Léo Delibes; Lakmé; SNG Drama, opera in balet Maribor, 6. februarja 2026

Izbor opere Lakmé francoskega romantičnega skladatelja Léa Delibesa je dobra izbira za mariborsko opero. Z več vidikov operne umetnosti so se je lotili estetsko in s posluhom za gledalca in intelektualce širše. Žal to postaja rariteta v slovenskem prostoru.

Operna poslastica ponuja obilo lepe, nežne in tankočutne glasbe. Z velikim zanosom in posluhom za orkestracijo skladateljeve ideje in kot podporo solistom in zboru na odru je gotovo blestela dirigentka večera Mojca Lavrenčič. Zdi se, da je iz predstave v predstavo boljša.

Nase je opozorila že kot študentka dirigiranja in z delom v ljubljanski operi. Orkester je mehko in uravnoteženo vodila, vedno pozorna na dogajanje na odru. Člani orkestra, pevci in baletniki radi sodelujejo z njo, saj jim posveča potrebno pozornost in jih s posluhom podpira. Sodelovanje Lavrenčičeve že nekako postaja garant, da bo predstava z glasbeni strani dobro uspela.

Scenograf Nicolas Boni nam ponuja sceno, ki postavi dogajanje v čas in prostor, kot so si to zamislili skladatelj Léo Delibes in libretista Edmont Gondinet in Philippe Gille. Skupaj z glasbo učinkuje mogočno in v sozvočju z glasbo, režijo, kostumografijo pričara prijetno popotovanje v Indijo 19. stoletja.

Scenski elementi skupaj z animacijo čarobnega gozda in bazarja so lepi in estetski. Prav tako je kostumografka Stefania Scaraggi z občutkom za odrski gib ter samo zgodbo oblikovala kostume v estetske barve, ki pod žarometi zasijejo v posebno lepem odtenku in predstavo naredijo še bolj čarobno.

Režiser Pier Francesco Maestrini se režije loteva na logičen, minimalističen in hkrati pompozen način. Redka kombinacija, ki učinkuje.

Glasbena zasedba je bila najboljša možna iz naših opernih vrst. Koloraturna sopranistka Nina Dominko je prepričljivo upodobila naslovno vlogo Lakmé.

V dveh najbolj znanih arijah (Cvetlični duet in Arija zvončkov) je izkazala svoje koloraturne atribute. Lepo se je potrudila in zahtevni ariji s svojim glasom izvedla virtuozno, kar kliče po njenem angažmaju tudi na tujih odrih.

Prav tako je bil prepričljiv Martin Sušnik kot Gérald, oficir britanske vojske, sicer zaročen z Miss Ellen (vedno zanesljiva Andreja Zakonjšek Krt), ki se na prvi pogled zaljubi v lepo svečenico Lakmé.

Sušnik kot tenor je svoje arije lepo izvedel, njegov legato je vedno dovolj močan, da preglasi orkester in prevzame publiko. Agogične nianse oba solista dodobra obvladata, kar se izkaže v skupnih duetih. Sušnik in Dominkova sta utečen par in na odru se to opazi.

Vidi se, da vodstvo mariborske opere opravlja svoj poklic z zavedanjem o pomenu gledališča danes in poslanstvom približati estetiko visoke operno-baletne in gledališke umetnosti najširši publiki.

Nekako postaja oaza v ponorelem, hektičnem, hermetičnem in nerazumljenem slovenskem gledališkem prostoru. Premalo je resničnih zavez k pravi umetnosti, ki jo še vedno izoblikujejo preverjeni klasični pristopi, katerih atributi odličnosti so vse več umetnikom težje dosegljivi.

Zahtevni so, saj slehernega umetnika (režiserja, pevca, igralca, koreografa, plesalca, kostumografa, scenografa ipd.) razgalijo v vsej njegovi/njeni veličini in mojstrstvu obrti. Tako se v primežu klasičnih pristopov kot lakmusov papir stehtajo vednost, teža in moč umetnika.

Mariborsko osrednje narodno gledališče se tega zaveda in zato sodeluje le s tovrstno preverjenimi artisti. Rezultati so vidni v širši regiji. Zavidljivost po visokih kriterijih in uspešnosti pa kar raste. Naj, vé se, zakaj. Težko je ta nivo doseči drugim našim gledališčem. Ogled predstave priporočamo. Z veseljem ponovno obiščemo Slovensko narodno gledališče drama, opera in balet Maribor.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.