Oba sta soustanovitelja skrajno desne skupine Patrioti za Evropo. V tej protibruseljski koaliciji zagovornikov neliberalne demokracije sta tudi slovaški premier Robert Fico, na Poljskem pa predsednik Karol Nawrocki, ki lahko z vetom blokira reforme proevropske vlade. Višegrajske države se tako spreminjajo v trdnjavo skrajne desnice vzhodno od nekdanje železne zavese.

Češke volitve je spremljala zimzelena italijanska popevka Sara per che ti amo (Tako je, ker te ljubim) legendarne skupine Ricchi E Poveri (Bogati in revni), ki si jo je vso kampanjo vrtel in prepeval zmagovalec Andrej Babiš, čigar stranka Ano je prejela dobrih 35 odstotkov glasov. V osemdesetih letih, ko je bila popevka popularna, je večina Čehov ni poslušala, saj vzhodno od železne zavese zahodna glasba ni bila dovoljena. Vrteli pa so jo v posebnih disko klubih, kamor je imela dostop le izbrana (komunistična) elita.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Češka vlada

Od nekdanjega udbovca do milijarderja

Vanjo je sodil tudi danes 71-letni poslovnež in politik slovaškega rodu Andrej Babiš, ki je bil v času komunističnega režima pripadnik češkoslovaške tajne policije: od leta 1980 je bil evidentiran pri StB (Državna varnost) pod številko 25085, novembra 1982 pa je postal agent StB pod vzdevkom Bureš. Po žametni revoluciji in propadu komunizma leta 1989 se je preselil na Češko in si zgradil zavidanja vredno poslovno kariero.

Danes Babiš velja za petega najbogatejšega Čeha, njegovo premoženje znaša nekaj več kot 100 milijard čeških kron (štiri milijarde evrov). Njegova glavna dejavnost so kemija, prehrambna industrija, kmetijstvo in mediji. Najbolj prepoznavno je podjetje Agrofert. Je tudi lastnik založniške hiše Mafra, ki med drugim izdaja dnevna časopisa Mlada fronta iDnes in Lidove noviny, ki pomembno oblikujeta javno mnenje v državi.

Leta 2017 je po aferi Čaplje gnezdo (obtožen je goljufije z evropskimi sredstvi v vrednosti dveh milijonov evrov, oprostilna sodba je bila nedavno razveljavljena) svoje premoženje prenesel na tako imenovani skrbniški sklad. Lovke njegovega finančnega imperija segajo tudi v Slovenijo, saj je preko češke investicijske družbe Hartenberg Holding stoodstotni lastnik podjetja za vzdrževanje letal Adria Tehnika, skupaj s slovaško družbo Corwin pa gradi stanovanjsko-poslovni kompleks Vilharia ob Vilharjevi cesti, vzporedno z ljubljansko železniško postajo.

Profimedia

V politiko je vstopil leta 2011, ko je ustanovil stranko Ano, ki v češčini pomeni »da«, v bistvu pa gre za kratico Akcija nezadovoljnih državljanov. Od takrat je predsednik tega češkega populističnega gibanja, katerega ideologija temelji na desničarskemu populizmu, liberalnem konservativizmu in tehnokratskem populizmu. Sprva je bila liberalna stranka in se je leta 2013 pridružila socialdemokratski vladi Bohuslava Sobotke, ki je Babiša imenoval za finančnega ministra, vendar ga je štiri leta pozneje razrešil zaradi obtožb o izogibanju plačila davkov.

Na volitvah je stranka Ano zmagala, Babiš pa je postal predsednik manjšinske vlade, ki so jo podpirali komunisti. Zmagala je tudi leta 2021, a takrat Babišu ni uspelo sestaviti koalicije. Vlado je prevzel liberalec Petr Fiala, Babiš pa je moral v opozicijo. Pred dvema letoma se je potegoval za predsednika države, vendar ga je na volitvah premagal upokojeni general in nekdanji predsednik vojaškega odbora Nata Petr Pavel.

Lani je skupaj z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom in prvakom avstrijskih svobodnjakov Herbertom Kicklom ustanovil desno evropsko politično skupino Patrioti za Evropo, ki so se ji pridružili še drugi skrajni desničarji iz EU, od francoskega Nacionalnega zbora in italijanske Lige do španskih in portugalskih neofašističnih Vox in Chega. Ko je Donald Trump drugič postal predsednik ZDA, mu je Babiš sporočil, da so Patrioti njegovi glavni partnerji v Evropi.

Profimedia

Češki bosta vladala Slovak in Japonec

Na letošnjih volitvah je volivce prepričal s svojo protibruseljsko retoriko. Med drugim nasprotuje evropskemu migracijskemu paktu in vojaški podpori Ukrajini, čeprav zatrjuje, da ni prorusko usmerjen. Njegova stranka je, kot rečeno, prejela dobrih 35 odstotkov glasov (volilna udeležba je bila okoli 70-odstotna), koalicija Skupaj odhajajočega premierja Fiale pa okoli 23 odstotkov. Ključna težava so bodoči koalicijski partnerji, ki so še bolj skrajno desni od njega. Babiš je želel oblikovati manjšinsko vlado s podporo strank Motoristi ter Svoboda in neposredna demokracija (SPD), ki pa se ne želita odpovedati ministrskim stolčkom.

Zunanje ministrstvo zase zahteva častni predsednik Motoristov in evropski poslanec Filip Turek, ki je prav tako kot Babišev Ano član Patriotov. Je proti bruseljski birokraciji, zagovarja češko industrijo in varuje svobodo proti direktivam EU. Želi ohraniti avtomobilsko industrijo, za katero trdi, da je steber češkega gospodarstva. Znan je kot podjetnik, dirkač in zbiralec klasičnih avtomobilov, svojo predvolilno kampanjo je vodil kar iz garaže z dragimi avtomobili.

Glavni problem so njegove rasistične, homofobne in šovinistične izjave, poleg tega ga obtožujejo tudi spolnega in fizičnega nasilja. Med drugim je o nekdanjem predsedniku ZDA Baracku Obami izjavil, da je »niger«, ki bi lahko le prodajal hašiš na ulici. Izjavil je tudi, da je »zažig cigana olajševalna okoliščina«, teroristični napad na mošeje v Novi Zelandiji je poimenoval za čistko, ob tem pa zapisal: »V peč s takšnimi študenti, predvsem naj si sami plačujejo šolnino. Umazanci levičarski.«

Evropski parlament

Nenehno simpatizira s Hitlerjem, se posmehuje holokavstu in zanika volilno pravico žensk, ki je bila po njegovem največja napaka. Predsednik republike Pavel ima zato resne pomisleke, da bi ga imenoval za ministra.

Podoben problem je tudi prvak stranke Svoboda in neposredna demokracija (SPD), ki spada v evropsko politično družino Evropa suverenih narodov, ki so jo ustanovili nemški skrajni desničarji Alternativa za Nemčijo. Stranka se zavzema za izstop Češke iz EU in Nata ter nasprotuje priseljencem. To je paradoks zaradi tega, ker jo vodi Tomio Okamura, ki je bil rojen v Tokiu (češki materi in japonsko-korejskemu očetu). Na Japonskem je živel do desetega leta, nato sta se z mamo preselila na Češko, kjer so ga kot otroka zaradi drugačnega videza ustrahovali.

Na Češkem se že šalijo, da jim bosta vladala Slovak in Japonec. SPD je sicer dobila manj glasov kot na prejšnjih volitvah, kljub temu želi Okamura prevzeti vodenje spodnjega doma parlamenta. V iztekajočem se mandatu je bil njegov podpredsednik. Odhajajoča predsednica Marketa Pekarova Adamova ob tem opozarja, da je Okamura enako škandalozen kot Turek. Svari pred njegovimi izjavami o Natu, EU ali vojni Rusije proti Ukrajini, prav tako ima nizkotno mnenje o ženskah.

Profimedia

Vzpon avtokratov vzhodno od nekdanje železne zavese

Za bodočega premierja Babiša izstop iz EU in Nata ne prideta v poštev kot tudi ne kakršenkoli referendum v zvezi s tem, saj njegova podjetja tako na Češkem kot tudi drugod v EU prejemajo evropska sredstva. Zato ne bo imel lahkega dela pri sestavljanju vlade. Vsekakor pa je pričakovati, da bo Bruselj imel odločnejšega nasprotnika pri vprašanjih, ko gre za suverenost članic pri sprejemanju migrantov in podpori Ukrajini.

Babiš je namreč svojo volilno kampanjo gradil z obljubo, da bo Češka izstopila iz pakta o migracijah ter da bo blokiral pošiljanje orožja Ukrajini; a poznavalci menijo, da pri slednjem ne bo vztrajal, saj ima od tega koristi tudi češka industrija. Prav tako je pričakovati, da bo ščitil svojega zaveznika Viktorja Orbana pred sankcijami Bruslja z vetom v Evropskem svetu skupaj s slovaškim premierjem Robertom Ficom, katerega stranko Smer so zaradi skrajno desničarskih stališč izključili iz svojih vrst evropski socialisti.

Odkar se je pred dvema letoma na Poljskem zamenjala vlada (po osmih letih vladavine nacionalistično konservativne stranke Zakon in pravica je vlado vnovič prevzel proevropsko in liberalno usmerjeni Donald Tusk), je postal Orbanov glavni zaveznik Fico, s katerim si delita tudi stališče glede vojne v Ukrajini. Podobno kot zdaj Babiš je tudi Fico pred volitvami obljubljal, da bo ustavil vojaško pomoč Ukrajini.

Kljub agresiji Rusije na Ukrajino Orban in Fico obiskujeta ruskega predsednika Vladimirja Putina, prav tako tudi kitajskega predsednika Ši Džinpinga, zaradi česar se razburjajo v Bruslju. Orban in Fico tudi pogosto blokirata sankcije EU proti Rusiji, dokler ne dosežeta koncesij za svoji državi. Orban zahteva izplačilo bruseljskih sredstev, ki so bila zamrznjena zaradi nespoštovanja pravne države in podrejanja nadzornih institucij, tožilstva, sodišč in medijev. Fico pa zahteva razpravo o znižanju cen energentov in prihodnosti avtomobilskega sektorja.

Poljska je nasprotno od Madžarske (in zdaj Slovaške) vedno odločno podpirala Ukrajino in sankcije proti Rusiji. Prejšnja poljska vlada Mateusza Morawieckega je bila podobno kot Madžarska zaradi podrejanja pravosodja in medijev ter omejevanja pravic skupnosti LGBT deležna sankcij EU, zato sta se državi medsebojno podpirali z vetom na odločitve Bruslja.

Po zamenjavi poljske vlade je Evropska komisija sredstva odmrznila, še vedno pa lahko reforme nove proevropske vlade z vetom blokira predsednik Karol Nawrocki, ki je na letošnjih volitvah zmagal s podporo stranke Zakon in pravičnost. V tem primeru mora sejm zakon vnovič sprejeti s tripetinsko večino, ki je pa vladajoča koalicija nima.

Orbana na začetku prihodnjega leta čakajo volitve, kjer obstajajo precej velike možnosti, da jih izgubi, saj na javnomnenjskih anketah pred njegovo stranko Fidesz vodi Tisza njegovega odpadnika in proevropsko usmerjenega Petra Magyarja. Na oblasti je neprekinjeno od leta 2010, pred tem je bil premier med 1998 in 2002, v vsem tem času si je skoraj povsem podredil državo, spremenil je celo volilni zakon, tako da ga je na volitvah težko premagati.

Profimedia

Podobno dolgo je na Slovaškem v vrhu politike tudi Fico, ki je prvič vodil vlado od leta 2006 do 2010, drugič pa med 2012 in 2018, ko je moral odstopiti zaradi protestov po umoru slovaškega novinarja Jana Kuciaka in njegove zaročenke, sledi pa so vodile do njegovih najožjih sodelavcev v kabinetu. Na volitvah leta 2023 je Fico vnovič zmagal in se povzpel na oblast; nazadnje je vlado sestavil s svojimi odpadniki iz stranke Hlas (Glas) in nacionalisti, ki pa so ga pred kratkim zapustili.

Lani se je ob poskusu atentata, v katerem je bil večkrat ustreljen, komaj izognil smrti. Prav tako kot Orbanu tudi Ficu vseskozi očitajo korupcijo. Pravzaprav imajo vsi trije, tako Orban kot tudi Fico in Babiš, težave s finančnimi malverzacijami.

Njihov avstrijski zaveznik Herbert Kickl je s svojimi Svobodnjaki sicer zmagal na lanskih volitvah (prejeli so okoli 29 odstotkov glasov), vendar je vlado sestavila drugouvrščena Avstrijska ljudska stranka (ÖVP) skupaj s socialdemokrati (SPÖ) in liberalno stranko NEOS. Podobno se utegne prihodnje leto zgoditi tudi njihovemu slovenskemu zavezniku, prvaku SDS Janezu Janši, dolgoletnemu prijatelju Viktorja Orbana, ki je s svojo stranko SDS iz pragmatičnih razlogov še vedno član Evropske ljudske stranke, čeprav v Evropskem parlamentu podpira Orbana in Patriote.

Višegrajska četverica si želi še Avstrijo in Slovenijo

Skupina V4, kar je okrajšava za višegrajsko četverico, je bila ustanovljena leta 1991 v madžarskem mestu Visegrad ter povezuje Poljsko, Češko, Slovaško in Madžarsko, ki so se med seboj podpirale pri pridruževanju EU in Natu. Navdih je dobila po srečanju treh kraljev – avstrijskega, češkega in poljskega – leta 1335 v Visegradu, kjer so sklenili protihabsburško alianso.

KPRP

Po sprejemu vseh štirih članic v EU 1. maja 2004 so se mednarodnopolitične aktivnosti tega združenja še bolj razširile in skupina se je osredotočila na poglobitev sodelovanja v širši regiji Srednje Evrope. Sodelovanje z Avstrijo in Slovenijo poteka v okviru t. i. regionalnega partnerstva. Poleg tega pa obstaja tudi sodelovanje z balkanskimi državami v okviru razširjene višegrajske skupine, kamor so pritegnili še Hrvaško, Romunijo in Bolgarijo.

Države V4 predstavljajo močno skupino znotraj EU, skupno imajo okoli 64 milijonov prebivalcev (skupaj s Slovenijo in Avstrijo pa več kot 75 milijonov prebivalcev). Pogosto nastopajo usklajeno z namenom, da zastopajo skupne interese znotraj EU, zlasti ko menijo, da odločitve v Bruslju ne upoštevajo dovolj njihovih posebnosti ali nacionalnih interesov.

Tako so skupaj nasprotovale obveznim kvotam za prerazporeditev migrantov, včasih izražajo pomisleke glede omejevanja premoga in avtomobilov z notranjim izgorevanjem, poudarjajo tudi suverenost članic ter kritizirajo centralizacijo odločanja v Bruslju in ideje o federalni EU. Poljska in Madžarska sta druga drugo z vetom branili pred sankcijami EU zaradi kršitev vladavine prava, medtem ko sta Češka in Slovaška pogosto opozarjali na dvojna merila EU.

Odnosi znotraj te skupine so se zelo ohladili po ruskem napadu na Ukrajino leta 2022, ko je prišlo znotraj te skupine do trenj oziroma do različnih reakcij posamičnih držav na vojno. Medtem ko so Češka, Poljska in do konca 2023 tudi Slovaška podpirale Ukrajino, je Madžarska (po spremembi vlade pa tudi Slovaška) prevzela do Moskve prijaznejše stališče.

Profimedia

Zaradi te krize je prišlo znotraj skupine do omejitev organizacij srečanj posameznih državnih predstavnikov in celo do pomislekov (predvsem na češki in poljski strani) o ukinitvi skupine ali vsaj o njenem slabljenju. Nekateri analitiki so lani govorili o skupini kot obliki V 2+2. Slovaški premier Robert Fico je 31. maja letos na srečanju združenja Svatopluk v Bratislavi obtožil Zahod, da je uničil V4. Na istem dogodku pa je bivši češki predsednik Miloš Zeman poudaril, da si želi, da bi se skupina razširila še na Slovenijo in Avstrijo.

Boštjan Udovič, profesor mednarodnih odnosov na FDV Univerze v Ljubljani: Trši oreh za Bruselj

»S spremembo na Češkem bo Srednja Evropa spet postala trši oreh za Bruselj, kar pomeni, da se bodo vlade držav, ki so veliko bolj populistične, vse bolj upirale izhodiščem Evropske komisije, veliko težje bo najti tudi razumevanje z Evropskim svetom. Vsekakor pa ne moremo sprememb v Srednji Evropi gledati samo z evropskimi očmi: bolj ko bo nepredvidljiva svetovna politika, bolj bo Srednja Evropa hitela s t. i. renacionalizacijo politike. A če se sklene mir v Ukrajini in se Trump umakne v jugovzhodno Azijo, bodo tudi evropske vlade v Srednji Evropi že zaradi sredstev v naslednji finančni perspektivi postale (prostovoljno) vse bolj … mehke.«

Primož Lavre

Marko Lovec, profesor mednarodnih odnosov na FDV Univerze v Ljubljani: Višegrajci izgubljajo svojo moč

»Mislim, da se blokadam pripisuje prevelik pomen. Blokade oz. veti teh držav so postali tema v času migracijske krize, ko so te države nasprotovale relokacijskim kvotam. Vendar pa so to politiko kmalu zavrnile tudi ostale članice, višegrajska četverica (V4) pa je bila neke vrste priročni krivec. V času pandemije se je nato zgodil odmeven poizkus blokade proračunskega dogovora in RRF (mehanizma za okrevanje in odpornost. op. p.) s strani takratne madžarske in poljske vlade zaradi mehanizma za zaščito pravne države.

Vendar pa sta Madžarska in Poljska pod pritiskom naposled popustili. Zadnji poizkusi blokad se nanašajo na pakete sankcij proti Rusiji s strani Madžarske in Slovaške pod Ficom, blokade oz. grožnje blokade vključevanja Ukrajine v EU s strani Madžarske, pred tem tudi blokade trgovine z Ukrajino s strani Poljske. V omenjenih primerih so dotične države večkrat dejansko bile bolj izpostavljene (naftovod, družba, kmetijski izvoz) ali pa so skušale blokade uporabiti za koncesije na drugih področjih (zadržana izplačila Madžarski).

Primož Lavre

Tudi v teh primerih je naposled prišlo do sprejetja dogovorov. V tem obdobju se je pokazalo, da so V4 precej pragmatične, da so med njimi precejšnje razlike, pojavili so se celo konflikti (Poljska-Češka glede bilateralnih zadev, Poljska-Madžarska glede Ukrajine ...), poleg tega je EU razvila mehanizme, s katerimi lahko pritiska na V4, kjer jih boli – pri denarju. Babiš je kot sredinski populist še posebej pragmatičen. Čeprav je zadržan do nekaterih oblik pomoči Ukrajini, ni pričakovati večjega obrata v politiki do Ukrajine, kot se je zgodilo npr. v primeru Slovaške.

Na Poljskem pa ima predsednik vlogo zgolj v okviru predsedniških pooblastil in prav tako ni proruski. Če povzamem, blokadam V4 ne bi pripisoval prevelikega pomena – bolj pomembno je iskanje soglasja med ostalimi članicami, ki je pogosto (pre)velik izziv.«