Nek moški je konzularno osebje v Rimu prosil, če mu lahko prevedejo frazo, ki si jo je hotel vtetovirati, drugi pa je veleposlaništvo v Stockholmu prosil, če lahko preverijo žensko, ki jo je spoznal prek svetovnega spleta.
V več državah so diplomate nadlegovali s vprašanji, kateri kraj je najboljši za ogled nogometne tekme in skušali dobiti vstopnice za lanske olimpijske igre v Londonu, pa tudi kontaktne podatke soproge nekdanjega člana legendarne skupine The Beatles Paula McCartneya, Nancy Shevell.
Konzulat v Pekingu je neka ženska prosila za pomoč, ker je kupila nekakovostne nogometne copate, ki so bili narejeni na Kitajskem.
Neka ženska pa je veleposlaništvo v Tel Avivu prosila, če lahko njenemu možu naročijo, naj se ukvarja s športom in zdravo je, da bi lahko dobila otroka.
Moški, ki je bil v Kambodži poškodovan ob padcu kamna, ki ga je sprožila opica, je prosil za pomoč pri pridobitvi odškodnine. Hotel je dobiti tudi zagotovilo, da se to ne bo več zgodilo. Nek moški pa je zaradi stave vprašal konzulat v Montrealu o barvi britanskega potnega lista.
Vprašanj, ki s konzularnim delom nimajo nobene povezave, pa se je v predstavništvih na jugu Evrope nabralo toliko, da je britansko zunanje ministrstvo februarja 2011 odprlo kontaktni center v Malagi na južni španski obali. Kar 39 odstotkov od 131.211 telefonskih klicev, ki jih je prejel ta center, s konzularnimi zadevami ni imelo povezave.
Vodja centra Steve Jones je dejal, da dobivajo številna čudaška vprašanja. Med drugim so jih vprašali, če lahko ugotovijo ime ure, ki so jo nosili pripadniki britanske kraljeve mornarice med letoma 1942 in 1955.
Minister za konzularne zadeve Mark Simmonds je ob tem poudaril, da britanski diplomati vsako leto pomagajo več tisoč Britancem, ki se po svetu znajdejo v resnih težavah in da je pomembno, da ljudje razumejo, kaj jim lahko nudijo v tujini. "Ne moremo pomagati pri organiziranju potovanj ali druženju, pomagamo pa tistim, ki imajo probleme," je dodal.