Ste vi še liberalec?
Mislim, da sem, vsaj v večini stvari. Oznak nimam rad, če pa se opazujem od daleč in razmišljam o svojih stališčih, je pa dejstvo, da razmišljam liberalno, moja stališča so večinoma liberalna.
Vprašam, ker je dr. Pezdir zanesljivemu viru dejal, da liberalizem v Sloveniji ne deluje. Pravi, da je to sekta.
Hm, seveda, sedaj se srečujemo ponoči, na odročnih krajih, kjer nas nihče ne more izslediti, tam prižigamo sveče in molimo h gozdnemu bogu. Ni bistvene razlike kot tedaj, ko smo bili na vladi in smo na tak način klicali trojko. Duhove se pač kliče tako.
Le da je zdaj to bolj diskretno.
Dejstvo je, da je bila liberalna ideja tisto leto, ko smo bili v vladi, grozno težko izvedljiva. Zaradi finančne krize. Sploh na mojem področju, finance, gospodarstvo. Sploh nismo imeli časa, da bi se še kaj pripravljali ali razmišljali, kako in kaj bomo stvari spremenili. Nekatere stvari nam je uspelo narediti, SDH, DUTB je bila resna reforma, tudi proračunsko varčevanje je bila resno. Z dolgoročnimi in srednjeročnimi reformami pa se sploh nismo imeli časa ukvarjati. To je bila nesreča naše vlade. Kasneje sem si mislil, eh, zakaj ne grem v vlado dr. Mira Cerarja, tam vsi delajo vse tako počasi, tudi jaz bi lahko v miru več napravil. Pri Janši je kar naprej nekakšna frka. Enkrat je kriza, drugič je korona, tretjič spet kaj drugega.
Prej ste omenili, da so nekateri volivci bolj podpirali vas in vam verjeli, drugi so podpirali koga drugega iz vaše stranke, in tako ste nabrali glasove. Se vam ne zdi eden od temeljnih problemov politike ravno to, da ljudje ustvarjajo in izbirajo osebnosti, na vsebino pa mislijo šele kasneje, če sploh?
Tako mora biti. Politika ima veliko dimenzij, ampak ena od glavnih je voditeljstvo. Večina ljudi mora zaupati osebi, ki vodi vlado ali neko stranko. Lider mora biti na piedestalu. Saj je tudi Robert Golob karizmatičen, po svoje zagotovo je, ampak ta karizma name ne deluje, ker poslušam, kaj govori. Vseeno se mi vsi režijo, ko rečem, da je Golob karizmatičen, ampak če je res, kajne?
Če bi vedeli, koga sem jaz na zadnjih parlamentarnih volitvah volila …
Saj vem, napisali ste, da ste Goloba?
Ne, Goloba sem podprla, ker je menjava oblasti v demokraciji nujna, volila pa sem Levico.
To je še hujše!
Ja, dr. Gregor Tomc me je vprašal, če se mi je »snelo«?
Če on to reče, bo nekaj na tem. In ravno zaradi takih, kot ste vi, je Levica sploh prišla v parlament. To je vaša zgodovinska odgovornost. Ampak če se vrnem malo nazaj, liderstvo je vsekakor zelo pomembno, tudi operativnost je izjemno pomembna – poglejte, saj imamo kup ministrov, ki niso operativni. Četudi svoje področje zelo dobro poznajo, še ne pomeni, da so operativni. Poglejte aktualnega ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana. On je nedvomno vrhunski strokovnjak in poznavalec resorja, ki mu načeluje. On resnično pozna zdravstvo. Hkrati pa je ta minister, po mojem skromnem mnenju, in kot sem tudi zapisal v kolumni za Siol, tak bully, da se boji lastne sence, zato se skriva v varstvu policije. Če citiram delček Siolove kolumne, v kateri sem spregovoril o tem: »Po mojem skromnem mnenju se minister Bešič Loredan boji lastne sence. V zadnjih mesecih se je večkrat izkazal za verbalnega nasilneža, pardon, za osebo, ki v navalu čustev serijsko grozi ljudem z objavami svinjarij in osebnih podatkov v medijih. Seveda se takšen človek boji, da bo kje srečal koga, ki bo še bolj čustven od njega in mu bo ljubezen izkazal na še bolj neprijeten način.«
Točno to, on je bully, ki potrebuje policijsko varstvo, ker se boji, da so tudi vsi drugi takšni kot on. Zdaj sva oba to izrekla, zato ne bo mogel vedeti, na katerega od naju naj se zdere, ker sva citirala drug drugega.
Zdaj bo pa urednik Reporterja to objavil in dobil besen klic, pa se bo fino izgovarjal, no, jaz nič ne vem, nič ni spornega, saj sta samo citirala drug drugega, da ste bully? Mar niste? V politiki pa poleg liderstva in operativnosti potrebujemo tudi možgane, ki vedo, kaj je treba narediti, kaj je prav narediti, a potem potrebuješ še možgane, ki znajo vse to na primeren način uskladiti z vsemi, s katerimi je treba, da se pride do pozitivnih dosežkov. Prav to je bil eden glavnih problemov naše stranke. Imeli smo možgane za rešitve, ne pa tudi za politiko. Mi nismo znali pet korakov naprej razmisliti in predvidevati, kaj se bo zgodilo. Takrat sem resnično občudoval Karla Erjavca, kajti on je bil politik, ki je znal stvari imeti tako razdelane, da je imel več potez vnaprej premišljenih in nikoli se ni zaletel v izjavah.
Ah, lepo vas prosim. Upokojencem je pred leti obljubil najmanj 1000 evrov pokojnine. In? Kje so?
Ah, kdo pa mu je to zameril?
Upokojenci?
Ma ja, zakaj pa ravno njemu? Problem je, da dandanes nihče več v politiki ne razmišlja, kaj nekaj pomeni za jutri. Vse skupaj je postalo nekako instagramsko. Važno je samo, kar si rekel danes. Nikogar niti ne zanima, kaj bo današnja izjava pomenila jutri. Najbrž se je nihče ne bo niti spomnil. Mi smo imeli slogan ne levo ne desno, kajti že kot resetiranci smo povedali, da tisti, ki so prej vodili levo in desno politiko, niso bili uspešni, zato bomo mi poskušali drugače. Žal smo se premalo zavedali, da bomo morali potem, ko bomo prišli v parlament, koalicijo sklepati bodisi z levimi bodisi z desnimi.
Edino, kar lahko v takem primeru še storiš, je, da prideš v parlament in rečeš, ne, ne, mi ne bomo šli v koalicijo ne z levimi in ne z desnimi, ker smo že povedali, da se z njimi ne da. Ampak po volitvah nam je stopilo v glavo, da je ravno od nas odvisno, kakšna bo prihodnja vlada, kar nam je laskalo. Seveda smo se potem še pogajali na dve strani in odločali na podlagi vsebine, kar je bila še naša naivna neumnost, kajti jasno je, da če te nekdo hoče za koalicijskega partnerja, bo pogodbo prilagodil toliko, da bo tebi prav, če bo kaj iz tiste pogodbe potem tudi res uresničeno, pa je že druga stvar. Pogovori z Janezom Janšo so bili sicer veliko bolj resni in vsebinski kot z Zoranom Jankovićem, a vseeno.
In potem smo v nekem hipu imeli vsega dovolj in smo napisali deset točk, od katerih ne odstopamo, in čudežno so se s tistimi desetimi točkami vsi strinjali, mi pa smo potem z muko iskali razloge, zakaj zdaj gremo z Janšem v koalicijo, z Jankovićem pa ne. Če bi naredili glasovanje v stranki, sem prepričan, da bi jih pol bilo za eno, pol pa za drugo koalicijo. To je problem sredinske pozicije, realen problem. Polovica je bolj levih, polovica bolj desnih. Torej načelo ne levo ne desno v resnici pomeni samo malo bolj levo ali pa malo bolj desno.
Celoten intervju lahko preberete v tiskani izdaji Reporterja
