Obraz kanadskega premierja Marka Carneyja je bil pretekli torek projekcijsko platno zadrževanih muk. Nasmeh je plahnel v stisnjene ustnice in srep pogled, s katerim je v Beli hiši meril ameriškega predsednika, ki je znova razpredal o »umetni meji« med državama in kako srečni bi bili Kanadčani, če bi se priključili Združenim državam. Z vsako besedo Američana se je vse bolj nemirno presedal, kot da ga zvijajo krči nejevolje, dlani stiskal v kepo prepletenih prstov, kakor da jim želi preprečiti nenadzorovan polet v nepravo smer. 

»Opazovala sem vaš obraz med srečanjem v Ovalni pisarni in se spraševala, kaj se vam plete v glavi,« je po vrhu med Kanado in ZDA zanimalo kanadsko novinarko. »Vesel sem, da niste vedeli, kakšne misli so me obhajale,« je diplomatsko, a vseeno zelo zgovorno dejal Carney. Novinarka mu je nemudoma odvrnila: »Oh, videla sem, videla...«

Predsednik kanadske vlade je v Washingtonu hodil po tankem ledu. Aprila so mu volivci zaupali mandat z jasnim pričakovanjem: zoperstaviti se Trumpu in njegovim ponavljajočim se grožnjam, da bo Kanada postala 51. zvezna država ZDA. V Beli hiši je moral hkrati žonglirati s pričakovanji sodržavljanov in paziti, da ga preveč odločna drža ne potegne v diplomatski vihar. Recimo izbruh, kot se je februarja zgodil osuplemu Volodimirju Zelenskemu, ko sta Trump in podpredsednik J. D. Vance pred kamerami družno brala levite Ukrajincu.

Zastrupljeni odnosi

Odnosi med sosedama, donedavnima tesnima zaveznicama in glavnima trgovinskima partnericama, so po Trumpovi vrnitvi v Belo hišo dosegli zgodovinsko dno. Deloma zaradi uvedbe novih carin na kanadsko blago, še bolj zaradi nenehnega vztrajanja, da želi Kanado priključiti Združenim državam. Slabo uro pred srečanjem je iz Bele hiše priletela ne ravno spodbudna dobrodošlica: »Ne potrebujemo NIČESAR, kar imajo, razen njihovega prijateljstva, ki ga bomo, upajmo, vedno ohranjali. Oni pa od nas potrebujejo VSE!« je predsednik ZDA objavil na svojem družbenem omrežju Truth Social.

A je Carney, znan po skrbnosti in premišljenosti, znal ubrati srednjo pot. Z dobro odmerjenim laskanjem je omečil gostitelja, z nekaj vidnega samopremagovanja preslišal večji del provokacij. Med polurnim srečanjem pred kamerami se je po uvodnem govoru oglasil le še trikrat in skrbno izbral trenutek, ko se je odločno, a ne zelo agresivno odzval na njegove besede. 

»Kot veste iz nepremičninskega sveta, nekatere stvari niso naprodaj. In Kanada ni naprodaj. Nikoli ne bo naprodaj. Priložnost je v partnerstvu in v tem, kar lahko skupaj zgradimo,« je odgovoril z besedami, ki jih Američan razume.

Profimedia

»Nikoli ne reci nikoli,« je Trump vztrajal, a dovolj bežno, da ni resno skalil razpoloženja. Novi kanadski premier mu je bil očitno všeč, potem ko njegovega predhodnika Justina Trudeauja sploh ni prenašal, saj mu nikoli ni odpustil javnega nasprotovanja carinam iz 2018. Po koncu delovnega kosila je bil nad Carneyem popolnoma očaran, označil ga je za »odličnega fanta«, novinarjem pa zagotovil: »Imeli smo zelo odličen sestanek. Brez napetosti.«

Gostu je celo čestital za volilno zmago in njegovo kampanjo označil za »enega največjih povratkov v zgodovini politike«, njega pa pohvalil kot zelo nadarjenega politika. »Zmagal je na zelo pomembnih volitvah. In mislim, da sem bil verjetno največja stvar, ki se mu je zgodila, vendar si ne morem pripisati vseh zaslug,« se je pošalil Trump. 

Pri njem sicer nikoli ni čisto jasno, kdaj je iskreno trapast in kdaj zlobno sarkastičen. Zmaga Carneya in njegove Liberalne stranke je bila resnično osupljiv preobrat, v merjenjih javnega mnenja nekaj tednov pred volitvami so za opozicijo zaostajali že za 20 odstotnih točk. Na koncu pa v tesni končnici vseeno premagali konservativce pod vodstvom desnega populista Pierra Poilievra. In to izključno zaradi Trumpovih groženj severnim sosedom.

Referendum o suverenosti

Mark Carney, izjemno izkušen finančnik in nekdanji guverner centralnih bank Kanade in Anglije, se je v politiko podal kot utelešenje kompetentnosti in stabilnosti. V času, ko so številni volivci želeli trdno roko proti trumpovski agresiji, se je zdel naravna izbira. Njegov tekmec Poilievre je stavil na visokooktansko kampanjo, prežeto s populizmom, napadi na »elite« in medije ter s Trumpu podobnim slogom, ki v kanadskem političnem prostoru deluje kot tujek.

Njegovo retoriko je eden od nekdanjih članov Konservativne stranke povzel takole: »Uporablja iste recepte kot Trump – izkoriščanje jeze na sistem, predstavlja se kot žrtev elit in medijev, posega po žaljivkah in polresnicah, kampanjo preko družbenih omrežij vodi z napadi brez filtrov.« Poilievre je v tradicionalno konservativni volilni enoti v Ottawi celo izgubil svoj sedež v parlamentu, boleč udarec za sicer karizmatičnega voditelja stranke.

Na južni strani meje so mnogi Američani postali neobčutljivi za hrup svojega predsednika, tudi grožnje slišijo le še kot klovnovsko provociranje. Na severni ga jemljejo resno in razumejo jezik moči in prevlade, putinistično logiko, ki je bila pred vojno namenjena Ukrajini: vaša zemlja bi morala biti naša in kmalu bo. Zasenčil je skažen odnos do Trudeauja in nezadovoljstvo z liberalno vlado ter njenim vodenjem gospodarstva. Volitve so se preobrazile v referendum o kanadski suverenosti.

To je odražal tudi Carneyjev povolilni nagovor, ni bil zmagoslaven, prej zlovešč, poln slutenj o težavnih časih. »Kot že mesece opozarjam, Amerika hoče našo zemljo, naše vire, našo vodo, našo državo. To niso prazne grožnje. Predsednik Trump nas poskuša zlomiti, da bi nas Amerika lahko imela v lasti ... To se ne bo nikoli, nikoli zgodilo,« je dejal brez olepševanja. 

Kanadčani so hkrati Američanom poslali jasno sporočilo – Trump obljublja, da bo Združene države naredil spet velike, okrepil spoštovanje do njih, toda njegova politika je v očeh sosedov popolnoma uničila ugled ZDA kot partnerice.

Avstralski odmev

Kanadčani niso bili edini, ki so odgovorili na Trumpovo novo zunanjepolitično realnost. Teden dni pozneje je prepričljivo zmago slavil tudi avstralski premier Anthony Albanese s svojo levosredinsko laburistično stranko. Tudi ti so še na začetku leta zaostajali v anketah, nato pa se je ob Trumpovi vrnitvi in kaotičnem začetku njegovega drugega mandata tehtnica obrnila. Albanese je postal prvi ponovno izvoljeni premier v več kot dveh desetletjih in si zagotovil udobno večino v parlamentu.

Profimedia

In tako kot v Kanadi je svoj poslanski sedež zgubil tudi vodja avstralskih liberalcev (kljub imenu so konservativna stranka) Peter Dutton. Sprva je skušal posnemati Trumpa, hvalil ga je kot »prebrisanega« in »daljnosežnega misleca«, še posebej med ameriškimi pozivi k rušenju Gaze in izselitvi Palestincev. V javnosti je puščal vtis, da bi Avstralija pod njegovim vodstvom lažje dosegla dogovor z ZDA. Njegova tesna zaveznica je še aprila oznanjala Naredimo Avstralijo spet veliko.

Čeprav so ankete že marca nakazovale upadanje podpore, je Dutton v zaključku kampanje še okrepil kulturni boj. Dvomil je o priznavanju staroselske dediščine, predlagal večja pooblastila politikom za izgone kriminalcev z dvojnim državljanstvom, obljubljal konec »prebudniške« ideologije v šolah in obtoževal medije sovražnosti do konservativcev. Pristop se je izjalovil, na spletu so ga okronali za Temu Trumpa – ime nizkocenovnega kitajskega spletnega trgovca je postalo oznaka, da je le cenena kopija ameriškega voditelja.

V primerjavi s slednjim je Duttonu treba priznati vsaj dostojanstvo pri porazu. Novi poslanki Ali France, ki mu je po dveh desetletjih odvzela sedež, je iskreno čestital in javno spomnil, da je lani izgubila sina zaradi levkemije. »Henry nocoj ne bi mogel biti bolj ponosen nanjo, dobro bo opravila svoje delo poslanke,« je dejal. Podobno je Albanese med zmagovalnim nagovorom v Sydneyju utišal žvižganje v množici, ko je spravljivo govoril o Duttonu. »Ne, ne, v Avstraliji z ljudmi ravnamo spoštljivo,« je okrcal navdušene podpornike laburistov. 

Čeprav Trumpa ni nikoli neposredno omenjal, je bila njegova senca ves čas prisotna. Zunanja ministrica Penny Wong je v Sydneyju zmagovalca napovedala z besedami, da »nekateri morda želijo posnemati najslabše iz drugih držav«, je Albanese poudaril, da je »avstralsko ljudstvo glasovalo za avstralske vrednote«.

Ob tem je treba biti jasen, da so drugače od Kanade, kjer je bila zunanja politika v središču kampanje, avstralske volitve bolj oblikovala domača vprašanja: draginja, dostopnost do stanovanj in stanje javnega zdravstva. Vloga Trumpa je bila posredna, a vseeno vplivna – kot opozorilo, kaj se zgodi, ko se populizem spremeni v državno doktrino.

Zelo nevarna naveza

Ob koncu preteklega leta sta dva vzporedna trenda oblikovala politično krajino v številnih razvitih državah. Na eni strani so se vlade spopadale s posledicami pandemije, inflacijo in zategovanjem socialnih politik. Na drugi strani so skrajno desni pozivi k zapiranju meja in radikalnemu nadzoru nad migracijami postajali vse bolj privlačni – po navadi na račun progresivnih strank, ki takšne omejitve dojemajo kot nepotrebne ali celo krute.

Danski socialni demokrati, ena redkih levosredinskih strank, ki je v času nagibanja v desno redno zmagovala na volitvah, so pred skoraj desetletjem začeli pozivati k nižji ravni priseljevanja in podprli agresivnejša prizadevanja za integracijo priseljencev in hitre izgone tistih, ki v državo vstopajo nezakonito. 

Profimedia

Toda nepričakovani zmagi levosredinskih sil v Kanadi in Avstraliji sta zamajali to domnevno neizogibno logiko in uvedli novo predpostavko, to je Trumpov faktor. Njegove politike – od carin do razkrajanja zavezništev – so se po le treh mesecih začele odražati po svetu. Trumpovski nacionalizem je desničarske politike postavil pred težavno izbiro: bodisi se z njim poistovetijo in tvegajo obtožbe izdaje lastnih nacionalnih interesov, bodisi se mu uprejo in zamajejo podporo lastne baze.

Trumpov vpliv se čuti tudi v Evropi. V Nemčiji, kjer skrajno desničarska stranka AfD že dolgo koketira z ameriškim gibanjem MAGA, javnomnenjske raziskave kažejo, da jim povezava z ameriškim predsednikom ni pretirano koristila. Prej obratno, ko se je glavni »inkvizitor« Bele hiše Elon Musk, ki množico rad pozdravlja z iztegnjeno roko, prek videopovezave udeležil predvolilnega dogodka AfD in dejal, da »se preveč osredotočamo na preteklo krivdo in da moramo iti prek tega«, je le opozoril na sporno ideologijo aefdejevcev.

V Aziji je bila retorika manj neposredna, toda vpliv ni bil nič manj resničen. V Singapurju, kjer avtoritarna Ljudska akcijska stranka vlada že od 1959, je premier Lawrence Wong pred nedavnimi volitvami opozoril, da bo azijski tiger, ki je močno odvisen od svetovne trgovine, zaradi ameriških carin imel upočasnjeno rast. Poudaril je potrebo po stabilnosti v času globalnih pretresov in z napovedjo strategije »bega na varno« utrdil zaupanje volivcev. 

Po mnenju političnega analitika Cheriana Georgea je stranka premočno zmagala prav zaradi »občutka zaskrbljenosti zaradi ameriških trgovinskih vojn« – volivci so se instinktivno zatekli k preverjeni oblasti.

S trumpovskim posegom smo se soočili tudi v Sloveniji, ko je ameriško veleposlaništvo menilo, da je treba mlado demokracijo tik pred referendumom opomniti na pomen neposrednega izražanja volje volivcev. Objavo na družbenem omrežju x so na levi politični sferi razumeli kot vmešavanje v notranjo politiko Slovenije, na desni kot »zaušnico Golobovi vladi«.

Toda tesna navezava na ameriško desnico, ki jo že leta goji Slovenska demokratska stranka, se v državi z močnim protiameriškim sentimentom ne zdi ravno dobitna kombinacija. Ob razmahu protitrumpovskega razpoloženja in napadih Bele hiše na evropske zaveznike pa postaja politično smrtonosna.