Kot je pojasnil profesor obramboslovja na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, je vojno stanje posebna oblika izrednih razmer, ki jih lahko država razglasi v primeru vojaške ogroženosti. Ta vojaška ogroženost je lahko absolutna, popolna, se pravi je lahko ogrožen obstoj celotne države, lahko pa je delna, torej je ogrožena suverenost v delu države.
Tudi v Sloveniji je v skladu z ustavo in zakonom o obrambi možna razglasitev vojnega stanja v primeru vojaškega napada na državo. Po drugi strani pa se lahko v primeru velike in splošne ogroženosti države in njenih prebivalcev razglasi izredne razmere, je pojasnil.
V praksi ni večjih razlik med obema stanjema. "V obeh primerih gre za ogroženost človeških življenj, v obeh primerih se mora vlada hitro odzivati, v obeh primerih nastane vprašanje, kaj je s človekovimi pravicami," je ponazoril Prezelj.
"Ko država razglasi vojno stanje, se celotna družba, državni aparat naravna prvenstveno na ukvarjanje z vojno situacijo v državi. Vse drugo se začne gledati v smeri te prioritete, obrambe države. Finančne prioritete so tako posvečene vojaškim operacijam, ne pa na primer sociali. Vojaški vidik je pomemben na vseh ravneh države. Tudi glede zaščite človekovih pravic, glede na to, da državni organi v takih razmerah avtomatično dobijo povečane pristojnosti," je pojasnil profesor.
Poudaril je, da med vojnim stanjem velja tako mednarodno vojno in humanitarno pravo, zlasti v odnosih Ukrajine in Rusije in njunih vojaških stikov, kot tudi nacionalno pravo oz. notranja zakonodaja, pri čemer je slednja podrejena vojaškim potrebam.
Vojno stanje pa ne pomeni npr. odprave delovanja parlamenta, čeprav naj bi bilo sprejemanje odločitev hitrejše. "Ne vidim nobenega argumenta, da ukrajinski parlament ne bi mogel delati vsega tistega, kar dela tudi sicer v teh razmerah. Poleg tega je kriza regionalno, ali pa celo lokalno izzvana," je povedal Prezelj.
Vodstvo države ima torej v položaju ogroženosti tudi možnost razglasitve izrednih razmer, za kaj se odloči, pa je običajno odvisno tudi od politične ocene o posledicah tovrstne razglasitve, je še povedal Prezelj.
"Določene države včasih ne želijo javno razglasiti izrednih razmer, saj potem priznajo, da gre za krizo, in je potem politično gledano situacija za vlado še slabša. Po drugi strani pa nekatere države želijo to zelo hitro razglasiti, ker jim tudi politično ustreza. V ukrajinskem primeru se mi zdi, da gre bolj za drugi primer," je ocenil.
K tej oceni se Prezelj nagiba tudi zaradi dejstva, da je Ukrajina vojno stanje časovno omejila na 30 dni, ne pa npr. do konca vojaške ogroženosti. "To me navdaja z občutkom, da gre tu še za druge diplomatske razsežnosti razglasitve vojnega stanja," je dejal.
"V samem sporočilu svetu je razglasitev vojnega stanja nekaj, s čimer se nismo soočili v Evropi vse od druge svetovne vojne, z izjemo Zahodnega Balkana in razpada nekdanje Jugoslavije," je še poudaril in se strinjal, da želi Ukrajina s tem predvsem pridobiti mednarodno podporo.
A po drugi strani bi moral biti interes Ukrajine zmanjšanje napetosti v konfliktu, ne pa še njegovo dodatno zaostrovanje, je še ocenil profesor in se retorično vprašal, ali si Kijev morda res želi, da bi na ukrajinsko ozemlje prišel Nato.
"Pomembno bo zdaj, kako bo Ukrajina zdaj to vojno stanje operacionalizirala. Kaj bo to pomenilo za človekove pravice posameznika? Bodo ljudje zaradi tega zdaj lahko dlje časa priprti brez odvetnika? Bodo vojaška sodišča razsojala glede kaznivih dejanj? Zaenkrat je težko napovedati, kaj se bo zgodilo," je še povedal profesor v pogovoru za STA.