Na največji srbski pravoslavni praznik vidovdan oziroma dan svetega Vida so pred četrt stoletja demokratične stranke, ki so v Srbiji prevzele oblast po režimu Slobodana Miloševića, tedanjega poraženega predsednika Srbije predale haaškemu Mednarodnemu sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Četrt stoletja po tem dogodku je duh Miloševićeve Srbije še vedno močno prisoten.

Nikakor ne med vsemi, a še vedno boste med ljudmi slišali, da je bil Milošević njihov največji politik, njegove generale pa slavijo kot narodne junake. V Srbiji nikoli ni prišlo do nacionalnega zavedanja o vojnih zločinih njegovega režima pred dobrimi tremi desetletji. Še več, Miloševićev minister za informiranje je danes predsednik države, Miloševićev vnuk pa poslanec v srbskem parlamentu.

Ob vsaki obletnici se velja na kratko vrniti v zgodovino. Po krvavi vojni, ki se je začela z napadom na Slovenijo junija 1991, nadaljevala z agresijo jugoslovanske armade in srbskih vojaških ter paravojaških formacij na Hrvaškem in Bosni in Hercegovini in se končala s podpisom Daytonskega sporazuma decembra 1995, se Milošević ni ustavil.

Takratna okrnjena Zvezna republika Jugoslavija (Srbija s Kosovom in Črna gora) je namreč nadaljevala z nasiljem in etničnim čiščenjem Albancev na Kosovu in tako je (sicer brez odobritve Varnostnega sveta Združenih narodov) 24. marca 1999 Nato napadel Srbijo. Varnostni svet ZN ni potrdil tega napada samo zato, ker sta mu nasprotovali Rusija in Kitajska.

Leta 2000 so v Srbiji razpisali predsedniške volitve, na katerih je Slobodan Milošević ponaredil rezultate. Beograjski protesti 5. oktobra 2000 so takratnega predsednika ZR Jugoslavije prisilili, da je priznal poraz na volitvah.

Leta 2001 je Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY) v Haagu Miloševića obtožilo za genocid, zločine proti človečnosti ter kršitve zakonov in običajev vojskovanja med oboroženimi spopadi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu.

Nova vlada Zorana Đinđića ga je 28. junija 2001 tudi izročila haaškemu sodišču. Sojenje proti njemu se je začelo marca 2002, a pred iztekom sojenja je leta 2006 Milošević v zaporu umrl zaradi srčnega infarkta.

Družina Milošević je ostala nedotakljiva

Postopki proti družinskim članom pokojnega srbskega predsednika so se začeli v času vlade Zorana Đinđića. Pravzaprav je bil Đinđić edini visoki srbski funkcionar, ki se je zavedal odgovornosti Miloševićevega režima za vojno na tleh nekdanje Jugoslavije in tudi za mnoga dogajanja v sami Srbiji.

Poznavalci razmer še danes trdijo, da je bila pravi kreator Miloševićeve politike pravzaprav njegova žena Mirjana Marković, sicer univerzitetna profesorica sociologije. Stala naj bi tudi v ozadju umora priznanega srbskega novinarja in založnika Slavka Čuruvije, ki so ga na pravoslavno veliko noč leta 1999 ubili s 17 streli v hrbet.

Facebook

Zato je bila Markovićeva takrat tudi vključena v kazenski postopek zaradi umora novinarja Slavka Ćuruvije. Po padcu Miloševića so srbska sodišča obsodila štiri glavne organizatorje tega atentata, vse pripadnike nekdanje srbske državne varnosti, na skupaj sto let zapora. Razen enega, ki je pobegnil v tujino, so bili vsi zaprti.

Toda sledil je šok. Februarja 2024 jih je pritožbeno sodišče, po njihovi pritožbi proti izrečeni kazni, oprostilo krivde zaradi »pomanjkanja neposrednih in posrednih dokazov«.

Tudi Mirjana Marković ni dočakala epiloga, saj je pred številnimi obtožbami leta 2003 iz Srbije zbežala v Rusijo, kjer je dobila politični azil in profesuro na moskovski državni univerzi Lomonosov. Leta 2005 je Interpol za njo izdal mednarodno tiralico, potem ko se ni pojavila na sojenju v Srbiji zaradi zlorabe položaja, obtožena sodelovanja pri nezakoniti dodelitvi državnega stanovanja varuški svojega vnuka. Sodili so ji v odsotnosti, marca 2019 pa je pritožbeno sodišče v Beogradu razveljavilo to sodbo, v kateri je bila Markovićeva obsojena na enoletno zaporno kazen.

Mirjana Marković je bila prav tako pod preiskavo zaradi suma, da je pomagala svojemu sinu Marku Miloševiću in njegovi kriminalni skupini pri tihotapljenju cigaret. Mirjana Marković je umrla 14. aprila 2019 v Rusiji. Žaro so pripeljali v Srbijo in jo položili v isti grob kot Miloševića, na dvorišču njune hiše v Požarevcu.

Tako kot njegova mati je tudi Marko Milošević dobil azil v Rusiji. V 90. letih prejšnjega stoletja je bil povezan z organiziranim kriminalom, v začetku naslednjega desetletja pa so v Srbiji proti njemu sprožili preiskavo zaradi tihotapljenja cigaret. Sodili so mu tudi zaradi pretepa dveh članov opozicijskega gibanja Odpor leta 2000 v Požarevcu.

Postopek je trajal do leta 2013, ko je zastaral. Marko je Srbijo zapustil kmalu po padcu avtokratskega režima oktobra 2000 in se, tako kot mama, zatekel v Moskvo, kjer živi še danes. Njegova prva žena pa se je z novorojenim otrokom vrnila v Srbijo in se preselila v družinsko hišo Miloševićev v Požarevcu.

Še najmanj se ve o hčeri Slobodana Miloševića, Mariji, ki je dolga leta živela v Črni gori. Marija Milošević je bila kazensko preganjana zaradi streljanja na preiskovalnega sodnika in njegove spremljevalce v Miloševićevi vili Mir na Dedinju na dan aretacije njenega očeta leta 2001. Po zaslišanju je pobegnila v Črno goro.

Primer je leta 2021 zastaral. Beograjski tabloidi so marca letos poročali, da se je po 25 letih, na obletnico očetove smrti, vrnila s Cetinja v Srbijo, a za to ni dokazov, saj Marija Milošević, ki je bila očetova ljubljenka, namenoma že dolgo živi zelo zasebno življenje, daleč od oči javnosti.

Od Miloševićevih dedičev je danes medijsko najbolj izpostavljen njegov 27-letni vnuk Marko Milošević. Njegov oče je Miloševićev sin, ki nosi isto ime, Marko.

Po diplomi na pravni fakulteti se je mlajši Marko Milošević podal v politiko. Danes je najmlajši član Socialistične partije Srbije (SPS) v srbskem parlamentu. Slobodan Milošević je to stranko vodil do svoje smrti leta 2006 in stranka se od njega ni nikoli distancirala. Danes je predsednik te stranke Ivica Dačić, sicer notranji minister Srbije in zvesti koalicijski partner Vučićeve vladajoče Srbske napredne stranke.

Več kot očitno ni v interesu sedanje oblasti, da bi procesi proti družinskim članom Miloševićeve družine kdaj dobili epilog.

Ne bi bilo pošteno, če ne bi povedali, da je srbsko sodstvo (prek specializiranih oddelkov za vojne zločine v Beogradu) od ustanovitve sodišča obsodilo več deset oseb za zločine, storjene med vojnami v nekdanji Jugoslaviji. Med njimi so večinoma nekdanji pripadniki srbskih paravojaških enot, policije in vojske, pa tudi nekateri pripadniki drugih narodnosti. Najodmevnejši so bili procesi za zločine na Ovčari pri Vukovarju, na Trnovem, v Zvorniku in za primere na Kosovu.

Na Ovčari so umorili več kot 200 hrvaških vojnih ujetnikov in civilistov, za kar so bili obsojeni številni pripadniki teritorialne obrambe in paravojaških enot. Za sodelovanje pri uboju šestih bošnjaških civilistov iz Srebrenice na Trnovem so bili obsojeni člani paravojaške enote Škorpijoni.

Za ugrabitve, mučenja in umore več deset bošnjaških civilistov v vasi Skočić pri Zvorniku so bili obsojeni člani skupine Simini četnici. Za umor 50 albanskih civilistov (večinoma članov družine Beriša) v Suvi Reki na Kosovu so bili obsojeni nekdanji policisti, sodišče pa je obsodilo tudi nekatere pripadnike Osvobodilne vojske Kosova (OVK) za umore in ugrabitve nealbanskih civilistov.

Drugačno zgodbo pa imajo glavni akterji množičnih pobojev med jugoslovansko vojno. Oblast jih je dolgo ščitila in reagirala šele, ko jih je k temu prisilila mednarodna skupnost.

Vojni zločinci so danes nacionalni heroji

Med najodmevnejšimi sojenji v Haagu je bilo tisto proti Vojislavu Šešlju, danes 71-letnemu srbskemu politiku in vojnemu zločincu. Je ustanovitelj in predsednik skrajno desne Srbske radikalne stranke (SRS), od leta 1998 do 2000 pa je bil podpredsednik srbske vlade. Med vojno na Hrvaškem in v BiH je tam aktivno deloval s svojimi paravojaškimi četniškimi enotami.

Mednarodno kazensko sodišče v Haagu (ICTY) ga je februarja 2003 obtožilo vojnih zločinov. V obtožnici je pisalo, da je sodeloval pri »trajni prisilni odstranitvi večine hrvaškega, muslimanskega in drugega nesrbskega prebivalstva s približno tretjine ozemlja Republike Hrvaške in velikih delov Bosne in Hercegovine ter iz delov Vojvodine v Republiki Srbiji z izvrševanjem kaznivih dejanj, ki kršijo 3. in 5. člen Statuta sodišča, da bi ta območja postala del nove države s srbsko prevlado«.

Že takrat je precejšen delež Srbov v njem videl heroja, ki se je boril za pravice Srbov, in pred njegovim odhodom v haaški zapor so ga privrženci odpremili z velikim zborovanjem v Beogradu.

Leta 2005 je Šešelj prišel na naslovnice, ko so ga prosili, naj prebere pismo, ki ga je pred tem poslal Mednarodnemu kazenskemu sodišču za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY), v katerem je izrazil svoje nezadovoljstvo s sodiščem. Pismo je Šešelj prebral pred kamerami in je vsebovalo žalitve in kletvice, namenjene visokim uradnikom in sodnikom ICTY. Beograjska nacionalna televizija je to prenašala v živo in v Srbiji je nad zgražanjem redkih prevladovalo navdušenje.

Profimedia

Med sojenjem je preživel 11 let in 9 mesecev v priporu v priporni enoti Združenih narodov v Scheveningenu, potem pa so mu novembra 2014 dovolili začasno vrnitev v Srbijo na zdravljenje raka. 31. marca 2016 ga je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) na prvi stopnji oprostilo po vseh točkah obtožnice.

Proti oprostilni sodbi so se pritožili tožilci z Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (MICT), agencije Varnostnega sveta Združenih narodov, ki deluje kot nadzorni program in naslednik ICTY. 11. aprila 2018 je pritožbeni senat delno razveljavil prvostopenjsko sodbo in Šešlja spoznal za krivega zločinov proti človečnosti zaradi njegove vloge pri spodbujanju deportacije Hrvatov iz Hrtkovcev.

Po preostalih točkah obtožnice, vključno z vsemi vojnimi zločini in zločini proti človečnosti, ki naj bi jih storil na Hrvaškem in v Bosni, je bil oproščen krivde. Šešelj je bil obsojen na 10 let zapora, vendar se zaradi časa, ki ga je že preživel v priporu ICTY, ni bil dolžan vrniti v zapor.

Danes Vojislav Šešelj ostaja aktiven kot predsednik zunajparlamentarne Srbske radikalne stranke (SRS) in redno nastopa v provladnih medijih, kjer izraža svoja nacionalistična stališča. Še vedno je politično dejaven in javno ne izključuje možnosti vnovične kandidature na predsedniških volitvah v Srbiji.

Radovan Karađić, po poklicu psihiater, sicer pa nekdanji predsednik bosanskih Srbov, je bil na haaškem sodišču leta 1996 obtožen za zločin proti človeštvu, zločin proti življenju in zdravju, genocid, skrunjenje grobov, ropanje, umor in kršitev vojnega prava. Obtožnica ga je bremenila tako osebne kot tudi objektivne kazenske odgovornosti, in sicer za dva primera genocida, za pet primerov zločinov proti človeštvu, za tri primere kršitve zakonov o oboroženem spopadu in za en primer skrunjenja grobov.

Aretaciji se je izognil s tem, da je iz Republike Srbske zbežal v Srbijo. Tam se je celih 13 let skrival s popolnoma spremenjenim videzom in kot zdravilec pod imenom Dragan Dabić. Identiteto je ukradel resničnemu Draganu Dabiću iz Rume v Vojvodini, ki ni imel nikakršne zveze z njim.

Dejstvo, da je imel veljavno osebno izkaznico in celo hrvaški potni list, saj je kot zdravilec s temi dokumenti delal tudi na Dunaju (!), kaže, da je moral imeti podporo tudi v državnih organih. Ker se mu je toliko let uspelo izogibati aretaciji, mu je med lokalnim prebivalstvom prineslo junaško slavo.

Po uradnih podatkih so ga končno aretirali pripadniki srbske varnostne službe 21. julija 2008 v Beogradu. Leta 2016 ga je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo obsodilo na 40 let zapora za genocid v Srebrenici in vojne zločine med vojno v Bosni in Hercegovini, tri leta kasneje pa je haaško sodišče ugodilo tožilstvu in Karadžiću kazen zvišalo na dosmrtno. Prestaja jo v zaporu v Haagu.

Če se sprehajate po najbolj turistični beograjski ulici Kneza Mihaila, boste tam videli množico stojnic s srbskimi domoljubnimi spominki. Ob zastavah, šajkačah (srbskih nacionalnih kapah), grbih in zastavah boste našli tudi precej priponk s podobami srbskih in svetovnih politikov, patriarhov, četniškega vodje Draža Mihailovića, pa tudi Ratka Mladića, nekdanjega generala in poveljnika vojske bosanskih Srbov.

Med vojno v BiH je bil Mladić ključni vojaški sodelavec Radovana Karadžića. Mednarodno sodišče ga je spoznalo za odgovornega za genocid nad več kot osem tisoč Bošnjaki v Srebrenici, za teroriziranje prebivalstva med obleganjem Sarajeva in ugrabitev pripadnikov mirovnih sil Združenih narodov kot talcev.

Profimedia

Tudi Mladić se je dolgo skrival. Najprej v domačem okolju Republike Srbske, potem pa v Srbiji. Mladić je sprva svobodno živel v Beogradu. Po aretaciji Slobodana Miloševića leta 2001 se je Mladić skril, vendar so ga še vedno varovale srbske varnostne službe in vojska. Srbija, ki Mladića ni privedla pred sodišče, je zaradi tega resno poslabšala svoj odnos z Evropsko unijo. Januarja 2006 je beograjsko sodišče obtožilo 10 ljudi, ker so Mladiću pomagali pri skrivanju med letoma 2002 in 2006. Preiskava je pokazala, da je Mladić tedaj prebival v Novem Beogradu, predmestju prestolnice.

Mladića so aretirali šele 26. maja 2011 v Lazarevu v severni Srbiji, v hiši njegovega bratranca Branislava Mladića. Njegovo aretacijo sta izvedla dva ducata srbskih specialnih policistov v črnih uniformah in maskah, brez oznak. Policijo so spremljali agenti Varnostno-informacijske agencije in tožilstva za vojne zločine.

Takrat je vlado vodil Mirko Cvetković, član Demokratske stranke, predsednik države in Demokratske stranke pa je bil Boris Tadić. Aretacija je uspela samo zaradi demokratične oblasti, ki je spoštovala mednarodno pravo.

V spremenjenih političnih okoliščinah, ko so na oblasti nekdanji člani Šešljeve radikalne stranke in nasledniki Miloševićevih socialistov, se je odnos do teh ljudi močno spremenil.

Tako oblast kot večina prebivalstva ima Mladića in Karadžića za narodna heroja. Mladinska iniciativa za človekove pravice (YIHR) je leta 2022 v srbski prestolnici zabeležila več kot 150 lokacij, kjer so z grafiti »Ratko Mladić, junak« slavili ime moža, obsojenega za genocid in vojne zločine.

Danes 84-letni Ratko Mladić, ki v Haagu prestaja dosmrtno zaporno kazen, je aprila doživel blago možgansko kap in bil v precej slabem zdravstvenem stanju. Srbski minister za pravosodje Nenad Vujić ga je kmalu po kapi obiskal v Haagu in od odgovornih zahteval, naj nekdanjega vojaškega poveljnika vojske Republike Srbske izpustijo, da se bo lahko zdravil na prostosti. Haaški tribunal v to ni privolil in Mladić kazen še vedno prestaja v bolnišnici v zaporu v Haagu.

Oktobra 2025 je v Beogradu pri 79 letih umrl še en za vojne zločine obsojeni general Nebojša Pavković. Bil je načelnik generalštaba jugoslovanske vojske, ki je bil na ICTY obsojen na 22-letno zaporno kazen zaradi vojnih zločinov na Kosovu.

Preživljal jo je v zaporu na Finskem, v Srbijo pa se je zaradi bolezni predčasno vrnil septembra. Sodišče je odločilo, da je kriv v vseh točkah obtožnice zaradi deportacij, prisilnega razseljevanja, umorov in pregona albanskih civilistov s Kosova.

Takrat je bil poveljnik tretje armade jugoslovanske vojske, nameščene na Kosovu. Pokopan je bil v beograjski Aleji zaslužnih državljanov z državnimi in vojaškimi častmi. Pogreba so se udeležili vojaško vodstvo, ministri v srbski vladi, odposlanec srbskega predsednika, nekateri haaški obsojenci in veterani razpuščenih vojnih enot.

Vsi omenjeni in tudi nekateri drugi generali jugoslovanske in tudi srbske vojske, ki so bili obtoženi ali obsojeni za vojne zločine, imajo danes zagotovljeno zaščito srbskih oblasti.

Veliko Srbijo je zamenjal Srbski svet

Glede na to, da so bili v obdobju vladanja Demokratske stranke v Srbiji ovadeni, aretirani in obtoženi številni kreatorji in izvrševalci vojne v 90. letih nekdanje Jugoslavije, človek ne more verjeti, da so danes ti ljudje obravnavani kot narodni heroji, nekateri pa celo oproščeni.

Kot da ne bi v teh vojnah umrlo več kot 140 tisoč ljudi, več deset tisoč ranjenih, več tisoč oseb pogrešanih in končno, da je bilo več kot 4 milijone ljudi prisiljenih zapustiti svoje domove!

To lahko tolmačimo samo s politično ideologijo ekipe, ki zadnjih 14, 15 let vodi državo. Na čelu so ljudje, ki so bili v tistih letih člani skrajno radikalne stranke Vojislava Šešlja in Miloševićeve Socialistične stranke Srbije (SPS). Slednja je še danes glavni koalicijski partner Srbske napredne stranke, katere idejni vodja je predsednik Srbije Aleksandar Vučić. Stranke, ki je nastala iz enega krila Šešljeve Srbske radikalne stranke.

Glavni politični program omenjenih strank je bila v 90. letih »velika Srbija«, program, ki ga je oblikovala Srbska akademija znanosti in umetnosti (SANU). Skratka, tedanji vodilni srbski intelektualci, na čelu s pisateljem Dobrico Čosićem (1921–2014), ki je bil med letoma 1992 in 1993 celo predsednik Zvezne republike Jugoslavije.

Krvava balkanska vojna, sojenja na haaškem sodišču in splošna mednarodna obsodba teh dejanj so program Velike Srbije kriminalizirale, ne pa tudi ugasnile. Po porazu demokratičnih sil, ki se je zapečatil z umorom premiera Zorana Đinđića, so privrženci tega programa spet dvignili glavo. O »veliki Srbiji« se ne govori več, je pa v političnem besednjaku vse pogostejši izraz »srbski svet«.

Vse od prve omembe »srbskega sveta« ljudje z Zahodnega Balkana opozarjajo, da nas ta skovanka neustavljivo spominja na težnje nekdanje uradne srbske politike, ki je imela ključno vlogo pri krvavem razpadu nekdanje Jugoslavije v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Izraz »srbski svet« je v širšo politično in medijsko uporabo leta 2020 uvedel Aleksandar Vulin, tedanji srbski obrambni minister.

Profimedia

Vulin ga je predstavil kot »državotvorno in nacionalno idejo združitve in institucionalne zaščite Srbov v regiji, ne glede na državne meje«. Kritiki tega koncepta opozarjajo, da je program srbskega sveta nastal po vzoru na koncepte ruskega ideologa Dugina. Aleksander Dugin je vplivni ruski filozof, sociolog in politični teoretik, ki velja za glavnega ideologa t. i. novoevrazijstva in avtorja geopolitične strategije za globalno prevlado Rusije. Pogosto ga opisujejo kot »Putinove možgane« ali kot »Putinovega Rasputina«.

Torej, »srbski svet« bi moral omogočiti vzpostavitev novega srbskega voditelja (očitno Vučića) in novo nacionalno homogenizacijo vseh Srbov na Zahodnem Balkanu. Uresničevanje tega koncepta, ki temelji na programu iz Miloševićevih časov, bi vsekakor lahko resno zamajalo stabilnost Zahodnega Balkana, posledično pa tudi Evrope.

Še zlasti če bi za tem programom, ki ga podpirajo v Srbiji predsednik Vučić, v BiH Milorad Dodik, v Črni gori pa prosrbsko usmerjeni predsednik parlamenta Andrija Mandić, stala Rusija, ki ima z vsemi tremi funkcionarji pristne in tesne odnose.

Lahko pa se tudi vprašamo, ali ni privrženec te ideje tudi predsednik našega parlamenta, ki je zelo pohitel z vzpostavitvijo odnosov s srbskim vodstvom, napoveduje pa tudi obisk Moskve.  

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.