V novi epizodi Reporter podkasta nastopata Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja, in novinar Igor Kršinar.

Zakaj na naslednjih volitvah  obstaja velika verjetnost, da Janez Janša zmaga na volitvah in tudi sestavi vlado?

Kakšno neumnost je bleknil Golob in kako so jo uporabili proti njemu?

Je še ostalo kaj volivcev iz leta 2022, ki bi zaradi Goloba šli na volitve?

Ali lahko verjamemo anketam, ki kažejo, da ima Gibanje svoboda le par odstotkov zaostanka za SDS?

Kaj se bo zgodilo z Matjažem Hanom, če predlaga vstop v koalicijo z Janšo?

Zakaj bo imela SD na volitvah velike probleme?

S čim bi se Janša bolje lahko dlje časa obdržal na oblasti?

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Na kakšno podporo na volitvah lahko računata Zoran Stevanović in Karl Erjavec?

Kdo bo sploh glasoval za Pavla Ruparja?

Naročnikom je na voljo tudi prepis podkasta - preberite ga spodaj.

*Prepis je narejen s pomočjo umetne inteligence*

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki.

Robert Golob je letos izgubil že drugi referendum. Bo prihodnjo pomlad še volitve? Zakaj je v nedeljo v resnici padel zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja? Desnica se konsolidira, na levici pa je vse še vedno v zraku. Do volitev je manj kot štiri mesece.

Sem Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja, v moji družbi pa je danes kolega novinar Igor Kršinar. Pa bova začela tako kot v prejšnjem podkastu, z enakim vprašanjem: ali lahko Janez Janša na volitvah zmaga in nato sestavi svojo četrto vlado?

Pa če dovoliš, bom sam najprej poskušal odgovoriti na to vprašanje. Zdaj, pred tem referendumom, na katerem je zakon padel – na presenečenje mnogih, kajti skoraj vse javnomnenjske ankete so kazale, da bo več za kot proti – sem jaz nekako spremenil svoje mnenje glede napovedi volitev, ki naj bi bile konec marca prihodnje leto.

Če se je do zdaj zdelo, da bo relativno tesen rezultat med levim in desnim blokom, bi to napoved nekako korigiral, še posebej ob dejstvu, da je Golob letos izgubil že dva referenduma in da je izgubil tudi ta referendum o evtanaziji oziroma o asistiranem samomoru, ki ga je v bistvu že lansko leto ob evropskih volitvah dobil. Takrat je bilo razmerje 55 : 45, zdaj pa je bilo praktično obrnjeno.

Rekel bi, da za volitve naslednje leto obstaja večja verjetnost, da Janez Janša zmaga na volitvah in tudi sestavi vlado. Ne bo dobil svoje “ustavne večine razuma”, lahko pa skupaj z Logarjevimi demokrati in Novo Slovenijo dobi relativno večino, torej vsaj 46 poslancev v parlamentu.

Obstaja večja verjetnost za to, kot pa da Robert Golob ponovi svoj mandat – da osvoji svoj drugi mandat in sestavi podobno enobarvno koalicijo, kot jo imamo sedaj.

No, jaz bi se pri tem vprašal naslednje: če Robert Golob ne zmore pripeljati dovolj volivcev na referendum, da podprejo zakon, ki ga je on v kampanji zelo odločno podprl, se sprašujem, kako bo potem on pripeljal na volitve dovolj volivcev, da bodo volili njega, da bo še enkrat sestavil svojo vlado. To je zame ključno vprašanje.

Tukaj je odločilna mobilizacija, torej mobilizacijski efekt. Na to sta po referendumu opozarjala tako Anže Logar kot Jernej Vrtovec iz Nove Slovenije, da Golob nima več te mobilizacijske moči.

Ja, tako je – tako je videti. Ob tem pa se sprašujem, kdo jo potem ima.

Janez Janša je sicer v referendumski kampanji nastopal bolj iz drugega plana; ni tako neposredno nastopal, recimo, kot Golob, pa Levica, pa SD. Golob se je zelo osebno izpostavil, govoril je o izkušnji svojega očeta, bleknil je tudi neko neumnost, ki so jo potem seveda uporabili proti njemu – tisto o tem, da imajo nekateri smolo, ker imajo žive starše, ki so nepokretni. Seveda je govoril o dolgotrajni oskrbi, ampak če to daš v kontekst referenduma, to gotovo ni bila dobra, premišljena izjava.

In v bistvu hočem povedati to: Golob očitno nima tiste mobilizacijske moči, zaradi katere bi ljudje šli na volitve. Po drugi strani pa očitno desnica to moč ima – govorim o desnici nasploh, ne samo o Janši.

Zakaj desnica? Jaz verjamem, da je bil ta referendum bolj ali manj stvar osebne odločitve pri ljudeh; vsak človek osebno gleda na ta problem, na to težavo – ko se ljudje soočajo pred smrtjo z velikim trpljenjem – ali naj imajo pravico do asistirane pomoči oziroma evtanazije. Pri tem moram poudariti razliko: evtanazija je, da ti življenje vzame nekdo drug; pri asistiranem samomoru ti nekdo pomaga umreti. Pa vendar se je večina ljudi odločila proti zakonu.

Hotel sem dodati še to: delež ljudi, ki je bil odločno proti temu zakonu, je največji prav v tistih volilnih okrajih, kjer ima največjo podporo SDS in druge desne stranke.

Če greva nazaj na politični element: to drži, kar si rekel – da se desna stran konsolidira. Voditelji desne strani, posebej še Janez Janša, predsednik SDS, predsednik najmočnejše opozicijske stranke, so bili nekako v ozadju. Pri tem referendumu je Janša upošteval pravilo: čim manj se izpostavljaš javno, tem bolje je. Razen daljšega intervjuja za Reporter ga praktično ni bilo.

Na drugi strani pa je šel Robert Golob s svojo ženo Tino Gaber Golob na predčasno glasovanje, tam povedal svojo tragično zgodbo o umiranju očeta – prav s tem namenom, da bi politično kapitaliziral morebitni uspeh na referendumu, podobno, kot je kapitaliziral svoje odločno ukrepanje po tragediji v Novem mestu s tako imenovanim Šutarjevim zakonom.

Vse ankete so kazale, da bo zakon o asistiranem samomoru dobil večino. Tema je bila na referendumu že enkrat potrjena, lansko leto ob evropskih volitvah, ko so spraševali na splošno. Robert Golob je gotovo poskušal politično kapitalizirati to zmago – glede na izsledke javnomnenjskih raziskav – do te zmage pa ni prišlo.

Poleg Roberta Goloba so se na soočenjih angažirali še predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič in vsi predsedniki treh koalicijskih strank. Tik pred začetkom volilnega molka, v petek popoldne, so stopili pred kamere pred parlamentom in dali svoje izjave – poleg Roberta Goloba še Matjaž Han in Luka Mesec.

Pa vse to, ves ta angažma … Opozarjali so že v času kampanje, da je ključna udeležba – da bo odločala udeležba. Vendar jim vsem štirim – Robertu Golobu, Matjažu Hanu, Luki Mescu in Urški Klakočar Zupančič – ni uspelo na volitve zmobilizirati potrebnega števila ljudi, da bi ta zakon obstal.

To nam pove naslednje: ta vladajoča koalicija nima tako velike podpore med ljudmi, kot se mogoče trenutno kaže v anketah. Jaz se ob tem sprašujem: če ankete pokažejo, da bo zakon, o katerem smo glasovali, dobil dvakrat toliko glasov “za” kot “proti” – torej razmerje dve tretjini proti eni tretjini – potem pa na koncu zmagajo nasprotniki, ali lahko verjamemo tudi tistim anketam, ki kažejo, da ima Gibanje Svoboda le par odstotkov zaostanka za SDS? So te ankete sploh verodostojne?

K tem anketam bova šla še kasneje, ker si zaslužijo posebno pozornost. Bi se pa jaz tukaj vprašal še nekaj: ali bi Robert Golob oziroma ta vladajoča koalicija sploh še lahko dobila katerikoli referendum v tem predvolilnem času?

Ne gre samo za to, da izgubljajo referendume. Mene preseneča, da je Golob naredil nekaj potez, ki bi mu morale dvigniti rating: že omenjeni Šutarjev zakon, pa zakon o obvezni božičnici … Ampak očitno ljudje ne trzajo na te stvari. Mobilizacija šepa.

V prvi polovici mandata smo imeli tri referendume in jih je vlada dobila zlahka – še vedno je bila v zraku neka energija iz tistega neponovljivega leta 2022, ko je Gibanje Svoboda dobilo rekordni rezultat in rekordno večino v parlamentu. Z leti je ta mobilizacija popustila.

Zanimivo je tudi to, da je lani, ko je na evropskih volitvah desnica zelo močno zmagala, na vseh referendumih zmagala leva stran.

Ti imaš eno zanimivo primerjavo v številu glasov – ponavadi primerjamo odstotke, bolj pravilna primerjava pa je v absolutnem številu glasov. Če bi primerjali evropske volitve, prvi referendum letos o kulturniških penzijah in zadnji referendum – kaj gole številke kažejo?

Najprej referendumi: pri referendumu o evtanaziji, ki je bil lani, je leva politična opcija, vladna stran, zmagala. Takrat je bilo nasprotnikov zakona približno 311.000. Zdaj je bilo nasprotnikov zakona okoli 370.000.

Če primerjava, koliko je bilo ljudi, ki so bili takrat za zakon: takrat jih je bilo 55.000 več kot letos. Se pravi, 55.000 manj volivcev, ki podpirajo zakon, je prišlo zdaj na referendum kot na tisti splošni referendum o evtanaziji. Po drugi strani je prišlo približno 60.000 več nasprotnikov zakona.

Če primerjava samo absolutne številke glasov na voliščih – od evropskih volitev naprej skozi ta dva referenduma – se kaže trend, da podpora desni strani raste, medtem ko leva stagnira?

Jaz bi rekel, da raste. Res pa je, da tega ne moremo čisto neposredno primerjati z referendumom o kulturniških penzijah pred pol leta, kjer je bilo nasprotnikov več kot 400.000.

Če primerjamo evropske volitve: takrat je desna stran – SDS, Nova Slovenija in SLS – skupaj dobila več kot 300.000 glasov, pri okoli 40-odstotni volilni udeležbi. Če pa gledava rezultate parlamentarnih volitev 2022, vidimo, da je desnica takrat dobila več kot 400.000 glasov. Pri tem moramo vedeti, da je zdaj desnica v opoziciji, takrat pa je bila na oblasti.

Lahko, da bo Logar dobil še kakšen glas več med neopredeljenimi. Skratka, vse je odvisno od volilne udeležbe. Tokrat je na referendum prišlo približno 700.000 ljudi. Na volitve jih običajno pride 900.000, enkrat celo več kot milijon – to je bila izjema. Toliko jih najbrž ne bo.

Če bo 60-odstotna udeležba, bo to veliko. Leta 2022 je udeležba skočila s približno 50 na 70 odstotkov – to je bila udeležba izpred mnogih let. Milijon volivcev pri 60 odstotkih pomeni, da je vpisanih okoli 1,6 milijona volivcev, ampak sicer jih običajno pride okoli 900.000 ali še manj.

Zdaj lahko pričakujemo, da bo na volitve prišlo vsaj 200.000 ljudi več kot na referendum. Vprašanje pa je, kateri.
Jaz mislim, da ima desnica gotovo še nekaj rezerve – da niso vsi prišli. In mislim tudi, da niso vsi volivci desnih strank glasovali proti zakonu; lahko, da je kakšen glasoval tudi za. In obratno: tudi volivci leve politične opcije so lahko glasovali proti zakonu.

To natanko ne vemo; lahko samo sklepamo iz podatka, da so največjo podporo dobili nasprotniki zakona v volilnih okrajih, kjer so izvoljeni desni poslanci – kjer ima desnica največjo podporo. Tukaj lahko vidimo neko povezavo. Po drugi strani pa vidimo, da so zmagali podporniki zakona v tistih volilnih okrajih, kjer imajo največjo podporo stranke levo od sredine – Ljubljana, Zasavje, Obala, Kočevje, Maribor, večja mesta. Na podlagi tega lahko vidimo, da se je mobilizirala desnica.

Kaj se bo zgodilo na volitvah, ne vemo. Sicer referendumov in volitev ni mogoče čisto natanko primerjati, pa vendar se nek trend kaže od evropskih volitev naprej: če vlada izgubi dva referenduma, bi morala na strani vladajoče koalicije začeti utripati rdeča luč.

Zanašati se na anketarje – kaj se je pokazalo? Ne samo, da so ankete pri tem referendumu zgrešile; zdaj se je izkazalo tudi, da ankete več ne znajo niti ustvarjati javnega mnenja, kaj šele napovedovati.

Veš, kaj se je lahko zgodilo? Očitajo jim, da z anketami ustvarjajo javno mnenje. Torej anketarji ne znajo več niti ustvarjati javnega mnenja. Če bi to znali, bi bil zakon potrjen.

Lahko se je zgodilo obratno: tisti, ki so bili podporniki zakona, so videli, da bo “premočno zmagal”, in so si rekli, da jim ni treba iti na referendum. Lahko so si z anketami naredili medvedjo uslugo.

Vsekakor se mi zdijo smešne izjave tipa: “Večina ljudi zakon še vedno podpira, samo ni prišla na volitve.” Kako pa to vedo? Jaz zelo z rezervo jemljem predvsem gospo Janjo Božič Marolt, ki zelo veliko nastopa po televizijah, napoveduje in potem opravičuje svoje napake.

Pri meni je gospa izgubila vso kredibilnost leta 2018 ali 2019, ko je Marjana Šarca primerjala z Luko Dončićem slovenske politike – potem pa je Šarec “vrgel puško v koruzo” in politično propadel. Danes je sicer evropski poslanec, a to je druga zgodba.

Mene Janja Božič Marolt sama po sebi ne moti – iz anket dela biznis in na podlagi tega biznisa, predvidevam, kar dobro živi. Moraš biti res “umetnik”, da to prodajaš naokrog. Dokler to prodaja časopisnim hišam, kot sta Delo ali Pop TV, me še ne moti.

Ko pa to prodaja še nacionalni RTV Slovenija, ki ga morava plačevati tako jaz kot ti – torej midva iz svojega žepa financirava vso to šarlatanstvo preko RTV prispevka – je že druga zgodba.

Te ankete so problematične tudi zaradi drugega vidika. Če gledava anketo Mediane in anketo Ninamedie – sta popolnoma v nasprotju. Po eni ima Janša Logar 10 odstotkov, po drugi pade pod prag.

Ja, samo tam imajo “na priklic” vprašanja, drugje ne; uporabljajo različne metodologije, ki se jih ne da primerjati. Mediji pa to interpretirajo, kot pač interpretirajo.

Še enkrat: ne samo, da anketarji ne znajo izmeriti javnega mnenja – kar se je zdaj izkazalo – ne znajo ga niti ustvarjati več. Kar pa – če tako pogledava – ni nujno slabo. Najboljša anketa so vedno volitve. Volitve in referendumi so v resnici edina “anketa”. Zato se mi razno govorjenje, da ljudje “razmišljajo drugače, kot volijo”, zdi poniževanje demokracije.

Zdaj, poleg Roberta Goloba, ki se je pri tem referendumu zelo angažiral in ni šel v drugi plan, kot je šel predsednik opozicijske stranke, se je po volitvah, ko so bili znani rezultati, oglasil Anže Logar – “izza pečka”, kot radi rečemo.
Najprej je Jelka Godec, vodja poslanske skupine SDS, šla preverit Facebook in Twitter profile Logarjevih demokratov in videla, da se v kampanji pred referendumom niso kaj posebej opredeljevali. Potem pa je Anže Logar, podobno kot pred majsko referendumsko glasovanjem o kulturniškem zakonu, nase pripel zasluge.

Oglasil se je iz Brazilije, kjer je bil na neki konferenci mednarodnih sredinskih demokratov. Janez Janša, zvezda sredinskih demokratov, je bil v Braziliji, zato sta se v nedeljo zvečer v imenu SDS izpostavila Aleš Hojs, podpredsednik, in poslanka Alenka Jeraj.

Janša je Logarja opozoril, da se “kiti s tujim perjem”.

Mene je tukaj nekaj postalo simptomatično. Glede na to, kako je Janša obračunaval z Anžetom Logarjem v intervjuju za Reporter in zdaj s temi reakcijami, se mi zdi, da je zgodba med njima skorajda dogovorjena – čeprav oba to seveda zanikata.

Dejstvo pa je, da če se vrneva na izhodišče – ali lahko Janez Janša zmaga na volitvah in sestavi koalicijo – je realna možnost, da Janša skupaj z demokrati in Novo Slovenijo (kjer je zdaj predsednik Jernej Vrtovec) dobi 46 glasov. Ne more pa ta tričlanska koalicija dobiti ustavne večine “razuma”.

Jaz sem skeptičen že glede tega, ali lahko dobijo 46 glasov. Nazadnje so toliko dobili leta 2011, ko je nastopil Virant; takrat so bile štiri stranke in skupaj so dobile 44 poslancev, kar je bilo dovolj, ker sta dva poslanca narodnih manjšin lahko podprla eno ali drugo vlado in sta bila formalno nevtralna, potem se jim je pridružil še Erjavec in koalicija je bila sestavljena.

Rekel sem, da bi lahko dobili – možnost obstaja. Po tem referendumu se mi ta možnost zdi večja kot možnost, da Robert Golob ponovi mandat.

Vsekakor. To je tudi vprašanje, kakšen rezultat bo dosegla njegova stranka in ali ga bodo potencialni koalicijski partnerji na levici po volitvah sploh še podprli za predsednika vlade, tudi če bi leva scena teoretično imela večino v parlamentu. Tudi to ostaja odprto.

Ena ali druga stran, ki bo sestavljala vlado, bo po znanih rezultatih – če ne bomo dobili “visečega parlamenta” in šli na še ene predčasne volitve – imela le majhno večino, če bo spet enobarvna koalicija.

Jaz mislim, da takšne enoznačne vlade, kot je zdajšnja, po volitvah ne bomo imeli. Še posebej si lahko predstavljamo, kakšna zmeda bi nastala, če bi v parlament prišel Zoran Stevanović. Ankete mu kažejo, da je nekje okoli praga, če jim sploh verjamemo.

Jaz sem do tega zelo zadržan – mislim, da mu ne bo uspelo. Če bi imel realne možnosti, bi prišel v parlament že leta 2022, ko je imel antivaxersko agendo. Ne vidim, zakaj bi zdaj. Ne glede na to, kako aktiven je na družbenih omrežjih – tisti, ki so glasni na družbenih omrežjih, pogosto ne pridejo na volitve.

Hočem povedati, da bi bila v tem primeru popolna zmeda in ne bi mogla niti ena niti druga stran sestaviti vlade.
Zelo se nagibam k oceni, da bomo po volitvah verjetno imeli “mešano” vlado – da se bo eni strani pridružila stranka iz drugega bloka, ker drugače ne bo mogoče sestaviti vlade.

Pa bodiva konkretna: katera stranka z desne bi šla v levo koalicijo? Morda Logarjevi demokrati. Katera stranka z leve pa v desno? To je že težje vprašanje. Morda Prebiličev Prerod ali SD, ampak to si je težko predstavljati. Bi Matjaža Hana nesli “ne vem kam”, če bi šel v desno koalicijo. To se zagotovo ne bo zgodilo.

Ključen problem na desni strani je Janez Janša. Jaz mislim, da bi lahko do takšne “mešane” koalicije, kjer bi neka stranka levo od sredine (recimo Prerod ali SD) šla v desno vlado, prišlo samo pod pogojem, da te vlade ne bi vodil Janez Janša. On pa položaja nikoli ne bo spustil iz rok.

Bova še midva malo špekulirala – morda bova bolj zadela kot Janja Božič Marolt. Kaj se bo zgodilo z Janezom Janšo, če mu ne uspe še enkrat sestaviti vlade?

Z Janezom Janšo se ne bo zgodilo nič. Ostal bo v opoziciji in še naprej vodil SDS.

Kaj se bo zgodilo z Robertom Golobom, če ne bo še enkrat sestavil vlade in ponovil mandata, ki si ga tako želi? Šel bo v gospodarstvo – samo sprašujem se, ali slovensko ali evropsko.

Kaj pa z Gibanjem Svoboda? Mislim, da bo izginila kot kafra – tako kot Pozitivna Slovenija, Cerarjeva stranka in še marsikatera “muha enomandatnica”. Vse te stranke so nastale na pogorišču nekdanje Liberalne demokracije Slovenije, Drnovškove LDS.

Tudi LDS so volili zaradi Drnovška – to je danes jasno. Ali lahko Golob nadaljuje to tradicijo? Če gledava,

Jankoviću ni uspelo, stranka mu je razpadla že v tistem mandatu; niti vlade ni mogel sestaviti. Jankovićevo stranko so volili tudi zaradi Jankovića. Cerarjevo stranko so volili tudi zaradi Cerarja.

Janševo stranko pa volijo tudi zaradi Janše – pa ne razpade. Zakaj? Ker ima Janša karizmo osamosvojitelja in ker ima stranka močno organizacijsko strukturo in temelje. Stranka obstaja od konca osemdesetih let v takšni ali drugačni obliki, ne glede na to, da je naredila velik lok od socialdemokracije do desnega populizma.

Ja, seveda – on je sledil volji svojega volilnega telesa. Ali pa so se volivci prilagodili njemu. Če bi se on bolje prilagodil volivcem, bi bil verjetno dlje časa na oblasti. Ne glede na to, da je bil trikrat na oblasti, je bila levica v zadnjih 35 letih po osamosvojitvi dvakrat več časa na oblasti.

Problem Janeza Janše je, da na volitve pripelje več svojih nasprotnikov kot svojih privržencev.

Bo ta “anti-Janša” efekt še vedno deloval tako močno kot leta 2022? Mislim, da se je nekoliko izpel. Ne vem, kako bo zdaj ljudi prepričal argument: “Prišel bo Janez Janša na oblast.” Morda bodo ljudje rekli: “Pa kaj potem.” In bodo raje ostali doma ali šli volit koga drugega.

Zakaj ga zdaj niso prišli “rešovat”? Leta 2022 so to množično storili. A bodo po štirih letih Golobove vlade to spet ponovili? Bodo še verjeli Golobu? Jaz sem zelo skeptičen.

Če gledava, je bilo zame presenečenje že to, da je Gibanje Svoboda na lanskih evropskih volitvah dobilo 22 odstotkov – več, kot so kazale ankete. Pravijo, da se na tej levi sredini na koncu naredi “lijak”: tisti, ki gredo na volitve, na koncu volijo tistega, ki ima največ možnosti – potencialnega zmagovalca. Volijo največjo stranko, ne pa manjše, ker se bojijo, da bi glasovi “propadli”.

Izjema so bile volitve 2018, ko so se glasovi na levi strani razporedili, ker ni bilo enega velikega igralca. Nobene tako močne figure ni bilo kot je SDS na desni, stranke so bile bolj ali manj izenačene, in potem je Marjan Šarec sestavil vlado.

Zdaj – ali bo scenarij bolj podoben letu 2022 ali 2018? Kot 2022 gotovo ne – takšen val se ne bo ponovil. Morda bo bolj podoben letu 2004, ko je SDS sicer zmagala z razliko, a je bil ključ v tem, da je del volivcev LDS ostal doma. Spet sva pri mobilizaciji.

Glede na to, da sva zelo dolgo novinarja in dolgo spremljava politiko, lahko ugotoviva, zakaj je Drnovšku uspelo trikrat obnoviti mandat: zmagal je 1992, 1996 in 2000. Zakaj? Ker je imel mešane koalicije.

Drnovšek je vedno igral sredino, presegal polarizacijo. V vladi je vedno imel ob sebi stranko z desnega pola – imel je celo Janeza Janšo, potem Marjana Podobnika, na koncu pa še Francija Buta.

Potem pa je prišel Anton Rop. Ljudska stranka je šla iz vlade, nastala je enobarvna koalicija. Leta 2004 je SDS takrat prvič zmagala.

Leta 2008 je zmagal Pahor, pa je njegova vlada razpadla – bila je enoznačna, brez stranke z drugega pola, pa še stranke z istega pola so se med sabo skregale.

To se je potem zgodilo vsem novim “instant” strankam. Namesto da bi voditelji sestavili čim bolj uravnoteženo koalicijo, so sestavili enopolne vlade, ljudje pa so to videli kot “eno in isto opcijo”.

Zakaj bi bilo pri Robertu Golobu drugače? S kom ima vlado? Z Levico in SD. Levica si skuša rešiti kožo z skupno listo z Vesno in tako ostati parlamentarna stranka.

Na drugi strani jo ogroža Miha Kordiš s svojimi Socialisti. Z Miho Kordišem sem imel intervju v zadnji številki Reporterja, ki zelo odmeva zaradi nekaterih izjav na naslovnici. Med drugim pravi, da Luka Mesec in Asta Vrečko morda sta “kaviar levičarja”, levičarja pa gotovo ne. Da je Luka Mesec najzvestejši vojak Roberta Goloba in da ga Golob zaradi tega ne bo žrtvoval.

Pravi tudi, da je Robert Golob “Janez Janša z kodri” – izjava za naslov.

Miha Kordiš lahko tej levici vzame kakšen odstotek – morda prav tisti odstotek, ki bi ga Vesna prinesla Levici. Koliko bo Vesna res dala, bomo še videli. Vesno so ljudje v anketah vedno povezovali s Prebiličem, ki pa z njo formalno nikoli ni bil povezan in zdaj sploh ni več ob njih.

Prebilič, kot slišim, bolj ogroža SD kot Levico – Matjažu Hanu se menda tresejo hlače zaradi njega. Problem SD-ja je, da bo Prebilič skoraj zagotovo nastopil v Kočevju, kjer je bil župan. Tam je imela SD zelo močnega kandidata, Predraga Bakovića, in so dosegali zelo visoke odstotke. Baković odhaja v pokoj, njega ne bo, namesto njega bo nekdo drug, vprašanje pa je, ali bi bil sploh izvoljen.

SD je izgubila tudi Ravne na Koroškem z odhodom Janja Prednika. SD bo imela precejšen problem na volitvah – morda se tega še ne zavedajo.

Prebilič pa po drugi strani – če vzemiva ankete z rezervo – ni dosegel nobenega preboja. Tudi če bi ga: na evropskih volitvah je Vesna dobila 10 odstotkov, jaz pa mislim, da je ta rezultat v glavnem zaradi njega, ne zaradi Macerla, Urše Zgojznik in drugih aktivistov. Tudi na predsedniških volitvah je Prebilič dobil 10 odstotkov.

Pri Prebiliču se mi je ob ustanovitvi stranke v Kočevju zdelo, da ni bilo prave energije. Tudi nabor ljudi ni bil prepričljiv – podobno kot pri Logarju. Tam so se nabrali posamezniki iz številnih levosredinskih strank, ki so že končale na smetišču zgodovine.

To se strinjam. Vidim pa eno razliko in eno podobnost med tema dvema. Podobnost: tudi pri Gibanju Svoboda, ko se je ustanovilo, pravzaprav nismo nikogar poznali, razen Goloba. Urške Klakočar praktično nismo poznali, razen po sporu s sodiščem zaradi zapisa o Janezu Janši.

Isti problem imajo Demokrati in Prerod: ljudi skoraj ne poznamo. Pri Prerodu poznam nekaj starih igralcev, a to so v bistvu odpisani politiki. Pri Logarju pa – razen Eve Irgl – pravzaprav ne vem, kdo vse je tam.

Alenka Pavlin?

Da, Alenka Pavlin – nekdanja tiskovna predstavnica SDS, v času prve Janševe vlade direktorica STA, zadnja leta pa neka “teta iz ozadja” v Janševem miljeju. Spraševali smo se, kam je odšla, in jo našli na obali na kongresu Demokratov, na programskem kongresu, kjer si ti celo govoril z njo.

Povedala je, da je članica, hkrati pa, da “ni več javna oseba” in se je spraševala, zakaj je sploh še zanimiva za pisanje.

Kako pa ti gledaš na povezovanje Nove Slovenije z SLS in Fokusom? Bo uspelo sestaviti skupno listo? Janez Janša jim je dal blagoslov in na nek način pozdravil te dogovore.

Mislim, da mu drugega ni preostalo – to je edina logična stvar. Če tega povezovanja ne bi podprl, bi se ustrelil v koleno.

Če se pogovarjava o tej listi, se mi zdi vendarle razlika do liste “Povežimo Slovenijo”, ki se je pred volitvami 2022 zbrala okoli SLS – neparlamentarne stranke – in ji ni uspelo priti v parlament.

Tokrat se povezovanje dogaja okoli Nove Slovenije, ki je parlamentarna stranka. Prepričan sem, da bi povezava med Novo Slovenijo in Ljudsko stranko lahko bila zelo uspešna. Gre za ljudi, ki so na nek način vsi krščanski demokrati, zmerni konservativci.

Pri teh dveh strankah je zanimivo, da v okrajih, kjer ima N.Si moč, SLS običajno nima – in obratno. Ta lista je zato lahko zelo kompatibilna.

Kar se tiče predsednika državnega sveta – on je bolj okrasek, “rožica”, funkcija pomembnega človeka, podjetnik, ki lahko kapitalizira svojo državniško funkcijo, sicer pa ni ravno široko znan.

Garancija za povezovanje je novi predsednik Nove Slovenije Jernej Vrtovec. Z njim sem imel tukaj podkast in intervju; sam je rekel, da je njegova zgodovinska dolžnost, da se povežejo, da glasovi volivcev Ljudske stranke ne bi šli v nič.

Vemo, da je povezava med SKD, predhodnico Nove Slovenije, in SLS že bila – pred 25 leti, leta 2000, na tistem združitvenem kongresu v Festivalni dvorani na Gospodarskem razstavišču. Ta “združba” je zelo hitro, še pred volitvami in v času polletne Bajukove vlade, razpadla – zaradi volilnega sistema.

Danes se zdi totalna neumnost, da stranka razpade zato, ker se dve frakciji ne strinjata glede volilnega sistema. Zagožnov del je z Drnovškom podprl proporcionalni sistem, kakršnega imamo zdaj, s štiriodstotnim pragom; Peterletov del in SDS pa sta hotela dvokrožni večinski sistem.

Da zaradi tega razpade stranka, je milo rečeno neumno.

Po 25 letih se je Janša korigiral. V intervjuju za Reporter, ki sva ga objavila prejšnji teden, je podprl idejo Cirila Ribičiča in Petra Jambreka o mešanem volilnem sistemu – polovica večinski, polovica proporcionalni.

On bi to idejo podprl: 44 volilnih enot, polovico poslancev izvoljenih po večinskem (morda dvokrožnem) sistemu, polovico po proporcionalnem. To bi pomenilo, da bi dve najmočnejši stranki v parlamentu dobili več kot ustavno večino.

Pri teh volitvah tega seveda ne bo – za spremembo volilnega sistema potrebujemo ustavno večino “razuma”, kot pravi Janša. Ni ravno skromen, če vemo, da sploh ni jasno, ali bo dobil absolutno večino v državnem zboru. Pred 15 leti je bil cilj 50+, danes je 60+. Jaz se pa sprašujem, ali bo sploh dobil 30+.

Je pa še eno zanimivo povezovanje: stranka Karla Erjavca, zdaj “Zaupanje Karla Erjavca”, se je povezala s Suverenisti Dejana Kaloha, nekdanjega poslanca SDS. Bosta imela skupno listo.

Kako gledaš na to? Se res “najdeta dva rusofila”, kot pišejo po družbenih omrežjih?

Res je, oba imata bolj prijazen odnos do Rusije – to ju druži. Imata pa tudi razlike: Kaloh bi imel referendum o EU in NATO, Erjavec pa je rekel, da bo moral biti za EU in NATO, če bo hotel biti na listi – drugače ga tam ne bo.

Meni se zdi vprašanje, ali bo ta lista sploh nastala ali pa se bo Erjavec na koncu “prišlepal” na kakšno drugo, levo stranko, recimo SD ali Prebiliča. Vse opcije so odprte.

Obema – Erjavcu in Prebiliču – je skupno to, da propagirata “preizkušene obraze” – to je nova stranka starih obrazov.

Sicer se bodo glasovi na levici drobili, to je jasno. Erjavcu ankete kažejo 1 odstotek, jaz mislim, da bi lahko dobil dva ali tri. Komu bo te glasove pobral? Nekdo jih bo izgubil.

Isto vprašanje sem zastavil Janši: zakaj trdi, da mu Logar jemlje glasove, isto pa ne trdi za Pavla Ruparja in njegovo stranko Glas upokojencev?

Zato, ker bo, po Janševem mnenju, za Pavla Ruparja glasoval samo Pavel Rupar, njegova žena in ožji krog okoli njega. Ostali pa ne.

A misliš, da ne? So bili na njegovih upokojenskih shodih v Ljubljani res samo privrženci Janše in Nove24? Anže Božič s Pop TV je naredil anketo med udeleženci – na vprašanje, koga bodo volili, so skoraj vsi rekli “Janeza Janšo”, ne Pavla Ruparja.

Zato pravim: vprašanje je, koliko glasov Rupar sploh jemlje Janši – in ali bo sploh nastopal na volitvah. Zanj prihaja “ura resnice”.

V naslednjih slabih štirih mesecih se bo še ogromno stvari zgodilo. Zdaj je še vedno november; kot bi rekla nekdanja ministrica iz Slovenske Bistrice, se v novembru “še ne da delati”. Za novembrom pride veseli december, ko bodo politiki šli na božično-novoletne praznike in bo nekaj časa mir.

Po novem letu se bo začela intenzivna predvolilna kampanja. Mi na Reporterju – v tiskani izdaji, na spletu in v podcastih – bomo vse to spremljali. Vas, spoštovani gledalci in bralci Reporterja, bomo seznanjali z ozadji, zakulisjem in analizami – s kolegom Kršinarjem in vsemi ostalimi, ki nastopajo v našem podkastu.

Kolega Kršinar, hvala za današnjo zanimivo debato. Vam, spoštovani gledalci, pa hvala za pozornost. Ne pozabite kupiti tedenske revije Reporter, ki jo dobite na vseh prodajnih mestih po Sloveniji.

Hvala in lep pozdrav. Nasvidenje.