Vrhovno sodišče je sodbo komunističnega sodišča iz leta 1946 v primeru Leona Rupnika razveljavilo in jo vrnilo okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. Pri tem ni niti za hip dovolilo, da bi okrožno sodišče Rupnika oprostilo obtožb komunističnega sodišča. Za to je uporabilo kar 34 strani »argumentov«, zakaj je bila sodba njihovih komunističnih predhodnikov leta 1946 pravilna, to je, da je bil obsojeni general Leon Rupnik kriv zločinov, ki so mu jih očitali komunisti zato, da so se lahko nad njim znesli.
Podtikanje Rösenerja
Sodba vrhovnega sodišča je za javnost anonimizirana, uporablja le inicialke (to je 74 let od dogajanja absurdno). Razen v enem primeru. Na več mestih so pustili izpisano ime Rösener (str. 11, 27, 29, 32). Lahko domnevam, da namerno. Tako kot so leta 1946 takratni komunistični sodniki v procesu združili sojenje proti generalu Rupniku, škofu Rožmanu in generalu Rösenerju samo zato, da bi prva dva (in druge soobtožene Slovence) čim bolj obremenili. Tudi s takšnim podtikanjem okupatorjevega generala, nosilca takratne medvojne oblasti ter s tem tudi nasilja te oblasti v različnih oblikah, od povračilnih ukrepov za »akcije« komunističnih paravojaških partizanov s streljanjem zapornikov (t. i. talci), izgonov v internacijo in koncentracijska taborišča itd.
Tako kot je bilo leta 1946 namerno in nepošteno, da so Rupniku in škofu Rožmanu podtaknili nemškega generala Rösenerja, podobno tendenco vidimo zdaj v prikazu sodbe vrhovnega sodišča javnosti.
Politika(ntstvo), ne pravo
V sodbi so vrhovni sodniki zapisali (točka 29), da je Leon Rupnik »vzpostavil policijsko oblast in zlasti pomoč tako zvani politični policiji, ki je izvajala teroristične metode ter pri tem kot podaljšana roka gestapa izvrševala tisoče najtežjih in krvavih zločinov nad našim narodom«.
Tako kot je bilo leta 1946 namerno in nepošteno, da so Rupniku in škofu Rožmanu podtaknili nemškega generala Rösenerja, podobno tendenco vidimo zdaj v prikazu sodbe vrhovnega sodišča javnosti.
Najprej, dejavnost Rupnika, kot vse protirevolucije, je bila obramba pred revolucionarnim nasiljem. V neki fazi druge svetovne vojne, potem ko so komunisti s svojimi paravojaškimi skupinami in posamezniki umorili že na stotine Slovencev (civilistov), ko so kot tipična razbojniška banda ropali premoženje, ljudem grozili in jih celo nasilno izganjali ter nasilno preseljevali iz njihovih domov, vse to je spremljala silovita komunistična propagandna vojna proti tistim, nad katerimi so izvajali nasilje, se je obramba pred tem nasiljem ščitila tudi z ukrepi, ki so vsebovali elemente spopada (boja) z nosilci komunističnega nasilja. Pri tem so ljudi aretirali, zapirali in tudi predajali okupatorju. Ta je bil takrat edina oblast v tem smislu, da je preganjala storilce kaznivih dejanj, to je komunistično partizanskih zločinov. Nobene druge oblasti ni bilo, samo ta je bila. Ali se je imenovala tako ali drugače (okupator ali gestapo), je bilo v tistih razmerah izjemne ogroženosti ljudi od komunističnih paravojakov nepomembno.
Zato so termini kot »tako zvana politična policija«, »podaljšana roka gestapa«, zločini »nad našim narodom« politični in ne pravni. Z njimi gre za izrazito nadaljevanje revolucionarnega nasilja nad ljudmi (Slovenci), tokrat s pomočjo prava (sodišča) in na videz pravnega jezika.
Narobe svet
Vrhovni sodniki so v 46. točki sodbe navedli paragrafe iz kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije: »napad na državno in ustavno ureditev«, »vojno izdajstvo z vojaško službo«, »vojno izdajstvo z dejansko pomočjo« itd. To navajanje je brezpredmetno in tendenciozno, saj ne upošteva dejanskega stanja, to je položaja Leona Rupnika in vseh Slovencev, ki so bili tarča napadov na življenje in premoženje komunistične paravojske. Pregon izrazitih zločincev ne more biti »napad na državno in ustavno ureditev«, »vojno izdajstvo z vojaško službo«, »vojno izdajstvo z dejansko pomočjo« itd. To je v resnici narobe svet.
Kaj je lojalnost?
V 53. točki so sodniki omenili lojalnost okupatorju. To lojalnost, nasploh v konkretnem primeru, si lahko vsak razlaga na zelo različne načine in tudi arbitrarno (sodišče). V konkretnem primeru (»agitacija oficirjem za lojalnost okupatorju«) je gotovo lahko bila namenjena ohranitvi miru oziroma nenapetosti, življenj ljudi, skratka zavarovanju narodne substance. Komunisti so seveda to propagandno-politično žigosali, da so potem lahko proti takšnim ljudem udarili z nasiljem. Povzemati takšno prokomunistično mišljenje je najmanj nepravno.
Verjamejo komunistom
Kot kaže 55. točka sodbe (in številne druge), vrhovni sodniki kar vsepovprek verjamejo formulacijam v sodbi komunističnega sodišča. Zapisali so, da v komunistični sodbi navedeno sodelovanje Rupnika z okupatorjem presega določila IV. haške konvencije o zakonih in običajih vojne (iz leta 1907).
Sodelovanje (tudi kolaboracija) z okupatorjem ni samo vojaško, civilizacijsko in pravno, ampak je tudi politično. Prav v slovenskem primeru med drugo svetovno vojno je bilo izrazito politično vprašanje. Namreč komunisti so nekaterim Slovencem očitali, da so kolaboracionisti (celo izdajalci naroda) predvsem zato, da bi jih lahko tako lažje uničevali. Ta prokomunistična miselnost je povsem prežemala sodišče leta 1946. Takrat so bili sodniki izrazito podaljšana roka politikov, komunistov tipa Kardelj in Kidrič, torej izrazitih zločincev, odgovornih za več kot sto tisoč smrti Slovencev in za uničeno Slovenijo. Komunistična »osvoboditev« in »svoboda« je bila enopartijska diktatura, totalitarizem, nasilje Udbe itd.
Izmišljije o kolaboraciji
V 58. točki so vrhovni sodniki ponovili za vrhovnim državnim tožilcem Mirkom Vrtačnikom (ki je podal odgovor na zahtevo po varstvu zakonitosti, ta je odklonilen do zahteve in je očitno argumentacijsko enak kot sodba vrhovnih sodnikov) in komunisti izmišljeno mantro o kolaboraciji z okupatorjem. Pri vaških stražah (in Rupniku, ki da je sodeloval pri njihovem ustanavljanju) je po njihovem šlo za »takšno vrsto kolaboracije, ki je ni mogoče šteti ali kot nevtralno ali kot nujno kolaboracijo, ampak kot obsojenčevo sodelovanje z okupatorjem«. Po njihovem je šlo za »vzpostavljanje vojske, ki bo sodelovala pod poveljstvom okupatorja«.
Takšno stališče nima nič z dejanskim stanjem. Ustvarili so ga komunisti zaradi svojih interesov pri revolucionarnem nasilju. Mnoge Slovence so leta 1941 klevetali s kolaboracionisti in izdajalci naroda, potem pa so jih na veliko ubijali. Tako napadeni in ogroženi Slovenci so se – v izrazito specifičnih razmerah sovražne okupacije dežele – bili primorani vojaško (samo)obrambno organizirati. To takrat, ob vsesplošni prisotnosti okupatorjeve sile, mimo njega nikakor ni bilo mogoče.
Še huje, 34 strani njihove sodbe ne kaže niti kančka poskusa obravnavati na primer Leona Rupnika kakovostno, odgovorno, pošteno, dostojanstveno. Niti kančka iskanja dejanskega stanja ni na 34 straneh njihovega ideološkega betona. Ena sama naracija pamfleta, ki je totalni napad na pravno kulturo.
Zloraba upora
V 59. točki sodbe so vrhovni sodniki zapisali, da pravilnik o zakonih in običajih vojne na kopnem iz leta 1907 določa, da je bila prebivalstvu na zasedenem ozemlju priznana pravica do upora proti okupatorju. Menda je jasno, da se okupatorju lahko upre vsak, ne glede na kakšen pravilnik.
Še bolj pa je danes jasno vsem, da je eno upor proti okupatorju, nekaj povsem drugega pa zloraba okupacije oziroma razmer, ki nastanejo z njo, za izvajanje revolucionarnega nasilja. Lahko si le mislimo, zakaj so vrhovni sodniki segli tudi po floskuli o pravici do upora proti okupatorju. Slovenski komunisti so okupacijo in upor proti njej, z mnogimi uporniškimi gesli, izkoristili in zlorabili za svoje izrazito parcialne interese, za nasilni boj za oblast, za revolucionarno nasilje (revolucijo). Od poletja 1941 so vse podredili temu. Navzven, za javnost, so organizirali »osvobodilno fronto« (masko, za katero so se potuhnili) in upor, v podtalju pa so intenzivno organizirali in vodili izvajanje nasilja nad Slovenci, ki so jim bili iz kakršnegakoli razloga pri revoluciji, to je boju za oblast, napoti.
Totalni zločin
15. avgusta 1941 (torej zelo zgodaj) je Edvard Kardelj skupaj z Zdenko Kidrič in Francem Ravbarjem - Vitezom v Ljubljani ustanovil Varnostno-obveščevalno službo (VOS), partijsko milico za uničevanje političnih nasprotnikov. Slovence so začeli komunisti ubijati že pred tem datumom. V svojem glasilu Slovenski poročevalec so zapisali, da sta 1. oktobra 1941 »padla dva strela na razkrojevalca jugoslovanske armade, nemškega in italijanskega vohuna ter denuncianta – izdajalskega generala Rupnika«. Menda je jasno, da je to Rupnika, kot bi vsakogar, močno zaznamovalo. VOS je do konca maja 1942 v Ljubljani umorila 80 Slovencev.
Še nekaj številk. Do konca julija 1942 so partizani umorili 945 civilistov, do konca avgusta 1942 pa 1055. Do konca leta 1942 so partizani samo v Ljubljanski pokrajini umorili 1628 ljudi, od tega 1256 civilistov. In še trije podatki: samo leta 1942 so partizani umorili najmanj 30 družin (oče, mati in vsaj eden od otrok), 102 t. i. nepopolni družini (vsaj po dva člana iste družine) in 16 duhovnikov.
Ideološki beton
Za te strahotne zločine, ki so povzročili obrambno protirevolucijo (za njena dejanja nosijo komunisti vso krivdo), ni sodno odgovarjal niti en komunist ali partizan. Vodilna dva, Kardelj in Kidrič, neposredno odgovorna za komunistično-partizansko morijo, imata sredi slovenske prestolnice postavljena velikanska spomenika. 30 let smo v demokraciji, a se vsakokratni slovenski oblastniki tako obnašajo do največjih zločinov v slovenski zgodovini, do resnice in pravice. 30 let smo v demokraciji, a si slovenski sodniki jemljejo pravico na dolgo in široko razpredati o kolaboracionistih, narodnih izdajalcih, belogardistih, celo kvizlingih (»kvizlinške formacije«, točka 43), kot da še vedno ždimo v najbolj trdem komunističnem režimu.
Še huje, 34 strani njihove sodbe ne kaže niti kančka poskusa obravnavati na primer Leona Rupnika kakovostno, odgovorno, pošteno, dostojanstveno. Niti kančka iskanja dejanskega stanja ni na 34 straneh njihovega ideološkega betona. Ena sama naracija pamfleta, ki je totalni napad na pravno kulturo.
Sodniki so sicer omenili, da morajo na sojenju natančno ugotoviti dejstva (točka 34), vendar so jih sami povsem ignorirali in so le ponavljali sprevrženi besednjak za svojimi komunističnimi predhodniki.
