leta 1949. Z eno besedo mednarodnega humanitarnega prava. To pri vojaških operacijah zapoveduje razlikovanje med borci in civilnim prebivalstvom ter sorazmernost in previdnost. Ruske sile so sistematično obstreljevale mesta, stanovanjske četrti in objekte civilne infrastrukture (bolnišnice, šole, električne centrale itd.).

Zaradi niza napadov na ukrajinsko elektroenergetsko omrežje je Mednarodno kazensko sodišče junija 2024 izdalo naloge za aretacijo obrambnega ministra Sergeja Šojguja in načelnika generalštaba Valerija Gerasimova. Pri tem je ruska vojska, ki je pogosto uporabljala tudi prepovedano orožje (na primer kasetno strelivo), poškodovala tudi na stotine kulturnih objektov. Med drugim katedralo Svete Sofije v Kijevu, objekt svetovne dediščine, kar prepovedujeta Haaška konvencija iz leta 1954 in običajno mednarodno pravo.

Slovenski podporniki ruskega predsednika Putina, ki nasedajo ruski propagandi, pljuvajo v lastno skledo. Če se bo uresničil mednarodni red, za katerega si prizadeva, kjer torej ne bo mesta za mednarodno pravo, ampak bo meritorna le moč, bo to zelo slabo za majhne države, majhne narode. Ti bodo na udaru močnejših.

Nadalje je treba omeniti prepoved mučenja, nečloveškega ravnanja, kolektivnega kaznovanja in plenjena. Neodvisna preiskovalna komisija OZN za Ukrajino (COI) je večkrat ugotovila sistemsko mučenje, spolno nasilje in druge hude kršitve mednarodnega prava človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava. S prisilnimi deportacijami civilistov, vključno z otroki, se je kršila prepoved prisilnih premikov civilistov. Zaradi nezakonitih deportacij otrok (vojni zločin in zločin proti človeštvu) je Mednarodno kazensko sodišče marca 2023 izdalo naloga za aretacijo predsednika države Vladimirja Putina in komisarke za pravice otrok Marije Lvove-Belove.

Opravka imamo s tovrstno koordinirano sistematično državno politiko. Po hitrem postopku sprejeta zakonodaja tudi omogoča posvojitev ukrajinskih otrok, podelitev ruskega državljanstva ter ideološko indoktrinirano vzgojo, ki kaznuje otroke ob izražanju v ukrajinskem jeziku oziroma vztrajanju pri ukrajinski identiteti. Vse to je v nasprotju s konvencijo o genocidu in s konvencijo o pravicah otrok. Če se otroci ne vrnejo v Ukrajino, se ustvarja nevaren precedens za globalne pravice otrok v konfliktih. S tako imenovano pasportizacijo in naborom se je kršila prepoved prisilnega novačenja prebivalcev okupiranih območij v oborožene sile okupatorja.

Zanimivo, da Rusija vztraja pri ravnanju v nasprotju z mednarodnim pravom tudi glede prizadevanj mednarodne skupnosti, da se vzpostavi mir med tema slovanskima državama. Ruska zahteva za izročitev še ne zasedenih delov Luganska in Donecka (ki jih je lahko braniti in ki preprečujejo hiter prodor do glavnega mesta Kijeva), za demilitarizacijo Ukrajine (omejitev števila vojakov, števila in vrste orožja, vojaškega sodelovanja s tretjimi državami vključno z izmenjavo obveščevalnih podatkov) in nasprotovanje varnostnim jamstvom s strani tretjih (jamstva v smislu člena 5 Severnoatlantske (Nato) pogodbe) in prisotnosti njihovih sil na ukrajinskem ozemlju je v nasprotju z načelom pravice države do individualne in kolektivne obrambe (čl. 51 Ustanovne listine OZN).

Omenjeno ter ruska zahteva, da se Ukrajina odpove članstvu v Natu in opredeli kot nevtralna država, je skregano tudi z načelom enake suverenosti držav in načelom samoodločbe. Kot izhaja iz Ustanovne listine OZN oziroma kar predstavlja eno od osnovnih načel povojne mednarodne ureditve. Vse seveda z namenom, da bo celotna Ukrajina enkrat v ne tako oddaljeni prihodnosti lahek dokončen plen. Putin se namreč prvotnemu cilju, da izbriše ukrajinsko državnost in narodno identiteto, nikakor ni odpovedal.

Pri teptanju obstoječe mednarodne ureditve in nespoštovanju mednarodnega prava pa Rusija ni edina. Že pri njeni agresiji zoper Ukrajino ji tako ali drugače stojijo ob strani oziroma sodelujejo pri ilegalni uporabi sile tudi nekatere druge države (Iran, Severna Koreja, Kitajska). Do podobnih spoznanj lahko pridemo tudi ob analizi vojne na Bližnjem vzhodu in dogajanja v svetu sicer. Izrael krati Palestincem pravico do samoopredelitve, Hamas in Iran Izraelu pravico do obstoja. V Gazi tako izraelska vojska kot Hamas ne spoštujeta mednarodnega humanitarnega prava. Enako velja za vojskujoče se strani v državljanski vojni v Sudanu, kjer je etnična skupina Masalit predmet sistemskega preganjanja itd.

Ne gre pozabiti tudi na delovanje drugih velesil in vrste drugih držav, tudi članic EU. Te s svojimi dejanji ali pasivnostjo, včasih zelo subtilno, pripomorejo k nespoštovanju mednarodnega prava in padcu zaupanja v mednarodne pravne institucije ter onemogočanju njihovega delovanja. Omenili smo že zlorabo veta s strani Rusije. K njej se zatekata tudi Kitajska in ZDA.

Če se vrnemo k Rusiji. Njen predsednik Putin je že pred leti dejal, da je propad Sovjetske zveze največja katastrofa 20. stoletja. Rusiji želi očitno na vsak način povrniti vpliv ter dominantni položaj, ki sta ga v Evropi in svetu imeli njeni predhodnici imperialistični Sovjetska zveza in carska Rusija. Stvari se je lotil na v preteklosti že uveljavljen način – z agresijo. Sovjetska zveza, katere naslednica je Rusija, je bila med podpisnicami pakta Kellog- Briand, mednarodne pogodbe, s katero so se države že leta 1928 odrekle vojni kot načinu reševanja mednarodnih sporov in kot instrumentu državne politike.

To je ni oviralo, da leta 1939 ne bi napadla sosednje Finske, si prilastila 10 odstotkov njenega ozemlja, je zadržala v podrejenem položaju in prisilila v formalno nevtralnost (finlandizacija). Takrat se je Sovjetska zveza požvižgala na statut Društva narodov (in bila zaradi tega iz njega izključena), to pot se je Rusija na Ustanovno listino OZN. Če Putin tokrat svojega prvotnega cilja ne bo dosegel v celoti, očitno cilja na (začasno) finlandizacijo Ukrajine in upa na novo Jalto.

Ruski predsednik je na nedavnem vrhu Šanghajske organizacije za sodelovanje svoja prizadevanja za nov mednarodni red zavil v celofan. Imenoval ga je pravičnejši, uravnotežen večpolarni svetovni red. V resnici gre za svet, kjer bi imelo besedo le nekaj močnih držav. Druge ne bi bile pomembne oziroma bi bile drugorazredne. Velike sile bi si razdelile vplivna območja in vsaka bi v svojem fevdu počela, kar bi hotela. Oziroma kot je dejal starodavni grški zgodovinar Tukidid: »Veliki počno, kar hočejo, in majhni trpijo, kar morajo.« Ta novi svet bi lahko poimenovali ponovno stari svet, saj smo ga poznali pred sto in nekaj več leti. Do česa je pripeljal, vemo. Ruski predsednik pa v svojih prizadevanjih ni edini. Pridno mu asistirajo kitajski predsednik Ši in še kdo, zanemarljiv navsezadnje ni niti prispevek ameriškega predsednika Trumpa.

Slovenski podporniki ruskega predsednika Putina, ki nasedajo ruski propagandi, pljuvajo v lastno skledo. Če se bo uresničil mednarodni red, za katerega si prizadeva, kjer torej ne bo mesta za mednarodno pravo, temveč bo meritorna le moč, bo to zelo slabo za majhne države, majhne narode. Ti bodo na udaru močnejših. V našem delu sveta od nas močnejših bližnjih in malo manj bližnjih sosedov ne manjka.

Kar se pa tiče naše pomembnosti v očeh Rusije ali njenih simpatij do nas slovanskih bratrancev, se velja malce ozreti v preteklost. Se spomniti na tajni londonski sporazum med silami antante (katere del je bila Rusija) iz leta 1915 in na izjavo sovjetskega zunanjega ministra na mirovni konferenci v Parizu leta 1947. Z londonskim sporazumom smo Slovenci izgubili tretjino našega etničnega ozemlja. Na konferenci v Parizu pa je V. M. Molotov vodji jugoslovanske delegacije, ki je zagovarjal pravico Slovenije do morja, odvrnil: »Pa kaj mislite, da bo imel vsak okraj svoje morje!?«.